Jedro

Sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve nastanka škodnega dogodka v postopek pritegnilo izvedenca za področje prometa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 13.000,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2019 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 36,92 % njenih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 63,08 % njenih pravdnih stroškov."

II. V preostalem delu, se pritožba kot neutemeljena zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 20.568,33 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 58,42 %, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v višini 41,58 %.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev povsem neutemeljeno oprlo na izpovedbo tožnika in izrazito nekritično sledilo sodnemu izvedencu prometne stroke dr. Petru Vidmarju ter izvedenskemu mnenju Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Toženka je namreč argumentirano in določno navedla utemeljene pripombe zoper obe izvedenski mnenji z dopolnitvami ter ob tem poudarila, da ni pričakovati drugačnih mnenj in stališč sodnih izvedencev od prvotno podanih. Glede na utrpele telesne poškodbe, ugotovitve in podano oceno izvedenca medicinske stroke ter nepodkrepljene zaključke sodnega izvedenca prometne stroke, glede okoliščin dogodka je odškodnina tožniku prisojena neutemeljeno in predvsem previsoko. Nadalje pritožba polemizira z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke in sodišču očita, da je nekritično sledilo zgolj izvedenskemu mnenju, namesto da bi se opredelilo tudi do policijskega zapisnika in fotografij. Tožniku ni z ničemer uspelo ovreči domneve v resničnost ugotovljenega ali nepravilno sestavljenega policijskega zapisnika kot javne listine skupaj s skico, saj je izvedenec mnenje izdelal na velikem številu približnih predpostavk, kljub temu, da je imel na razpolago dovolj podatkov o prometni nesreči. Izvedenec ni naredil nobene slike s kraja dogodka, vpogledal je zgolj v fotografije na internetu, nagib vozišča kot tudi oblika in ostale značilnosti jarka pa imajo pri izračunu gibanja motorista pred prometno nesrečo velik pomen. Izvedenec je sicer po pripombah na izvedensko mnenje upošteval skice, ki jih je naredila PP Umag ter naredil nove izračune, ki kažejo, da je v obravnavanem primeru šlo za zelo nizko hitrost voznika z motorjem in je podan dvom v pravilnost mnenja na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev. Nadalje zatrjuje, da v tožbi zatrjevane poškodbe tožniku niso nastale oziroma te niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Šlo je za lahko telesno poškodbo, nizko energijsko nesrečo. Dejstvo je, da tožnik ni izgubil zavesti, utrpel je lahek primarni strah ob padcu, prav tako ni predvidenega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti za opisane lahke telesne poškodbe. Tako je tožena stranka mnenja, da je do sedaj obračunana in izplačana škoda za utrpelo nematerialno škodo v višini 3.100,00 EUR dovolj visoka. Sodišče je neutemeljeno sledilo izvedencu glede postavitve diagnoze pretresa možganov, ki je posledica navedb tožnika in dejstva, da je tožnik izjavil, da se samega škodnega dogodka ne spominja. Prav tako izvedenec ni podal točnega mehanizma, kaj je povzročilo hkratno strganje dveh kit rotatorne manšete, podal je le splošni mehanizem potreben za strganje kit, ki ne pojasnjujejo nastanka rupture v tem dogodku. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno tožniku priznalo celotno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšna odškodnina je prisojena neutemeljeno, nekritično in brez podlage za njeno odmero z odstopanjem od sodne prakse. Sicer pa tožnik še vedno vozi motor in njegovo funkcioniranje oziroma sposobnost vožnje z motornim kolesom ni okrnjeno. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma prisodi nižjo odškodnino ali izpodbijano sodbo razveljavi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na navedbe iz pritožbe in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče na prvi stopnji, je glede na trditveno in dokazno podlago ugotovljeno popolno in pravilno v skladu z 8. členom ZPP.

7. Sodišče dejstva, za katere je potrebno strokovno znanje, ugotavlja s pomočjo izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve nastanka škodnega dogodka v postopek pritegnilo izvedenca za področje prometa, dr. Petra Vidmarja, ki je v predmetni zadevi podal pisno izvedensko mnenje, dopolnitev izvedenskega mnenja in bil na naroku dne 6. 10. 2020 zaslišan. Pravdni stranki na zaslišanje izvedenca pripomb nista imeli, zato sedaj pritožba neutemeljeno graja zaključke izvedenca, saj se je do njih imela možnost opredeliti.

8. Nadalje pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, ne da bi upoštevalo skice, ki jih je naredila Policijska uprava Umag. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca Vidmarja, ki je opravil ogled kraja dogodka, pri izdelavi upošteval skice PP Umag in na naroku tudi pojasnil, zakaj so slednje nestrokovne in zakaj mnenje na njih ne temelji, oz. je pojasnil, da dopolnitev mnenja, ki temelji na podatkih in skicah PP Umag niso verodostojno, ampak je pravilnejša ugotovitev glede hitrosti tožnika iz osnovnega mnenja, zato sodišče druge stopnje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje iz 11. do 14. točke izpodbijane sodbe glede nastanka prometne nesreče. 9. Sodišče prve stopnje je nadalje glede ugotavljanja obsega poškodb v postopek pritegnilo izvedenca medicinske stroke, in sicer Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, ki je v zadevi podalo izvedensko mnenje, v zvezi z obsegom in nastankom poškodb pa je izvedenca prof. dr. Matjaža Veselka in prof. dr. Petra Preglja dne 16. 11. 2021 tudi zaslišalo, stranke pa pripomb nista imeli, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine zahtevane odškodnine pravilno oprlo na objektivne ugotovitve, v predmetnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - strokovne organizacije Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski univerzi v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo izpovedbo tožnika iz katerega izhaja njegov subjektivni odnos do škodnega dogodka in njegovih posledic.

10. Pravilno pa toženka opozarja, da je odškodnina zaradi nastalih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in odškodnina zaradi zmanjšanja tožnikove splošne življenjske aktivnosti odmerjena nekoliko previsoko (179. člen in 182. člen ZPP).

11. Nima prav pritožba, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel telesnih bolečin in ni bil v nezavesti oz. da poškodba rotatorne manšete ni posledica škodnega dogodka, o slednjem ima izpodbijana sodba ustrezne razloge v 24. in 25. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izpogib ponavljanju v celoti povzema.

12. Čeprav je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenca in ocenilo izpovedbo tožnika ter upoštevalo, da je slednji utrpel strganje rotatorne manšete leve rame, ki predstavlja srednje hudo telesno poškodbo po Fischerju, da je utrpel diagnozo pretresa možganov, bil udeležen številnih nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi opazovanja pretresov možganov je bil dva dni hospitaliziran, imel je ambulantne preglede, 15x pri različnih specialistih in 21x pri osebnem zdravniku, imel je rentgensko slikanje, UZ preiskave rane, EEG preiskave, CT glave, fizioterapije, prav tako je moral jemati analgetike, in da v konkretnem primeru zavarovalno pogodbo predstavlja zavarovalna polica št. 607-7403672 in posebni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-PLUS 02/13) ter da nateg vratnih mišic predstavlja 1/5 ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (22. do 29. točka obrazložitve), je po oceni sodišča druge stopnje dosojena odškodnina v višini 9.600,00 EUR previsoka. Upoštevaje sodno prakso (II Dor 265/2015), dejstvo, da noben primer ni povsem identičen ter dejstvo, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je iz tega naslova primerna odškodnina v višini 7.000,00 EUR.

13. Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo celotno vtoževano odškodnino v višini 14.000,00 EUR, pri tem je upoštevalo, da je poškodba rotatorne manšete levega ramena pustila pri tožniku trajne posledice, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, nenazadnje je tožnik star 40 let, zaposlen kot policist, zaradi poškodb leve rame ne zmore več fizičnega dela v takšnem obsegu kot pred tem, saj ima po ugotovitvah izvedencev omejeno gibljivost srednje stopnje in zmanjšanje moči odročenja, predročenja in dviga levega zgornjega uda in zaradi opisanih omejitev duševno trpi. Takšne omejitve pa so pri tožniku prisotne tudi pri prostočasnih dejavnostih, kot je igranje nogometa, planinarjenje, za opravljanje ostalih aktivnosti osebne higiene in gospodinjskih opravil pa mora vlagati večji napor.

14. Ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člena OZ) predstavlja za tovrstne duševne bolečine, po mnenju sodišča druge stopnje, pravično denarno odškodnino znesek 9.000,00 EUR, oz. je celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR, kar predstavlja 13,22 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, primerljiva s podobnimi primeri, za katere sodišče druge stopnje ugotavlja, da čistega matematičnega primerljivega rezultata ni mogoče narediti in da je potrebno izhajati iz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerega subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako odmerjena odškodnina je po oceni sodišča druge stopnje primerljiva z drugimi podobnimi primeri (II Ips 176/2009, II Ips 330/2009, II Dor 265/2015).

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje, upoštevaje že izplačano in valorizirano odškodnino v višini 3.239,50 EUR ter priznano materialno škodo v višini 239,83 EUR, ki pritožbeno ni sporna, tožniku priznalo odškodnino v višini 13.000,33 EUR in v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP).

16. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških, in sicer je tožnik uspel z 36,92 % in toženka v višini 63,08 % ter sta v tem obsegu druga drugi dolžni povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

17. Toženka je s pritožbo delno uspela, prav tako je tožnik obrazloženo odgovoril na navedbe iz pritožbe Glede na delni uspeh pritožbe in odgovora na pritožbo, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).