Jedro

Tožničina aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko transmitiranih avdiovizualnih delih od 11.10.2010 ni več podana, saj je njeno začasno dovoljenje prenehalo veljati z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA s 11. 10. 2010. S prenehanjem začasnega dovoljenja je odpadlo njeno upravičenje za zbiranje avtorskih nadomestil za uporabo. Ker nima več statusa kolektivne organizacije za upravljanje obravnavanih avtorskih pravic, tako ni več upravičena do plačila nadomestila, ki jih je imela pred tem urejena s toženko v dveh pogodbah.

Tožeča stranka je v vlogi z dne 10. 1. 2014 spreminjala in dopolnjevala določene tožbene navedbe, zaradi česar pa tožbeni zahtevek v skladu s 3. odstavkom 184. člena ZPP ni bil spremenjen.

Neizdaja sklepa o dovolitvi spremembe tožbe (185. člena ZPP), bi lahko predstavljala kršitev postopka relativnega značaja, a tega tožena stranka ne zatrjuje; v pritožbi niti konkretno ne opredeli, na kakšen način bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 7.393,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 20. 6. 2012 do plačila, - v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 869,83 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 842,18 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je sklenilo, da se postopek zaradi umika tožbe za znesek 3.695,26 EUR z obrestmi ustavi (I. točka izreka), s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.393,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 20. 6. 2012 do plačila (II. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 1.155,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 14. 1. 2014 (pravilno 10. 1.; 14. 1. je bila prejeta na sodišče) popolnoma spremenila dejansko podlago tožbenega zahtevka. Spremenila je identiteto tožbenega zahtevka, kar pomeni spremembo tožbe, saj ni več zahtevala nadomestila za avtorska mala glasbena dela. Iz vloge je namreč razbrati, da svoj zahtevek opira poleg začasnega dovoljenja v zvezi z avdiovizualnimi deli, na pogodbo o licenci in licenčno pogodbo. Tožnik je torej najprej zahteval avtorski honorar za kabelsko retransmisijo neoderskih glasbenih del, z vlogo z dne 10. 1. 2014 pa tega ni več zahteval. Tožena stranka je spremembi nasprotovala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti s sklepom, ali dopušča spremembo tožbe ali ne, pa tega ni storilo. Ker se o spremembi tožbe ni izreklo, odločilo pa je na podlagi spremenjenega tožbenega zahtevka, ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je tožnikovo začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001 veljalo do 6. 2. 2012. Pojasnilo Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) v dopisu z dne 14. 5. 2012, da je bila odločba z dne 11. 10. 2010 odpravljena, je napačno. To je v dopisu res zapisano, a ne drži, saj je bil odpravljen le sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca, ne pa odločba z dne 11. 10. 2010. S sodbo upravnega sodišča ni prišlo do odprave slednje odločbe. O njeni odpravi ni bilo odločeno z nobeno sodno ali upravno odločbo. To pomeni, da je tožeča stranka že s 11. 10. 2010 izgubila pravico do zbiranja nadomestil za uporabo avidovizualnih del. Dovoljenje z dne 11. 10. 2010 je bilo v upravnem postopku dokončno, saj zoper njega ni bilo dovoljeno vložiti pritožbe, ampak le tožba v upravnem sporu, ki pa zoper to dovoljenje ni bila vložena. Zaradi dokončnosti dovoljenja je Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenija (Zavod AIPA) začel izvrševati svojo pravico. Na tej podlagi je tožena stranka z zavodom tudi sklenila Pogodbo o ureditvi razmerij za prenos pravic (so)avtorjev avdiovizualnih del pri kabelski retransmisiji avdiovizualnih del, ki se uporablja od 11. 10. 2010. Tudi z družbo R. T. GmbH je sklenila licenčno pogodbo, z družbo VG Media GmbH pa Licenčni sporazum. Skratka tožena stranka je uredila svoja razmerja z Zavodom AIPA ob upoštevanju pravne situacije, ki je nastala na podlagi dokončne odločbe URSIL z dne 11. 10. 2010. Nesprejemljivo je zato stališče sodišča, da bi lahko odprava odločbe oziroma izdaja novega dovoljenja z dne 6. 2. 2012 imela tak učinek, da je tožnikovo začasno dovoljenje prenehalo šele s 6. 2. 2012. Problematična je odprava dovoljenja, ki ima po mnenju prvega sodišča učinke za nazaj. Takšno stališče pa privede do posega v vsa pravna razmerja, ki so nastala na podlagi odločbe z dne 11. 10. 2010. Povedano drugače, Zavod AIPA je imel na podlagi dokončne odločbe nasproti tožencu terjatev iz naslova retransimisije avdiovizualnih del, ki ji je bila tožena stranka dolžna plačati in ji je. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožena stranka ni dokazala plačil avtorskega nadomestila za uporabo avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije Zavodu AIPA na podlagi Pogodbe o ureditvi razmerij z dne 1. 3. 2012, ki se uporablja za obdobje od 11. 10. 2010. Ne drži, da naj bi se dokumenti o plačilih nanašali izven vtoževanega obdobja. Račun Zavoda AIPA z dne 30. 1. 2012, s katerim se zaračunava akontacija honorarja za vtoževano obdobje, je bil plačan, kar je razvidno iz bančnega izpiska z dne 16. 5. 2012. Tudi trije predloženi računi S. TV d.o.o., ki jih je ta izdal kot pooblaščenec in se nanašajo na Licenčni sporazum in sporno obdobje, so bili plačani, kar je razvidno iz bančnega izpiska z dne 22. 1. 2013. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka), v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru tisti kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbene ne izpodbija, zato je odločitev (I. točka izreka) o tem pravnomočna.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da je tožeča stranka s trditveno podlago v vlogi z dne 10. 1. 2014 spremenila tožbo v smislu 2. odst. 184. člena ZPP in da bi se moralo sodišče prve stopnje izreči, ali spremembo tožbe dopušča ali ne, zaradi česar naj bi bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Za spremembo tožbe gre v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožeča stranka je v vlogi z dne 10. 1. 2014 spreminjala in dopolnjevala določene tožbene navedbe, zaradi česar pa tožbeni zahtevek v skladu s 3. odst. 184. člena ZPP ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obravnavalo (po delnem umiku) še sporni tožbeni zahtevek v okviru podanih navedb tudi v tej vlogi. A tudi če bi tožeča stranka z navedbami v vlogi z dne 10. 1. 2014 spremenila istovetnost tožbenega zahtevka, očitek o procesni kršitvi ne bi bil utemeljen. Neizdaja sklepa o dovolitvi spremembe tožbe (185. člena ZPP), bi lahko predstavljala kršitev postopka relativnega značaja, a tega tožena stranka ne zatrjuje; v pritožbi niti konkretno ne opredeli, na kakšen način bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Očitek, da ji je bila zaradi opustitve izdaje sklepa o spremembi tožbe odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar sicer predstavlja kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa ni utemeljen. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bila toženki dana možnost, da se o trditvah nasprotne stranke izreče, kar je tudi storila z vlogo z dne 22. 1. 2014 (list. št. 62). V postopku prvostopenjsko sodišče tako ni zagrešilo kršitve postopka, ki jo izpostavlja pritožba (2. odst. 350. člena ZPP).

7. V pritožbi je še vedno sporno, ali je tožeča stranka upravičena (aktivno legitimirana) terjati avtorsko nadomestilo za čas od 11. 10. 2010 do 31. 12. 2010, kar je (še) vtoževano obdobje v tej zadevi. Tožeča stranka zahteva plačilo avtorskih honorarjev za predvajanje avtorskih del preko televizijskih programov. Sodišče prve stopnje je pri reševanju spora izhajalo iz pravne podlage, ki jo predstavljata 146. in 147. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), iz katere izhaja, da kolektivno upravljanje (avtorskih pravic) obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev ter nadomestil od uporabe avtorskih del. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je obveznost tudi za kabelsko retransmisijo avtorskih del. 8. Tožeči stranki je bilo z dovoljenjem URSIL izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje malih glasbenih pravic (v primeru javne priobčitve neoderskih glasbenih del), vključno s kabelsko retransmisijo. Prav tako ji je URSIL 24. 1. 2001 izdal začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Tožeča stranka je na osnovi dovoljenj sklenila skupni sporazum (Memorandum) in dodatek k temu z Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), v tej posledici pa so nato kabelski operaterji, ki so člani ZKOS, med njimi tudi toženka, s tožečo stranko sklenili tri pogodbe (A2, A3 in A4-v tem postopku ni aktualna), v katerih so dogovorjene pravice in obveznosti.

9. Jedro problema v tej zadevi je, do kdaj je veljalo začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ali do 11. 10. 2010, ko je bilo izdano prvo dovoljenje Zavodu AIPA, ali drugo istemu subjektu 6. 2. 2012. Gre za dvoje praktično enakih dovoljenj. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je začasno dovoljenje URSIL-a tožeči stranki za uveljavljanje obravnavanih avtorskih pravic veljalo do 6. 2. 2012 in ne do 11. 10. 2010, kot trdi tožena stranka. Res je tukajšnje sodišče v zadevi I Cp 3083/2013 veljavnost prvega dovoljenja URSIL Zavodu AIPA ocenilo tako, da je štelo, da je veljavnost začasnega dovoljenja tožeči stranki prenehalo šele z dnem izdaje drugega dovoljenja, a gre za eno samo odločbo, katere stališče je osamljeno (in napačno) in ne gre za ustaljeno sodno prakso. Več odločb glede istega vprašanja, in sicer vprašanja veljavnosti dovoljenja za kolektivno upravljanje spornih avtorskih pravic, je namreč drugačnih (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2083/2014, I Cp 2283/2013 in I Cp 1486/2014). Sodišče prve stopnje svoje stališče sicer obrazlaga dodatno s sklicevanjem na lastni dopis URSIL z dne 14. 5. 2012 (A7), s katerim je tožeča stranka dokazovala, da je bilo prvo dovoljenje tega upravnega organa odpravljeno, a je pravno neprepričljivo, saj pritožba pri tem pravilno opozarja na vsebino tega dopisa iz katerega izhaja, da je bila (s sodbo Upravnega sodišča I U 146/2010) odpravljena le odločba o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca s strani tretje osebe. Odprava odločbe o zavrnitvi zahteve za položaj stranskega udeleženca ne vpliva na odločbo izdano v glavnem postopku (izdaja dovoljenja Zavodu AIPA). Mnenje URSIL v dopisu, da je bilo prvo dovoljenje odpravljeno v posledici odprave sklepa o zavrnitvi zahteve stranskega udeleženca in da je zato še enkrat odločil o zadevi, je brez podlage. Njegova odločba glede prvega dovoljenja namreč z nobenim aktom ni bila odpravljena. Da bi bila zoper prvo dovoljenje vložena tožba na upravno sodišče (zoper njo je možen le upravni spor), tožeča stranka niti ni trdila. Sporna odločba URSIL z dne 11. 10. 2010 je tako (p)ostala dokončna in izvršljiva. Dejstvo, da je URSIL z odločbo z dne 6. 2. 2012 ponovno (v istem postopku) dovoljenje podelil Zavodu AIPA na veljavnost in učinkovanje že izdane odločbe z dne 11. 10. 2010 nima nobenega vpliva.

10. Tožničina aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko transmitiranih avdiovizualnih delih od 11.10.2010 torej ni več podana, saj je njeno začasno dovoljenje prenehalo veljati z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA s 11. 10. 2010. S prenehanjem začasnega dovoljenja je odpadlo njeno upravičenje za zbiranje avtorskih nadomestil za uporabo. Ker nima več statusa kolektivne organizacije za upravljanje obravnavanih avtorskih pravic, tako ni več upravičena do plačila nadomestila, ki jih je imela pred tem urejena s toženko v dveh pogodbah.

11. Ker tožena stranka torej od oktobra 2010 dalje ni bila več dolžna avtorskih honorarjev za obravnavane avtorske pravice plačevati tožeči stranki, sama tožeča stranka pa tudi ni navajala, da in kateri znesek po spornih devetih računih naj bi zahtevala (morebiti) na podlagi dovoljenja iz leta 1998 in ki se nanaša na male glasbene pravice (vključno s kabelsko retransmisijo)(1), je pritožbeno sodišče na podlagi 358. in 355. člena člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 7.393,23 EUR zavrnilo.

12. Kljub zgoraj navedenemu pritožbeno sodišče še pritrjuje pritožbi, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da toženka ni uspela z ničemer dokazati, da je Zavodu AIPA in drugim imetnikom za sporno obdobje plačala avtorski honorar za uporabo avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije. Ne drži, da se predloženi dokumenti o plačilih nanašajo izven vtoževanega obdobja. Kdaj je bil račun plačan, ni relevantno. Ni podlage za stališče, da bi moral biti račun plačan v vtoževanem obdobju. Iz dokumentov o plačilu v zvezi z računi je razvidno, da je bila plačana zaračunana akontacija honorarja za sporno obdobje (B 17-22). Toženka je pravice za avodivizualna dela uredila s kolektivno organizacijo (B 14), ki je imela v času uporabe dokončno in izvršljivo dovoljenje URSIL. Morebitna kasnejša odprava dovoljenja na to ne bi mogla vplivati. Čim je tako, pa tožnica ne more zahtevati, da se ji plača nekaj, kar je že bilo plačano za uporabo tovrstnih avtorskih del. 13. Sprememba izpodbijane sodbe je terjala spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. člena ZPP). Odločitev temelji na določilu 1. odst. 154. člena ZPP upoštevaje določbo 158. členom ZPP, ki ureja poseben primer povračila stroškov v zvezi z umikom tožbe, pri čemer pa pritožba zmotno meni, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške glede umaknjenega dela tožbe. Po podatkih spisa je namreč tožnica umaknila tožbo za znesek 3.695,26 EUR takoj, ko je toženka izpolnila ta del zahtevka (toženka ga je izpolnila 12. 9. 2010, to je v roku za dogovor na tožbo - list. št. 26 in vročilnica k list št. 20; tožnica pa je umaknila tožbo za plačani del kmalu za tem, z vlogo 14. 10. 2010, kar je po oceni pritožbenega sodišča moč subsumirati pod zakonsko izjemo, ko tožnica ni zavezana k povrnitvi pravdnih stroškov glede umaknjenega dela tožbe). Ker tožnica ne vlaga pritožbe, s katero bi izpodbijala neprisojo stroškov za umaknjeni del, je sodišče prve stopnje upoštevaje 359. člen ZPP odločalo le o pravdnih stroških toženke, ki je v sporu (po spremembi izpodbijane sodbe) v celoti uspela glede zahtevka 7.393,23 EUR. Z ozirom na priglašene stroške (list. št. 72), je pritožbeno sodišče toženki priznalo 347,10 EUR za nagrado za postopek, 320,40 EUR za nagrado za narok, 20 EUR materialnih stroškov, povečano za 22% DDV in stroške kilometrine V.-L.-V. (2 x 2x21km x 0,37 EUR/km) v znesku 31,08 EUR. Potrebni stroški, ki so toženki nastali na prvi stopnji, torej znašajo 869,83 EUR.

14. Ker je tožena stranka v celoti uspela s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki znašajo 842,18 EUR (427,20 EUR nagrade za postopek, 22 % DDV in sodna taksa v višini 321,00 EUR po Tar. št. 1121 ZST-1), v višjem znesku teh stroškov in ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v zakonu oziroma niso izkazani. Te stroške mora tožeča stranka povrniti v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k odločanju in zato strošek, ki je nastal, ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnica po konkretnem ugovoru toženke (list. št. 54), da gre tudi pri štirih glasbenih TV programih, za priobčevanje/predvajanje avdiovizualnih del, in sicer kratkih videofilmov, to je videospotov (ki so v smislu 103. člena ZASP avdiovizualna dela), ne pa neodrskih glasbenih del, ni podala trditvene in dokazne podlage, ki bi morebiti omogočala zaključek, da se na teh televizijskih programih kabelsko transformirajo mala glasbena dela.