Jedro

Tožnica, ki nastopa kot dolžnica in sopogodbenica, zahteva ugotovitev, da sporna pisna izjava ni obstoječa oz. je nična. Gre za negativno ugotovitveno tožbo, na katero ne vpliva, če je že zapadel zahtevek iz pravnega razmerja in je s tem postala možna dajatvena tožba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede primarnega in prve točke podrednega tožbenega zahtevka (točka I izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v last določene nepremičnine z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke, ker bo sicer takšno dovolilo nadomestila sodba (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.227,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in uveljavlja vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Glede vprašanja, ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno, tožnica predstavlja svoj primarni in podredni tožbeni zahtevek. Navaja, da mora sodišče na ničnost pravne podlage paziti po uradni dolžnosti tekom celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da odločitev o predhodnem vprašanju ni bila zajeta v izreku sodbe I P 719/2012. Taka rešitev, ki ni zajeta v izreku, ni postala pravnomočna, zato ima pravni učinek samo za konkretno zadevo (sklicuje se na VSL I Cpg 361/2000). Učinki pravnomočno razsojene stvari so bili zmotno razširjeni na predhodno vprašanje. Kljub temu, da dajatveni zahtevek konzumira ugotovitvenega, to še ne pomeni, da je o ugotovitvenem zahtevku pravnomočno odločeno, saj odločitev o predhodnem vprašanju ne postane pravnomočna. V konkretnem primeru ne gre za odločanje o direktno nasprotnem zahtevku. Ni podana objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

Tudi glede pravnega interesa izpostavlja, da je odločitev napačna. Tožnica je v vlogah navedla, da je Izjava o plačilu z dne 21. 2. 2007 nična oz. neobstoječa. V posledici to pomeni, da izrek pravnomočne sodbe I P 719/2012 v obliki zemljiškoknjižnega dovolila nima pravne podlage. V kolikor bi uspela izposlovati ugotovitev ničnosti oz. neobstoja pravnega posla, bi dosegla obnovitveni razlog v smislu 6. točke 394. člena ZPP. Ne gre spregledati, da tožena stranka (v nadaljevanju toženec) še vedno ni vpisana kot lastnik pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi, zaradi česar je tožnica v stanju negotovosti in ne more v nedogled čakati, da se vpiše. To je z vidika varstva procesnih pravic nedopustno. Navedeno je izrecno izpostavil pooblaščenec na naroku 15. 1. 2018. Hkrati poudarja, da se pravni interes tožnice kot pravne osebe docela pokriva z ekonomskim interesom, ki ni neznaten. Tožnica izpostavlja 15., 22. in 23. člen Ustave RS, zlasti v delu, kjer se nanaša na enako varstvo pravic. Tožnica je zaradi zavrženja prikrajšana za varstvo lastninske pravice, saj Izjava o plačilu ne obstoji oz. je nična. Z izvedbo dokaznega postopka bi lahko tožencu preprečila vpis v zemljiško knjigo oz. v ločenem postopku dosegla izbris eventualnega vpisa lastninske pravice. Dodatno izpostavlja, da se vprašanje pravnega interesa pri stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh resno ne more zastavljati, saj je izven dvoma, da tak interes ima (sklicuje se na sodbo VSRS III Ips 147/2014 z dne 24. 2. 2016). Vprašanje je lahko problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke.

Glede sodbe navaja, da je prišlo sodišče samo s sabo v nasprotje. Ne gre spregledati, da bi eventualna ničnost spornega zavezovalnega pravnega posla pomenila odsotnost kavze razpolagalnemu poslu, to pa bi imelo za posledico, da bi se toženec v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik na podlagi ničnega pravnega posla, tožnica pa ne bi mogla izposlovati sodbe, na podlagi katere bi moral toženec vrniti nepremičnine. Tožnica bi ostala brez učinkovitega pravnega varstva. V kolikor bi sodišče meritorno odločilo o primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku bi v tem oziru tožnica lahko uspela z drugim podrednim zahtevkom.

Glede stroškov postopka navaja, da je strošek odgovora na tožbo že plačala, in sicer z nespornim plačilom predujma za začasnega zastopnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške tožene stranke. Prisojene stroške tožene stranke je tako treba znižati za znesek 740,85 EUR.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica trdi, da je pisna Izjava o plačilu z dne 21. 2. 2007, ki jo je sklenila s tožencem, v kolikor iz nje izhaja obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oz. priznanja lastninske pravice, neobstoječa (primarni zahtevek) oz. nična (prva točka podrednega zahtevka). Zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede predmetnih nepremičnin (druga točka podrednega tožbenega zahtevka).

6. V zvezi z navedeno pisno izjavo se je med istima strankama že odvil drugi sodni postopek. Z že pravnomočno sodbo I P 719/2012 je toženec (tedaj tožnik) na podlagi te izjave v razmerju do tožnice (tedaj toženke) uspel s tožbenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede spornih nepremičnin. Posledično je vložil zemljiškoknjižni predlog, medtem ko se v zemljiško knjigo (še) ni vpisal. Ni sporno, da je bilo o (ne)veljavnosti pisne izjave tedaj odločeno zgolj kot o predhodnem vprašanju.

Glede razveljavitve sklepa

7. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za učinek pravnomočno razsojene zadeve. Enako velja glede tožničinega pravnega interesa. Posledično je sodišče nepravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in na prvo točko podrednega tožbenega zahtevka.

a) Učinek pravnomočnosti

8. O tem, ali je sporna pisna izjava neobstoječa oz. nična, doslej še ni bilo pravnomočno odločeno. V zadevi I P 719/2012 je bilo o tem odločeno zgolj kot o predhodnem vprašanju in ne v izreku, kot o vmesnem ugotovitvenem zahtevku z učinkom pravnomočnosti. Gre za izraz načela dispozitivnosti. Stranke so, razen v primeru nedovoljenih razpolaganj (3. člen ZPP), proste pri svoji odločitvi, kakšne zahtevke bodo uveljavljale. To pomeni, da bi lahko toženec v zadevi I P 719/2012, kjer je nastopal kot tožnik, poleg dajatvenega postavil tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, s čimer bi (lahko) dosegel učinek pravnomočnosti. Odločitev o predhodnem vprašanju je tako učinkovala zgolj v konkretni zadevi (drugi odstavek 13. člena ZPP).1

9. Že na prvi pogled tudi ne gre za objektivno identiteto zahtevkov. Zahtevka sta različna; v zadevi I P 719/2012 se je tožbeni zahtevek glasil na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, medtem ko se v obravnavani zadevi (v tem delu) glasi na ugotovitev neobstoja oz. ničnosti sporne izjave. Zato ne gre za situacijo, ko bi se zahtevka med seboj izključevala in bi bili odločitvi v medsebojnem nasprotju. Zaključka tudi ne spreminja dejstvo, da je tožnica v zadevi I P 719/2012 že uveljavljala enake ugovore, saj je bilo to presojano kot zgolj predhodno vprašanje. Tudi sicer pa je dejanska podstat za identifikacijo tožbenega zahtevka relevantna predvsem pri denarnih oz. generičnih zahtevkih, ki jih je sicer nemogoče razlikovati.

b) Pravni interes

10. Ni dvoma, da tožnica kot sopogodbenica sporne izjave, pravni interes ima.2 Tudi ga je v zadostni meri pojasnila, pri čemer zaključka ne spreminja dejstvo, da vsi razlogi, ki jih je navedla, sicer niso utemeljeni (npr. glede ekonomskega interesa itd.). Odločilna je njena jasna ambicija, da s tem (za)varuje svoj pravni položaj v razmerju do spornih nepremičnin (pravna korist). Tožnica z vidika sporne izjave in predmetnih nepremičnin nastopa kot dolžnica. Tako gre po vsebini za negativno ugotovitveno tožbo, na katero ne vpliva, če je že zapadel zahtevek iz pravnega razmerja in je s tem postala možna dajatvena tožba (181. člen ZPP).3 Tudi sicer pa zahtevek ni nesklepčen zgolj zato, ker tožnica ni vložila izbrisne tožbe po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi. Slednjo lahko vloži tudi pozneje.4

11. Tako je napačen razlog, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, tj. da je tožnica dolžna že na podlagi pravnomočne sodbe I P 719/2012 izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, zaradi česar z uspehom v tej pravdi ne bi mogla doseči izbrisa toženčeve lastninske pravice. Ravno obratno, z izbrisno tožbo bo lahko sanirala potencialno materialnopravno napačno vknjižbo toženčeve lastninske pravice. Na ta zaključek pa ne vpliva okoliščina, da toženčev zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice še ni (bil) realiziran v zemljiški knjigi.5 Glede razveljavitve sodbe

12. Dokler o primarnem tožbenem zahtevku ni odločeno (tj. ni zavrnjen), o podrednem ni dopustno odločati (načelo dispozitivnosti strank, 182. člen ZPP). Zato je že iz tega razloga treba razveljaviti tudi sodbo (II. točka izreka).

13. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se nakazuje, da je o drugi točki podrednega tožbenega zahtevka že bilo pravnomočno odločeno v zadevi I P 719/2012, kjer je toženec (tedaj tožnik) od tožnice (tedaj toženke) zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pri istih nepremičninah. Opisana zahtevka sta izključujoča. Kljub temu, da naj bi tokrat šlo za neupravičeno obogatitev (tj. drugo pravno podlago), obstaja pomislek, ali ne gre tudi v tem primeru zgolj za dejstva, ki se v pretežnem delu prekrivajo.6

14. V vsakem primeru pa je nesklepčen tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ko gre za neveljavno (odpadlo) pravno podlago.7 Ustrezen zahtevek za tak primer je izbrisna tožba. Zahteva po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila po vsebini predstavlja dajatveni zahtevek, ki predpostavlja pravnoposlovni temelj (zavezovalni pravni posel).8

15. Glede na to, da je odločitev o glavni stvari razveljavljena, se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do pritožbenih očitkov glede pravdnih stroškov. Dodaja zgolj to, da je treba na zahtevo stranke o pravdnih stroških odločiti. Na takšno končno odločitev pa vmesna založitev denarnih sredstev v obliki predujma sama po sebi nima pravno relevantnega vpliva.

Sklepno

16. Razlogi za zavrženje tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom in s prvo točko podrednega tožbenega zahtevka tako niso podani. Posledično, kot že opisano, je nepravilna tudi odločitev o drugi točki podrednega tožbenega zahtevka, ki je vsebovana v II. točki izreka. Sodišče je kršilo 181., 182. in 274. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. meritorno obravnavo. To velja tudi glede odločitve o pravdnih stroških, ki je po svoji naravi akcesorna in vezana na končni uspeh v pravdi (tretja točka 365. člena in 366. člen v zvezi s 354. členom ZPP). Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ni moglo opraviti pritožbene obravnave in odločiti o zadevi.

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/2015 z dne 10. 9. 2015: „Ni podana objektivna identiteta tožbenih zahtevkov iz predhodno pravnomočno končane pravde in obravnavane zadeve. Pri obeh zahtevkih je namreč različen že sam tožbeni predlog. Sodišče je v predhodni zadevi o ugovoru ničnosti odločilo zgolj kot o predhodnem vprašanju (vmesni ugotovitveni zahtevek ni bil postavljen), zato ima pravni učinek samo v tej pravdi (...) O vprašanju ničnosti kupoprodajne pogodbe še ni bilo pravnomočno odločeno.“ 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 147/2014: „Vprašanje pravnega interesa (...) se pri pogodbeni stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh ne more resno zastavljati, saj je izven vsakega dvoma, da ima taka oseba interes, tudi pravni, da vloži tožbo za ugotovitev njene ničnosti. Vprašanje pravnega interesa je problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke.“ 3 A. Galič in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar k 181. členu ZPP, str. 153, 17. točka. 4 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2011 z dne 22. 12. 2011, tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 785/2017 z dne 21. 6. 2017. 5 Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 516/2016: „(...) Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (...), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana. (...) Zato bi bil tožnik, (...), brez pravnega varstva, če ne bi mogel (...) uveljaviti izbrisnega zahtevka (...).“ 6 D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k členu 319, str. 161 - 165. 7 Primerjaj z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1222/2017: „Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. V dani situaciji bi lahko tožnica z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 uveljavljala neveljavnost toženčeve vknjižbe in obenem zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.“ 8 Primerjaj z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 785/2017: „Sodna praksa je zavzela stališče, da iz določb 243. in 244. člena ZZK-1 (...) izhaja, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba - in ne zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Odsotnost izbrisnega zahtevka pa tožnici ne odvzema pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodb.“