Jedro

Vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel koristiti, pravico do nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino in ni potrebno ugotavljati vseh predpostavka odškodninske odgovornosti in tudi ne velja zastaralni rok iz 352. člena OZ, temveč je potrebno uporabiti zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja v smislu navedene določbe, te pa zastarajo v roku petih let.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba ter v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati znesek 1.548,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višina 1.844,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2008 dalje do plačila, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 3.003,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2005 dalje do plačila in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.392,48 EUR od 11. 2. 2005 do 18. 9. 2008 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 77,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevka (v 2. točki izreka) in sklep v delu odločitve o stroških (v 2. točki izreka). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer po temelju pravilno razsodilo, nima pa tudi pripomb na ugotovljeno urno postavko v višini 16,13 EUR. Vendar pa se ne strinja s samim izračunom ugotovljenih pripadajočih dni neizkoriščenega letnega dopusta ter z višino priznanega zahtevka. Predmet tožbenega zahtevka je bilo povračilo neizkoriščenega letnega dopusta v trajanju 26. dni, pri čemer mu je sodišče prve stopnje priznalo zgolj upravičenost do 12. dni. V tej zvezi je spregledalo dejstvo, da je začel z misijo že s 1. 10. 2003 in ne šele s 1. 12. 2003, kar je mogoče sklepati iz obrazložitve sodbe. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških, ki so mu priznani zgolj v sorazmernem delu, ne pa v celoti. Sodišče prve stopnje bi jih moralo odmeriti v skladu z določbo 3. odst. 154. čl. ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in sklep v izpodbijanem delu tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov (v 1. točki izreka). Odločitev sodišča prve stopnje ni skladna z določbo 98.c čl. Zakona o obrambi (ZObr – UPB1, Ur. l. RS, št. 103/2004). Po navedeni zakonski določbi pripada pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oz. službo izven države, plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Tako se pripadniku na misiji obračuna plača, kot če bi delal 174 ur na mesec, kar pomeni, da prejme enak znesek mesečnega plačila, če dela 5 ali 7 dni v tednu, ali 8 oz. 24 ur dnevno. Opozarja na določbo 8. čl. Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), po kateri je delovni čas pripadnikov odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem nalog v tujini odloča poveljujoči časnik Slovenske vojske na območju opravljanja nalog v tujini. Tako je zaradi posebnosti in različnosti dela ter samega delovanja vojske potrebno urediti določena vprašanja drugače, kot je to urejeno s splošnimi delovnopravnimi predpisi, to je z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Poleg tega se sklicuje na določbo 97.f čl. ZObr, po kateri ima praviloma delavec med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju 7 zaporednih dni pa pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Nemogoče je namreč, da bi se v času, ko so pripadniki napoteni na opravljanje vojaške službe v sestav skupnega poveljstva ali enote, kjer veljajo drugi predpisi oz. pravila, upošteval slovenski pravni red, saj bi se s takšnim načinom onemogočilo njeno delovanje in izpolnjevanje nalog v skladu z mednarodnimi pogodbami. Nadalje se ne strinja z višino prisojenega zneska, saj bi bil edino pravilen izračun odškodnine za neizkoriščene proste dneve takšen, da bi se mesečno plačo delilo s številom dni v mesecu, količnik pa bi se potem pomnožil s številom dni, ki bi jih pripadnik moral imeti proste. Poleg tega izpodbija tudi odločitev o naloženih stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vtoževani in dosojeni znesek opredelilo kot odškodnino za neizkoriščene proste dni. Pritožbeno sodišče navaja, da ima vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel koristiti, pravico do nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino, pri čemer tudi ni potrebno ugotavljati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. V tej zvezi tudi ne velja zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), temveč je potrebno uporabiti zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja v smislu navedene določbe, te pa zastarajo v roku petih let. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnikov zahtevek od 12. 12. 2003 dalje še ni zastaran.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko tožniku ni omogočila niti dneva tedenskega počitka v času, ko je bil na misiji v ... Drugi odstavek 8. člena Pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku takšen počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot nezakonito, zaradi česar je dolžna tožniku plačati pripadajoče nadomestilo za ustrezno neizkoriščene proste dneve na navedeni misiji.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku znesek 1.548,48 EUR iz naslova nemožnosti koriščenja tedenskega počitka na misiji v ... od 12. 12. 2003 do 17. 4. 2004, kjer je bil razporejen na formacijsko dolžnost poveljnika Oddelka VP po formaciji št. 5015. Ves čas od ponedeljka do sobote in tudi ob nedeljah je izvajal delovne zadolžitve in ukaze izven oddelka ali na zavarovanju baze, razen v času, ko je bil dvakrat na dopustu v Sloveniji. V času misije tako prostih dni niso imeli, saj so vsak dan dobili ukaz za delo s strani njihovega poveljnika, ta pa je bil vezan na ukaze italijanskega poveljnika čete. Po takšnih ukazih so opravljali zadolžitve v četi, pri tem pa niso imeli možnosti, da bi jim ugovarjali, niti da bi nadrejene zaprosili za izrabo prostih dni. Sodišče prve stopnje je glede tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo čas njegovega zastaranja do 11. 12. 2003 in v nadaljevanju izrabo dopusta tožnika v Sloveniji od 28. 12. 2003 do 18. 1. 2004 in od 12. 2. 2004 do 29. 2. 2004, saj v tem času dejansko ni izvajal vojaških zadolžitev.

V tej zvezi je pravilno razlogovalo, da ni mogoče enačiti izrabo rednega dopusta s pripadajočim prostim dnem tedenskega počitka v skladu z določbo 2. odst. 8. čl. Pravilnika, za kar je predpisana drugačna pravna podlaga. Tožniku je tako priznalo za čas izvajanja nalog na misiji v Bosni nadomestilo za 12 neizkoriščenih prostih dni, ki jih je opredelilo tudi s konkretnimi datumi, kar znaša 96 delovnih ur, ter ob vrednosti urnega postavke 16,13 EUR skupaj 1.548,48 EUR nadomestila, do katerega je tožnik dejansko upravičen, v presežku pa njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zato kakršnokoli njegovo pritožbeno zavzemanje, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati odškodnino v višjem znesku, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z uspehom strank v sporu ter veljavno odvetniško tarifo. Zato zavzemanje pritožbe tožnika, da bi mu jih moralo priznati v celoti oz. z upoštevanjem določbe 3. odst. 154. čl. ZPP, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poskušali uveljaviti obe stranki, da ovržeta odločitev v izpodbijani sodbi in sklepu. Pritožbeno sodišče se je opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbi in v celoti potrdilo sodbo ter v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).