Jedro

Iz proračunskih sredstev se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obsojencu postavljen, izplačajo le ob ugotovitvi, da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 15.7.2008 obsojenega G.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu določilo posamezni kazni 6 (šest) in 2 (dva) meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je od 13.6.2008 od 11.32 ure prebil v priporu. Po 40. členu KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas 2 (dveh) let, po prvem odstavku 69. člena KZ pa varnostni ukrep odvzema osebnega avtomobila in pooblastila za vožnjo tega avtomobila. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 500,00 EUR.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.9.2008 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo tudi plačilo povprečnine v znesku 600,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije po prvem odstavku 426. člena ZKP razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter v skladu s 427. členom ZKP odredi, da sodišče prve stopnje ponovno opravi glavno obravnavo pred drugim stvarno pristojnim sodiščem.

4. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vse, kar navaja zahteva v zvezi z "nezakonito aretacijo", policijskim pregledom osebnega avtomobila na mejnem prehodu in odreditvijo pripora, so zatrjevanja, o katerih Vrhovno sodišče v tem postopku ne bo odločalo. Nadalje zahteva uveljavlja, da "ta kazenski postopek ni bil pravičen, objektiven in nepristranski", s čimer izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v dani izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca in se sklicuje na obrazložene navedbe v zahtevi.

6. Vložnik zahteve uveljavlja: - kršitev prvega odstavka 4. člena ZKP in drugega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) z nakazovanjem, da mu je bila nezakonito odvzeta prostost in nezakonito odrejeno pridržanje; - kršitev drugega odstavka 148. člena ZKP, ker policist Z.D. ni napravil zapisnika o pregledu vozila in okoliščinah pregleda, zaradi česar so dokazi o tem, da je bila ključavnica izvlečena in notranja kontaktna ključavnica poškodovana, nezakonito pridobljeni in bi morali biti izločeni iz spisa; - kršitve prvega odstavka 258. člena KZ, prvega in drugega odstavka 17. člena in drugega odstavka 16. člena ZKP ter kršitev "procesnega položaja sodišča (subjektivnost in neodvisnost)", ker je sodnik G.P. utemeljeno osumljen kršitve prvega odstavka 258. člena KZ in ker je pri ugotavljanju lastništva predmetov v prtljažniku avtomobila ter okoliščin, povezanih z obsojenčevim domnevno organiziranim delovanjem postopal v nasprotju s 17. členom ZKP, prav tako pa je z odreditvijo pripora zoper obsojenca kršil "procesni položaj sodišča", ker se je v celoti postavil na stran tožilca, zaradi česar je bil pripor, odrejen zoper obsojenca, nezakonit; - kršitve 432. člena in 3. člena ZKP oziroma drugega odstavka 6. člena EKČP, ker je vprašljiva zakonitost sklepa z dne 8.6.2008 z opozarjanjem na presojo obsojenčevega ravnanja; - kršitve četrtega odstavka 39. člena in prvega ter drugega odstavka 17. člena ZKP, kršitev c. točke tretjega odstavka 6. člena in drugega odstavka 6. člena EKČP, ker je sodnica M.B. opravljala preiskovalna dejanja in hkrati odločala o obsojenčevi krivdi, ker z navedbami v sodbi izkrivlja resnico, ker mu je neutemeljeno bilo naloženo plačilo stroškov in nagrade zagovornika, ker kazenski postopek ni bil pravičen, objektiven in nepristranski in - kršitve ZKP ter EKČP, ki jih je storilo sodišče druge stopnje z odsotnostjo presoje postopkovnih in konvencijskih kršitev glede časa, ki je potekel med odvzemom prostosti in časom, v katerem je obsojenec bil poučen o pravicah in o tem, česa je osumljen ter z vprašljivostjo presoje postopanja razpravljajoče sodnice.

7. Potek policijskega postopka je razviden iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, ki ga je zapisal policist Z.D., iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (obsojenega G.M.) z dne 13.6.2008 in iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 13.6.2008. Iz navedenih listin je razvidno, na katere podatke in dokaze je policija oprla ugotovitev glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje in na podlagi katerih okoliščin je sklepala, da je pri njem podana begosumnost. Odločba o odvzemu prostosti in pridržanju vsebuje navedbo časa odvzema prostosti, iz nje tudi sledi, da je obsojenec bil po prvem odstavku 4. člena ZKP v hrvaškem jeziku poučen o razlogih za odvzem prostosti in o vseh ostalih pravicah. Glede na navedbe v uradnem zaznamku o izjavi osumljenca je namreč obsojenec ob 11.32 uri bil seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum in tudi poučen o njegovih pravicah, zbiranje obvestil od njega pa se je začelo ob 15.50 uri in zaključilo ob 16.20 uri. Ob upoštevanju teh podatkov ni nobene podlage za sklepanje, da so bile kršene zatrjevane postopkovne in konvencijske določbe.

8. V določbah 148. člena ZKP so predpisana ravnanja policije, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Postopanje policistov je bilo skladno s temi določbami. Iz kazenske ovadbe med ostalim sledi, da je bil opravljen ogled vozila in o tem sestavljen zapisnik, v katerem so navedene ugotovitve, ki so skladne z vsemi ostalimi kazenski ovadbi priloženimi listinami, zlasti s poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah in fotografijami. Postopek zbiranja obvestil ter dokazov ni bil opravljen v nasprotju z zakonskimi določbami in zato očitek vložnika zahteve v tej smeri ni utemeljen.

9. Preiskovalni sodnik G.P. je po policijski privedbi obsojencu postavil zagovornika po uradni dolžnosti, nato ga zaslišal ter po predlogu okrožnega državnega tožilca zanj odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je zavrnil pritožbi, ki sta ju vložila obsojenec in zagovornik zoper ta sklep. V takem položaju vložnik zahteve brez utemeljenih razlogov napada postopanje preiskovalnega sodnika, ki mu po eni strani očita storitev kaznivega dejanja, po drugi strani pa postopkovne kršitve. Preiskovalni sodnik je namreč presodil podatke in dokaze, ki so mu bili predloženi, in ugotovil, da je obsojenec utemeljeno osumljen kaznivega dejanja prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ, prav tako pa ocenil vse okoliščine, ki so odločilne za zaključek o obstoju pripornega razloga, neogibnosti in sorazmernosti pripora. Zato mu ni mogoče očitati, da je kršil določbe 17. člena ZKP in načelo enakosti (16. člen ZKP), ker da se je "v celoti postavil na stran tožilca". Gre za trditev vložnika zahteve, ki izhaja iz njegove presoje sodnikovega ravnanja in ocene podatkov ter dokazov, ki so bili zbrani do trenutka odločitve o odreditvi pripora.

10. Po vložitvi obtožnega predloga je sodišče prve stopnje na predlog okrožnega državnega tožilca podaljšalo pripor, odrejen zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Postopek je vodilo v skladu z določbo prvega odstavka 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP. Ni podana nezakonitost sklepa, ker v njem ni navedena določba tretjega odstavka 432. člena ZKP, prav tako ne, ker obrazložitev sklepa v zvezi z ugotavljanjem obstoja utemeljenega suma, da je obsojenec storil kaznivi dejanji po tretjem in prvem odstavku 221. člena in prvem odstavku 256. člena KZ, vsebuje presojo obsojenčevega zagovora. To vprašanje je presojalo že pritožbeno sodišče in utemeljeno sklepalo, da glede na potek postopka niso izkazane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti. Sicer pa se je sodišče z vprašanjem obsojenčevega subjektivnega odnosa do kaznivih dejanj ukvarjalo na glavni obravnavi, v obrazložitvi sodbe pa njegovo krivdo v obliki direktnega naklepa utemeljilo z razumnimi razlogi. Kršitve zakona in EKČP, ki jih zahteva uveljavlja v zvezi s sklepom o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnega predloga, tedaj niso podane.

11. Enaka ugotovitev velja za nadaljnje v zahtevi zatrjevane kršitve sodnice, ki je vodila glavno obravnavo in izrekla sodbo na prvi stopnji. Trditev, da je opravljala preiskovalna dejanja in hkrati odločala o obsojenčevi krivdi, je v nasprotju s podatki kazenskega spisa. Posameznih preiskovalnih dejanj v smislu določbe prvega odstavka 431. člena ZKP ni opravljala, medtem ko odločanje o podaljšanju pripora spada v njeno pristojnost (prvi in drugi odstavek 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Zato ni mogoče sprejeti nakazovanja vložnika zahteve, da sodnica ne bi smela sodelovati v tem kazenskem postopku glede na stališča, ki jih je zavzela v sklepu o podaljšanju pripora in da je zaradi tega kršena določba 4. točke 39. člena ZKP in EKČP. 12. Odločbo o stroških kazenskega postopka je sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP. Obsojencu je naložilo tudi plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, ker je na podlagi ugotovljenih premoženjskih okoliščin sklepalo, da jih je zmožen povrniti. Iz proračunskih sredstev se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obsojencu postavljen, izplačajo le ob ugotovitvi, da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati (prvi odstavek 97. člena ZKP). S sprejeto odločitvijo sodišče ni postopalo v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami.

13. V obsegu, v katerem vložnik zahtevek nakazuje na zmotno oceno izpovedbe priče Z.D. in v delu, v katerem opozarja, da kazenski postopek ni bil pravičen, objektiven in nepristranski ter pri tem očita sodišču, da je zanemarilo olajševalne okoliščine v zvezi z njegovim ravnanjem z dokumentacijo, povezano z avtomobilom, deloma v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, deloma pa neutemeljeno in brez stvarne podlage trdi, da se sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze.

14. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe med drugim presodi navedbe pritožbe. Po ustaljeni razlagi te določbe takšna presoja obsega tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Kot sledi iz obrazložitve sodbe, je pritožbeno sodišče presodilo obsojenčeve in zagovornikove pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo obsojenčevega krivdnega ravnanja. Sicer pa iz vsebine obrazložitve zahteve izhaja, da njen vložnik dejansko ne soglaša s presojo in s tem z odločitvijo, s katero je pritožbeno sodišče njegovo in zagovornikovo pritožbo zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Ker je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, je po določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.