Jedro

Organ je kot vir za ugotavljanje vrednosti solastnikovega deleža na stavbi uporabil spletni portal „nepremičnine.net“. Katere podatke oz. v zvezi s kakšnimi nepremičninami je organ pri tem vpogledal ter jih nato uporabil, iz obrazložitve ni razvidno. Sodišče zato ne more preizkusiti pravilnosti ocenjene vrednosti tožnikove nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 698/2010 z dne 19. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je vložil v zvezi s postopkom za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 291/340 in 291/341 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 14. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 23. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), saj njegovo premoženje presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša 229,52 EUR. Organ je namreč po uradni dolžnosti pridobil podatek glede tožnikovih nepremičnin v Sloveniji in ugotovil, da je solastnik do ene polovice nepremičnine parc. št. 291/340 k.o. ... Na tej nepremičnini stoji stanovanjska stavba z naslovom ..., površine 48,94 m2, zgrajena leta 1956. Glede na vir „nepremičnine.net“ je vrednost stavbe več kot 30.000 EUR, zato je okvirna vrednost tožnikovega lastninskega deleža na navedeni nepremičnini najmanj 15.000 EUR, kar presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da je tožnikova stavba vredna manj, kot je to ocenilo sodišče na podlagi navedbe v „portalu GURS“. Splošno znano je, da so takšni portali GURS nezanesljivi in zmotni, zato navedeni portal po tožnikovem mnenju niti slučajno ne more predstavljati zanesljivega vira za ocenitev nepremičnine. Nadalje navaja, da je pripravljen prodati svojo polovico stavbe za bistveno nižjo ceno, vendar niti slučajno ne more dobiti nobenega kupca. Sodišče bi odločilo drugače, če bi pred izdajo odločbe zaslišalo tožnika, pri čemer bi ugotovilo, da njegov objekt dejansko ni vreden toliko. Stavba je stara 46 let, nikoli ni bila obnovljena in je v zelo slabem stanju. Poleg tega sodišče ne bi smelo ugotoviti okvirne vrednosti ampak natančno vrednost nepremičnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V skladu s 14. členom ZBPP se za ugotavljanje premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporablja določbo 23. člena ZSV. Po 3. odstavku 23. člena ZSV način ugotavljanja premoženja po tem zakonu oz. njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Na podlagi te določbe je bil izdan Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/01 in naslednji). Ta v 6. členu določa, da se vrednost premoženja ugotavlja iz odločb o odmeri davka, ki jih taksativno našteva, podrejeno pa iz pravnega naslova, na podlagi katerega je upravičenec pridobil premoženje. Če na ta način ni mogoče ugotoviti premoženja oz. njegove vrednosti, se vrednost premoženja ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ kot vir za ugotavljanje vrednosti solastnikovega deleža na stavbi uporabil spletni portal „nepremičnine.net“. Katere podatke oz. v zvezi s kakšnimi nepremičninami je organ pri tem vpogledal ter jih nato uporabil, iz obrazložitve ni razvidno. Sodišče zato ne more preizkusiti pravilnosti ocenjene vrednosti tožnikove nepremičnine, s tem pa tudi ne utemeljenosti tožbenih ugovorov, da je ta pretirana. S tem je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik nadalje navaja, da če bi ga sodišče pred izdajo odločbe povabilo in ga zaslišalo, bi ugotovilo, da njegov objekt dejansko ni vreden toliko, kot ocenjuje sodišče. Sodišče ugotavlja, da iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bil tožnik seznanjen z navedeno okoliščino (vrednostjo premoženja), ki jo je organ ugotovil preko omenjenega spletnega portala in na katero je oprl svojo odločitev. To pomeni, da se tožnik o njej tudi ni imel možnosti izjaviti. Ker po 4. odstavku 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila s takim ravnanjem storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

Kadar sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Navedena določba ZUS-1 torej določa pravilo vračanja stroškov postopka glede na tožnikov uspeh v upravnem sporu, obenem pa tudi višino povračila, ki je odvisna le od opravljenih procesnih dejanj in načina, kako je bila zadeva obravnavana pred sodiščem (na seji, glavni obravnavi), kar je podrobneje razdelano v omenjenem pravilniku.

Glede na to da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 priznajo stroški v pavšalnem znesku 350 EUR, določenem v 2. odstavku 3. člena Pravilnika. Ker gre za pavšal, je v tem znesku zajeto povračilo vseh stroškov, ki so tožniku nastali v zvezi z upravnim sporom, saj ne gre za primer, ko bi tožniku nastali tudi drugi stroški, ki so posebej določeni v naslednjih členih Pravilnika (za nadaljnjo obrazloženo vlogo, v zvezi z izvajanjem dokazov). Tako se v skladu z določbo 5. člena Pravilnika pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z zakonom, ki ureja pravdni postopek in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obrestmi od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.