Jedro

Glede nastanka težko nadomestljive škode je relevantno celotno poslovanje tožeče stranke oziroma primerjava le tega z zatrjevano izgubo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 1.264,50 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se tožencema prepove, da storita karkoli, kar bi lahko tožeči stranki povzročalo škodo, zlasti pa da se jima prepove na poimensko navedene kupce in poslovne partnerje tožeče stranke naslavljati prodajne ponudbe za izdelke, ki jih prodaja tožeča stranka, zamenljive izdelke oziroma izdelke, konkurenčne izdelkom tožeče stranke ali z navedenimi kupci oziroma poslovnimi partnerji tožeče stranke z neupravičenim izkoriščanjem poslovne tajnosti navezovati poslovne stike z namenom prodaje takšnih izdelkov (1. točka izreka), da se jima zagrozi z izrekom denarne kazni 50.000,00 EUR v primeru, da v roku 8 dni ne bosta upoštevala prepovedi ter z izrekom denarne kazni 100.000,00 EUR v primeru, da v nadaljnjem v roku 8 dni ne bosta upoštevala prepovedi, skupaj do seštevka denarnih kazni v višini 2.000.000,00 EUR (2. točka izreka), da se za izvršitelja imenuje M. (3. točka izreka), da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve v zadevi (4.točka izreka) ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Odločilo je še, da so stroški tega postopka nadaljnji pravdni stroški.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe, saj je sklenilo, da ni podana nobena od predpostavk po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Glede nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ) je ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena, saj trditev o izgubi poslovnih partnerjev ni podkrepila s primerjavo med zmanjšanim obsegom poslovanja in celotnim obsegom poslovanja tožeče stranke. Kot dodatni razlog za svojo odločitev je navedlo še, da je med strankama neprerekana navedba, da je tožeča stranka neprimerno večja in ekonomsko močnejša gospodarska družba kot tožena stranka. Tudi tehtanje neugodnih posledic (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ) s strani sodišča prve stopnje se ni izteklo v prid tožeči stranki, saj bi tožeča stranka lahko (začasno izgubljene) stranke ponovno pridobila z ustrezno cenovno politiko, toženi stranki pa bi bilo, ob izdaji začasne odredbe, prepovedano sklepanje pogodb z njimi.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje s trditvijo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih analiz prometa, iz katerih naj bi bilo razvidno, da zaradi ravnanja tožene stranke promet po določenih strankah skokovito upada, nekatere od njih so sodelovanje z njo celo prekinile. Trdi, da izgubljenih strank praviloma ni mogoče pridobiti nazaj. V pritožbi navaja še, da je tožeča stranka majhno podjetje, ki je občutljivo za nihanje trga. Nadalje meni, da je sodišče brez trditvene podlage v navedbah strank sprejelo ugotovitev, da je tožeča stranka ekonomsko močnejša družba od tožene ter da razlikovanje strank glede na gospodarsko moč praviloma ni dopustno.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje, tožeča stranka ni podala konkretnih navedb, ki bi utemeljevale trditve glede težko nadomestljive škode v smislu 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je relevantno celotno poslovanje tožeče stranke oziroma primerjava le tega z zatrjevano izgubo, pri čemer mora biti izkazano tudi, da gre za izgubo, ki tožeči stranki grozi zaradi ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da so čisti prihodki od prodaje pri tožeči stranki v spornih letih rasli, hkrati pa tudi, da je pri tožeči stranki prišlo do upada prometa po posameznih strankah že v letu, ko tožena stranka niti ni poslovala ter da je padec cen posledica finančne krize. Zato tožeča stranka zgolj s trditvami o izgubi določenih kupcev oziroma o zmanjšanju prometa, ne more uspešno utemeljiti grozeče težko nadomestljive škode zaradi ravnanja tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s predložitvijo analiz prometa po strankah ni mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zato sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do predloženih analiz ni izrecno opredelilo. Tožeča stranka zato tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da izgubljenih strank praviloma ni mogoče pridobiti nazaj, kot tudi ne s trditvijo, da je tožeča stranka majhno podjetje, občutljivo na nihanje trga.

Nadalje je, po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage strank sprejelo ugotovitev o ekonomski moči obeh družb. Tak sklep je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi obširnih trditev tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v 3. in 4. točki (list. št. 27 in 28). Tožena stranka je v zvezi s tem navajala, da je imela v letu 2006 le 0,13%, v letu 2007 pa 1,7% prometa tožene stranke ter da ima tožeča stranka približno 57,37% delež na trgu industrijskih laminatov. Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je upnik neprimerno večja in ekonomsko močnejša gospodarska družba kot tožena stranka, ni kršilo načelo kontradiktornosti, tako da tudi očitek kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Gre za dodatni razlog sodišča prve stopnje, ki tudi sicer ne pomeni nedopustnega razlikovanja pravdnih strank.

Glede na vse navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo uspešno izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje je že iz navedenih razlogov pravilna. Zato druge pritožbene trditve niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeli.

Ker niso podane uveljavljene kršitve kot tudi ne druge kršitve, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

Glede na uspeh v postopku je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 239. in 15. člen ZIZ). Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT) po tar. št. 3468 in 1200, povečano za 20% DDV v višini 1.264,50 EUR, ki jih je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.