Jedro

V konkretnem primeru je šlo za specifično situacijo, ko je bila terjatev tožeče stranke sicer poravnana, vendar prisilno v okviru izvršilnega postopka in je bilo sodišče o tem obveščeno s strani banke, prav tako pa tudi s strani tožeče stranke. Razlog za umik je bila torej (prisilna) izpolnitev zahtevka in gre za situacijo, ko je bila tožba potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se stroškovni zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh od vročitve sklepa povrniti stroške postopka (v znesku 388,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 101,47 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh od vročitve sklepa toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 388,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov zavrne, podrejeno, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in zakonit. Pojasnjuje, da je v predmetni zadevi tožeča stranka vložila menično tožbo, Okrajno sodišče v Ljubljani je menični izvršbi ugodilo in izdalo sklep o izvršbi. Kljub vloženemu ugovoru je banka v skladu s takrat veljavno zakonodajo izvršila sklep sodišča, ki je bil izdan na podlagi menične izvršbe. Tožeča stranka je dne 14. 8. 2014 obvestila Okrajno sodišče v Ljubljani, da je terjatev tožeče stranke v celoti poplačana in zato predlagala ustavitev postopka, 25. 8. 2014 je ponovno obvestila Okrožno sodišče v Ljubljani, da je že dne 14. 8. 2014 obvestila sodišče, da je bila v celoti poplačana in da predlaga ustavitev postopka. Dne 14. 11. 2014 je nato sodišče izdalo sklep, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 4. 2014 razveljavi še v prvem in tretjem odstavku sklepa, navedlo je sicer napačne razloge, vendar tožeča stranka ni imela pravnega interesa izpodbijati opisani sklep. Ker sodišče tožeči stranki ni vročilo vloge tožene stranke za povračilo stroškov uveljavlja absolutno bistveno kršitev obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so odločilni razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z vsebino listin, ki se nahajajo v sodnem spisu. Zmotni so razlogi sodišča, da naj bi tožeča stranka umaknila tožbo, ker je tožena stranka poravnala svojo obveznost in da pri tem ni navedla, da je tožbo umaknila takoj, ko je prejela izpolnitev. Tožeča stranka je bila poplačana, ker je banka, pri kateri je imela tožena stranka odprt račun, prisilno izvršila nepravnomočen sklep o izvršbi izdan na podlagi predložene menice, o tem je bilo obveščeno tudi sodišče s strani banke X. Obveznost je bila poplačana prisilno v izvršilnem postopku. Sodišče je storilo tudi kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ni res, da je šlo za dejansko stanje, ko naj bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost. Sodišče je uporabilo napačne določbe ZPP glede vračila pravdnih stroškov. Zmotno je uporabilo določbo 158. člena ZPP, zaradi specifične situacije bi moralo uporabiti določbo 156. člena ZPP in upoštevati, da je tožena stranka s svojim ravnanjem in opustitvijo plačila obveznosti sama povzročila stroške. Tožeča stranka je morala vložiti predlog za izvršbo, šele v postopku izvršbe je prejela plačilo, zaradi specifične situacije, ko tožeča stranka ni imela več interesa za odločanje, ker je bila v celoti poplačana, bi moralo sodišče slediti določbi 156. člena ZPP in preveriti, ali je bilo sodno varstvo upravičeno zahtevano. Ker je tožeča stranka upravičeno vložila predlog za izvršbo, tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov. Tožena stranka je zahtevala povračilo stroškov v zvezi z ugovorom, ta je bil vložen preden je tožeča stranka prejela plačilo na podlagi sklepa o izvršbi, po dnevu, ko je bila terjatev tožeče stranke poplačana, niso nastali nobeni stroški več. Tudi iz tega razloga toženi stranki ne gredo nobeni pravdni stroški.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi gre za specifično situacijo, ko je banka na podlagi sklepa o menični izvršbi v skladu s takrat veljavno zakonodajo (13. 5. 2014), kljub vloženemu ugovoru izvršila sklep sodišča, ki je bil izdan na podlagi menične izvršbe. Sklep je bil torej izvršen po vloženem ugovoru dolžnika in je banka o tem sodišče obvestila 15. 5. 2014. O tem, da je bila terjatev v celoti poravnana, je sodišče obvestila tudi tožeča stranka.

Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o povračilu pravdnih stroškov uporabilo napačno.

V skladu z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, ne da bi navedel razlog za umik, sam trpeti stroške postopka in povrniti stroške nasprotni stranki. Če pa tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, gre za situacijo, ko je bila tožba potrebna in je bil zahtevek izpolnjen tekom pravde, v takšni situaciji je potrebno odločati o stroških ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.

Kot že navedeno je šlo v konkretnem primeru za specifično situacijo, ko je bila terjatev tožeče stranke sicer poravnana, vendar prisilno v okviru izvršilnega postopka in je bilo sodišče o tem obveščeno s strani banke, prav tako pa tudi s strani tožeče stranke. Razlog za umik je bila torej (prisilna) izpolnitev zahtevka in gre za situacijo, ko je bila tožba potrebna. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse stroške postopka v skladu s 158. členom ZPP, je zato napačna. O povrnitvi stroškov je potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.

Glede na to, da je bilo sodišče o izpolnitvi (13. 5. 2014) obveščeno že 15. 5. 2014 (po ugovoru) tudi nadaljnji stroški (po prisilni izpolnitvi) toženi stranki niso nastali zaradi ravnanja tožeče stranke. Dolžnosti tožeče stranke, da povrne stroške tožene stranke (tudi upoštevaje 156. člen ZPP) zato v konkretni zadevi ni.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroškovni zahtevek tožene stranke zavrnilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Ker je bila sprememba sklepa potrebna iz že navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe ni bilo treba odgovarjati.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sestavo pritožbe (48,00 EUR), pavšal po tarif. št. 6002 ZOdvT v višini 9,60 EUR, 22% DDV (12,67 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 31,20 EUR, skupno torej 101,47 EUR.