Jedro

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je izpodbijana sodba, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, pravilna in zakonita. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta med prekrškom opisanim v plačilnem nalogu, ter kaznivim dejanjem opisanim v zasebni tožbi. In v prekrškovnem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec kot kršitelj, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah žalil oškodovanko (z besedami "navadna pizda, prekleto zlo, kaj si bog, nihče te ne mara") in s tem pri oškodovanki povzročil občutek prizadetosti in užaljenosti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Zasebna tožilka A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženega in nagrado ter potrebne izdatke njegovega zagovornika.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. B., zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločeno je bilo, da v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenijo zasebno tožilko. Zasebna tožilka je bila v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebne tožilke zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo pooblaščenke zasebne tožilke je podal pisni odgovor obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica, ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka navedenih kršitev ni konkretizirala, saj ni navedla niti tega, katere konkretne kršitve (po kateri točki) 372. člena ZKP ima v mislih, prav tako tudi ni navedla katere konkretne kršitve iz 371. člena ZKP (po kateri točki in odstavku) očita prvostopnemu sodišču. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, s katerimi pritožnica graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Iz izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženemu B. B. na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izdan plačilni nalog, med drugim tudi zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), za kar mu je bila izrečena tudi globa v skupnem znesku 450,38 EUR, ki jo je obdolženec po pravnomočnosti plačilnega naloga, v polovičnem znesku, tudi poravnal. 8. Iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu med drugim izhaja, da je obdolženec: „Dne 14. 8. 2021 ob 16.20 uri, na naslovu ... žalil A. A. in s tem povzročil občutek prizadetosti in užaljenosti“. Žalil jo je z besedami: „navadna pizda, prekleto zlo, kaj si bog, nihče te ne mara“.

9. Dne 12. 11. 2021 je zasebna tožilka zoper obdolženca preko svoje pooblaščenke glede istega historičnega dogodka, vložila tudi zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, ker bi naj obdolženi oškodovanko s tem, ko ji je rekel: „prokleto zlo, pravi hudič spravil te bom od tu, da boš odšla. Ti si čisto navadna pizda, nisi noben bog, pokazal ti bom, da te tu nikdo ne mara“ razžalil in „z zaničevalnim namenom storil nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, podal negativno vrednostno sodbo o oškodovanki in jo s tem razžalil“.

10. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je izpodbijana sodba, iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče, pravilna in zakonita. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta med prekrškom opisanim v plačilnem nalogu, ter kaznivim dejanjem opisanim v zasebni tožbi. In v prekrškovnem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obdolženec kot kršitelj, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah žalil oškodovanko (z besedami „navadna pizda, prekleto zlo, kaj si bog, nihče te ne mara“) in s tem pri oškodovanki povzročil občutek prizadetosti in užaljenosti. V zasebni tožbi se je obdolžencu prav tako očitalo, da je zasebno tožilko razžalil in to z besedami: „prekleto zlo, pravi hudič, spravil te bom od tu, da boš odšla. Ti si čisto navadna pizda, nisi noben bog, pokazal ti bom, da te tu nikdo ne mara“. Opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v zasebni tožbi in v kaznovalnem nalogu sta torej v bistvu enaka in predstavljata identično dejansko stanje, besede „pravi hudič, spravil te bom od tu, da boš odšla“, ki v plačilnem nalogu niso povzete, pa tudi ne predstavljajo tak presežek kriminalne količine, da bi navedeno utemeljevalo ponovno sojenje obdolžencu. Nikakor namreč ne gre za „bistveno večji obseg besed, ki jih je izrekel obdolženi“, kot to v pritožbi zatrjuje pritožnica. Pa tudi okoliščina, da bi naj obdolženec navedene besede izrekel zunaj, v okolici naselja, da bi navedeno lahko vsi slišali, s čimer bi naj po stališču pritožnice, uničil oškodovankin ugled, ne predstavlja neke novote oziroma spremembe dejanskega stanja, ki bi terjala ponovno sojenje v kazenski zadevi. Kot je to (točka 4) pravilno zaključilo že prvostopno sodišče, opis dejanja v zasebni tožbi namreč ne vsebuje nobenih upoštevnih dodanih dejstvenih okoliščin, ki jih ne bi obravnaval že prekrškovni organ, temveč se opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi v pretežnem delu prekriva z opisom prekrška, ki opisuje obdolženčevo izvršitveno ravnanje. Ustava Republike Slovenije v 31. členu ne prepoveduje le ponovne obsodbe, temveč tudi ponovno sojenje v isti stvari in tudi ustavno sodišče je v zadevi U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, ko je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 49. člena KZ ugotovilo, da je člen 31 Ustave treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen, bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo kaznivega dejanja iz opisa prekrška pa je razvidno, da je temeljil na istem historičnem dogodku. Ko je bil zoper posameznika pravnomočno končan postopek o prekršku, je odločanje v kazenskem postopku v zvezi z istim historičnim dogodkom dopustno le, ko bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, zaradi česar bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi namreč pomenila kršitev načela ne bis in idem. Ker je po vsem navedenem, torej tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje načelo ne bis in idem v konkretni zadevi podana objektivna identiteta med prekrškom, opisanim v plačilnem nalogu in kaznivim dejanjem, opisanem v zasebni tožbi, saj so dejstva opisana v plačilnem nalogu in v zasebni tožbi ista oziroma bistveno enaka, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno o pritožbi odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7222 Taksne tarife.