Jedro

Ob upoštevanju pravne podlage za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obravnavani zadevi, v kateri je zakonodajalec zelo jasno in določno predpisal posledice doseženega števila kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 202.e člena ZP-1. Ta je sicer (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki velja od 6. 11. 2016) omogočal določeno mero tehtanja in upoštevanja določenih okoliščin pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar le v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, poleg tega pa sodišče tudi v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, mora preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi navaja, da bi sodišče o odvzemu vozniškega dovoljenja moralo odločiti že v postopku PR 286/2017; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je storilcu bilo v postopku o prekršku vrnjeno vozniško dovoljenje; da bi sodišče pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja moralo tehtati, ali naj se storilcu prekliče odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja in upoštevati okoliščine, kot so osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti, okoliščine v katerih je prekršek storjen in oceniti, ali je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov. Prav tako zatrjuje, da je peti odstavek 202.e člena ZP-1 neustaven, ker je v nasprotju s načelom sorazmernosti in ne prestane strogega testa sorazmernosti, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je storilec v času od poteka preizkusne dobe, ki se je iztekla 6. 8. 2016, in pred pravnomočnostjo dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (ta bi lahko bila izdana šele po 6. 8. 2017), dne 1. 3. 2017 storil prekršek zaradi katerega mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 286/2017 z dne 10. 4. 2017, ki je postala pravnomočna 22. 4. 2017, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker peti odstavek 202.e člena ZP-1 določa, da storilcu, ki s kazenskimi točkami v času do pravnomočnosti dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja doseže število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pristojno sodišče na tej podlagi prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje storilcu ob zgoraj povzetih in pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Neutemeljena so pritožbena navajanja, da bi sodišče moralo o odvzemu vozniškega dovoljenja odločiti v postopku o prekršku, ki ga je vodilo pod opr. št. PR 286/2017. V kolikor ima pri tem zagovornik v mislih peti odstavek 202.a člena ZP-1, ki je določal, da se storilcu s sodbo, s katero mu je izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je potrebno pojasniti, da se ta določba ne uporablja že od 1. 10. 2011 dalje (40. člen in prvi odstavek 52. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških - ZP-1G). Prav tako ni podano nikakršno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in izpodbijani sklep ni nerazumljiv, ker naj sodišče ne bi imelo podlage za preklic, saj storilec v času preizkusne dobe, ki se je iztekla 6. 8. 2016, ni storil hujšega prekrška. Povsem jasno je, da sodišče storilcu ni preklicalo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi drugega odstavka 202.e člena ZP-1, temveč na podlagi petega odstavka 202.e člena ZP-1, katerega vsebina je povzeta že zgoraj.

6. Ob upoštevanju pravne podlage za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v obravnavani zadevi, v kateri je zakonodajalec zelo jasno in določno predpisal posledice doseženega števila kazenskih točk, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 202.e člena ZP-1. Ta je sicer (pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J), ki velja od 6. 11. 2016) omogočal določeno mero tehtanja in upoštevanja določenih okoliščin pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar le v primeru, če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje sklepa do poteka preizkusne dobe pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, poleg tega pa sodišče tudi v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, mora preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče pri sprejemu izpodbijane odločitve ni upoštevalo osebnosti storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti in okoliščin, v katerih je prekršek storjen, saj glede na zakonsko podlago nima pogojev za upoštevanje teh okoliščin.

7. Ker sodišče nima zakonske podlage za upoštevanje kakršnihkoli okoliščin v zvezi s storilcem ali samim prekrškom in odločitev o preklicu odložitve izvršitve sprejme na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe ali odločbe o prekršku, s katero je storilec moral biti seznanjen, da je lahko sploh postala pravnomočna, ni nobene potrebe po zaslišanju storilca pred izdajo izpodbijane odločitve in zaslišanje tudi ni predpisano. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker storilec pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil zaslišan v postopku. Ker je glede na jasno zakonsko določbo petega odstavka 202.e člena ZP-1 sodišče v primeru, kot je obravnavani, storilcu dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, so za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v postopku o prekršku PR 286/2017 storilcu vrnilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, ker je ocenilo, da odvzem vozniškega dovoljenja ni neizogibno potreben za varnost cestnega prometa in ga ni ocenilo kot voznika, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz prometa.

8. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja tudi s pritožbenimi izvajanji o domnevni neustavnosti petega odstavka 202.e člena ZP-1, ki po mnenju zagovornika ne prestane strogega testa sorazmernosti v ožjem pomenu in ki po mnenju zagovornika razveljavlja sam namen preizkusne dobe, in ker namenu, kot je opredeljen v petem odstavku 202.e člena ZP-1, po mnenju zagovornika služi že določba drugega odstavka 202.e člena ZP-1, po kateri sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po mnenju zagovornika bi bila edina ustrezna ureditev, da bi po končani preizkusni dobi sodišče moralo vedno tehtati, ali je potrebno preklicati odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja ali ne in pri tem upoštevati okoliščine, kot so osebnost storilca, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti in okoliščine, v katerih je prekršek storjen. Zagovornik namreč pri tem spregleda, da se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je prekršek, za katerega mu je izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk ali prepoved vožnje motornega vozila, preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po petem odstavku 202.e člena ZP-1 pa se izreče le, če storilec v roku enega leta po izteku preizkusne dobe doseže (skupno) 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Četudi zakonodajalec ne bi predpisal takšne posledice v petem odstavku 202.e člena ZP-1, bi sodišče storilcu z novim sklepom ponovno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pa storilčevega položaja ne bi spremenilo, saj v takšnem primeru ne bi bil upravičen do ponovne odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Četrti odstavek 202.d člena ZP-1, ki velja od 6. 11. 2016 dalje, namreč določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti. Način ukrepanja v takšnem primeru, ki ga je predpisal zakonodajalec, po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z namenom takšnega ukrepa, saj je namen ukrepa izločiti tiste storilce prekrškov, ki s konstantnim kršenjem cestnoprometnih predpisov ali storitvijo katerega od najhujših prekrškov zoper varnost cestnega prometa izkažejo, da niso vredni zaupanja, ki jim je bilo izkazano z izdajo vozniškega dovoljenja oziroma z odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Na kakšen način se ta namen doseže, je stvar zakonodajalca, takšen način predpisovanja posledic pa po mnenju pritožbenega sodišča glede na enake posledice, ki zadanejo storilca, ustavno ni sporen. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni sledilo zagovornikovemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti petega odstavka 202.e člena ZP-1. 9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST) odmerilo v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.