Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čeprav je odločba, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in s katero je pridobila pravico do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, ki ga bo opravljala s polovico delovnega časa, postala dokončna, niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnici delna invalidska pokojnina začela izplačevati, saj na drugo delovno mesto s polovičnim delovnim časom še ni bila razporejena.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2010 in št. ... z dne 8. 4. 2010 ter da ji je tožena stranka dolžna izplačati delno invalidsko pokojnino od ugotovitve invalidnosti dalje. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.
Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da gre pri odločanju v predmetni zadevi zgolj za pravno vprašanje in sicer ali delna invalidska pokojnina pripada zavarovancu, ki ne po svoji krivdi ni razporejen na ustrezno delovno mesto z omejitvami, kot je ugotovljeno z dokončno invalidsko odločbo. Tožnica je bila namreč razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 18. 11. 2009 dalje. Dne 19. 12. 2009 je odločba postala dokončna in izvršljiva, delodajalec pa tožnice ni razporedil na delovno mesto z omejitvami in s polovičnim delovnim časom, ker je bila ali vsaj mislila je, v bolniškem staležu. Drugo delo sploh ni bilo ponujeno, še manj podpisana kakšna pogodba ali aneks. Tožnica je čakala na delo in še vedno misli, da ji pripada delna invalidska pokojnina, saj je hudo oškodovana. V posledici te oškodovanosti in drugih sodnih sporov zaradi diskriminatornega ravnanja delodajalca je že več mesecev v psihiatrični bolnišnici na oddelku za psihoterapijo psihoz. Stanje se delno stabilizira, do novega stresa v zvezi z zaposlitvijo, bolniško ali invalidsko pokojnino. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, kjer jo bo sodišče tudi zaslišalo in bo lahko obrazložila svoje stališče glede obravnavanega pravnega vprašanja.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 1. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine.
Glede na ustaljeno sodno prakso tako pritožbenega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS, je potrebno razlikovati med odločitvijo o sami pravici do delne invalidske pokojnine in pa odločitvijo o njenem izplačevanju. Tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 356/2009 z dne 19. 4. 2011 poudarilo, da pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitve pogojev za izplačevanje. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s 1. odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Očitno pa je, da sta tako tožena stranka, kot sodišče prve stopnje pravico do invalidske pokojnine povezovala s samo pravico do izplačila in ravno izplačilo delne invalidske pokojnine je tudi predmet tožbenega zahtevka. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za izplačilo delne invalidske pokojnine.
Kot je bilo že omenjeno ZPIZ-1 v 1. odstavku 159. člena določa pogoje, od kdaj naprej se izplačuje delna invalidska pokojnina. Odločilen je datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega.
Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo, ki ga bo opravljala na ergonomsko urejenem delovnem mestu z oporo za podlahti in zapestja, na računalniku naj bi v štirih urah delala le eno uro, delo pri katerem bo ročno premeščala bremena do največ 3 kg s polovico polnega delovnega časa od 18. 11. 2009 dalje. Odločba je postala dokončna dne 19. 12. 2009. Kot to izhaja iz dokaznega postopka, nenazadnje pa tudi iz pritožbenih navedb, tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto z omejitvami s polovičnim delovnim časom. Iz pritožbe izhaja, da ji drugo delo sploh ni bilo ponujeno, še manj podpisana kakšna pogodba ali aneks.
V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1, da bi se tožnici začela izplačevati delna invalidska pokojnina. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz pritožbenih navedb tožnice, na drugem delovnem mestu naj ne bi začela delati zaradi začasne nezmožnosti za delo, ki naj bi bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje ugotovljena vse do 20. 5. 2010. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je na podlagi nove zahteve tožena stranka z odločbo z dne 9. 8. 2010 tožnici priznala pravico do delne invalidske pokojnine za čas od 21. 5. 2010 dalje, kar pa na odločitev v sporni zadevi ne vpliva, saj gre za nov postopek in novo odločbo tožene stranke, ki je bila izdana že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, ki jo je presojalo sodišče prve stopnje.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.