Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki 1.948,04 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in drugi toženki 1.921,50 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki sta podrobno konkretizirana v izreku izpodbijane sodbe, zato se njuna vsebina na tem mestu podrobneje ne povzema, ter (II. in III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna plačati prvi toženki v roku 15 dni od vročitve sodbe pravdne stroške v višini 8.339,46 EUR, drugi toženki pa v istem roku 8.715,17 EUR pravdnih stroškov, in sicer obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene med prvo toženko, drugo toženko in družbo V. (op. gre za kupca nepremičnin v stečaju prve toženke, v katerem so bile nepremičnine prodane na spletni dražbi, ki jo je izvedla druga toženka; predmetna družba je nastopala v tej pravdi kot tretja toženka, vendar je bila tožba v tem delu zavržena, saj je družba po zaključku stečaja, ki je bil opravljen nad njo, prenehala obstajati; že pred začetkom pravde je tretja toženka nepremičnine prodala tožnici, na katero je prenesla tudi terjatev iz naslova sporne provizije druge toženke), ki se nanaša na storitve druge toženke, za katere je bila določena 15% kupčeva provizija brez prodajalčeve provizije, in plačilo 326.250,00 EUR s strani druge toženke. S podrednim zahtevkom je tožnica zahtevala znižanje provizije iz predmetne pogodbe iz 15% na 0,5% (iz zneska 337.500,00 EUR na 11.250,00 EUR) in plačilo 326.500,00 EUR s strani druge toženke.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi primarnemu oziroma podredno podrednemu tožbenemu zahtevku. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. (op. obširno izpostavlja trditve, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo) in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe pomotoma ni popravilo številke bančnega računa in BIC kode, da je tožnico nedopustno omejevalo pri zaključni besedi in da se ni opredelilo do procesne kršitve, ki jo je tožnica pred drugo sodnico uveljavljala na prvem naroku za glavno obravnavo. Dokaz z izvedencem je bil neutemeljeno zavrnjen in je storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožnici pa sta bili kršeni pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin (EKČP) ter pravica o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave republike Slovenije (URS). Kršen je bil tudi 2. člen URS. Tožbeni zahtevek ni nesklepčen in sodišče prve stopnje bi moralo tožnico pozvati na odpravo nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP). Vztraja pri tezi, da bi se morala v tej zadevi za presojo uporabiti Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr), saj ju Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne derogira. Po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) je nepremičninsko posredovanje možno tudi v stečajnem postopku. Napačno in neobrazloženo je stališče, da zaradi prodaje v stečaju kupec nima upravičenja, ki ga uveljavlja tožnica v tej pravdi (aktivne legitimacije za izpodbijanje višine provizije druge toženke). V nadaljevanju pritožbe izpodbija zaključek o primernosti višine provizije in zaključek, da "sporna pogodba" med tremi strankami ni nastala. Provizija višja od 4% in prevalitev plačila celotne provizije na kupca sta po ZNPosr nični. Sklenjena je bila posredniška pogodba oziroma pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami. Toženki sta trdili, da gre za agencijsko pogodbo, sodišče pa je napačno zaključilo, da gre za mandat. Stranka pogodbe je moral biti tudi kupec, saj je prevzel zavezo plačati provizijo. Plačilo provizije je bilo nanj prevaljeno. Druga toženka je v delu prodaje nepremičnin delovala kot nepremičninska družba. Ustavno sodišče Republike Slovenije (US RS) ni razveljavilo določbe ZNPosr o ničnosti prevalitve plačila provizije na kupca in v tem delu se je sodišče prve stopnje neutemeljeno spustilo na področje, ki je v domeni US RS. Tudi takratni ZFPPIPP ni dopuščal takšne prevalitve, ampak je le na splošno določal, da so stroški povezani s prodajo del stroškov stečaja. Sodišče prve stopnje ni zadovoljivo pojasnilo, za katero pogodbo gre. Splošni pogoji so nični na podlagi ZNPosr, nasprotujejo dobrim poslovnim običajem in niso pošteni. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj po podrednem zahtevku na podlagi določb o posredniški pogodbe oziroma zagotovo na podlagi določb o agencijski pogodbi provizijo znižati. To pravico ima sicer po OZ naročnik, a jo ima tudi kupec, ki je bil provizijo dolžan plačati. Treba bi bilo ugoditi vsaj kondikcijskemu zahtevku. Kupec si je pridržal pravico do vračila plačane provizije, da bi se izognil sili (zadeva VSL I Cp 1715/2012 je primerljiva). Ne drži, da bi tožnica z uspehom v tej pravdi dosegla boljše prodajne pogoje v stečaju. Če kupec nima takšnih zahtevkov v stečaju sodišče prve stopnje ne bi smelo očitati, da kupec in tožnica v stečaju nista imela pripomb in ugovorov. Uspeh ne bi imel vpliva na stečajno maso. Tožnica in kupec sta ravnala v skladu s stečajnimi načeli. Gre za nasprotje v obrazložitvi sodbe in za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pri stroških tudi sicer ne bi smelo priznati 22% DDV (glej prilogoA56 - dopis FURS, glavni finančni urad: Povračilo DDV v postopkih odločanja o povračilu stroškov postopka iz naslova nagrade in drugih izdatkov odvetnika po Odvetniški tarifi). Tožnica meni, da bo odločitev pritožbenega sodišča o tej pritožbi zelo pomembna in ne bo omejena le na konkretno pravdo.

3.Prva toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša s presojo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da prodaja v stečaju ni običajen izraz avtonomno doseženega soglasja prodajalca in kupca glede pogojev prodaje, saj prodajne pogoje, na katere je vezana zakonitost celotnega prodajnega postopka, preverja stečajno sodišče. Sodno nadzorovani prodajni postopek je pravnomočno zaključen in vanj nihče,niti kupec, ne more več posegati in ga kakorkoli spreminjati. Sodna praksa je že zavrnila stališče FURS in sodišča so pri odmeri stroškov vezana na določila Odvetniške tarife (OT) ter ne na navodila FURS (glej Luka Švab: Povrnitev DDV pri odmeri in povrnitvi odvetniških stroškov za pravne osebe, zavezane za plačilo DDV, Odvetnik, leto XXV, št.3 (111) - poletje 2023, str. 26 in 27).

4.Na tožničino pritožbo je vsebinsko odgovorila tudi druga toženka in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da (delno) soglaša s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje, zato se na tem mestu podrobneje ne povzema. Gre za tisti sklop pravno relevantnih dejstev, ki že sami po sebi (brez drugih okoliščin, ki jih je tudi ugotavljalo sodišče prve stopnje (npr. o (ne)primernosti provizije)) omogočajo zaključek, da je končna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi glavnega in podrednega tožbenega zahtevka pravilna in da je tožničina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

7.Izpodbijana sodba v zgoraj izpostavljenem pravno relevantnem delu ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zgoraj izpostavljenimi kršitvami URS in EKČP. Sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno ter pristransko in iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je le nekritično sledilo izpovedbam prve toženke (stečajne upraviteljice) in priče A. A. ter pri tem ni upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz predloženih listin. Značilnost tega spora je tudi v tem, da sta obe pravdni stranki med tezami, ki so jima v korist, izpostavljali okoliščine, ki jima niso v korist (op. celo predmetna pritožba vsebuje trditve, ki izkazujejo neutemeljenost tožničinega zahtevka (npr. zapis, da takratni ZFPPIPP ni dopuščal "prevalitve tovrstnih stroškov" na kupca, ampak je le na splošno določal, da so povezani s prodajo "del stroškov stečaja"; zapis, da je sporna provizija za storitve "pomočnika stečajnega upravitelja", zapis, da bi se stečajna upraviteljica lahko dogovorila tudi za provizijo v višini 50%, 100%...; zapis, da je prva toženka naročila storitve druge toženke; ipd.). Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo vseh zatrjevanih okoliščin in sicer na način, da je tožbeni zahtevek zavrnilo iz večih razlogov, čeprav bi ga lahko že iz pravilnih uvodnih razlogov izpodbijane sodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve so zato obširne navedbe tožnice na prvi stopnji sojenja, do katerih se je sodišče prve stopnje sicer v zadostni meri opredelilo in jih ni prezrlo, in njene pritožbene navedbe v njihovem pretežnem delu pravno nerelevantne.

8.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Prav tako je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen po materialnem pravu, saj kupci premoženja v stečaju1 nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka (glej takrat veljavno 6. alinejo tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP), ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna (op. glej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se omejitve prodaje odražajo v prodajni ceni). Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju. Pritožbeno sodišče sledi pritožbeni trditvi, da je imela predmetna provizija vpliv na stečajno maso. Logičen in razumski je namreč nadaljnji zaključek, da so bile ponudbe prilagojene zavezi dodatnega plačila 15% provizije. Prodajni pogoj je bil v stečajnem postopku (pravnomočno) potrjen (izkazana so soglasja upniškega odbora, ločitvenega upnika in, kar je bistveno, stečajnega sodišča) in prodaja v stečaju je bila izvedena. Kupec premoženja v stečaju nima možnosti izpodbijanja provizije (zanj gre za del kupnine) in sporne provizije (stroška stečaja) z vidika kupca ni mogoče obravnavati kot provizije po OZ in ZNPosr. Iz dejanskih okoliščin primera evidentno izhaja, da je bil kupec provizijo dolžan plačati na podlagi prodajne pogodbe, in to ne na podlagi prodajne pogodbe na prostem trgu, ampak kot del kupnine na podlagi prodajne pogodbe v postopku prisilne prodaje premoženja. Kupci imajo pravico pristopiti k nakupu v stečaju (op. gre za njihovo svobodno odločitev), zaradi pravil stečajnega postopka pa nimajo pravice kakorkoli in celo naknadno (po zaključeni prodaji) posegati v same pogoje prodaje v stečaju. Ker torej aktivne legitimacije za predmetno tožbo ni imel kupec v stečaju, le-te s cesijo "terjatve iz naslova plačane provizije" tudi na tožnico ni mogel prenesti. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna že na podlagi razlogov, ki so zapisani vse do petih vrstic, s katerimi je zaključen odstavek na 22. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede povzetih razlogov sodišče prve stopnje ni storilo nobene zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in v tem okviru tudi pritožba utemeljeno ne nasprotuje (pravilno) ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9.Pritožnica v pritožbi že sama pravilno ugotavlja, da pomoten zapis tožničinega bančnega računa pri zavrnitvi tožbenega zahtevka ni relevanten. V zvezi z očitkom nedopustnega omejevanja zaključne besede sama pritožnica navaja, da te kršitve iz razlogov načela ekonomičnosti ne uveljavlja. Čeprav se pritožbeno sodišče do neuveljavljane kršitve ni bilo dolžno opredeliti, soglaša s tožničinim zavzemanjem, da je dopustno podvajanje že povedanega in da lahko stranke v zaključni besedi izražajo tudi svoja pravna naziranja,2 vendar se do primernosti omejitve v dolžini treh minut ne more opredeliti. Tožnica namreč ne pojasni vpliva te relativne bistvene kršitve (291. člena ZPP) na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma ne pojasni morebitnega obstoja bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni razvidno, kaj je tožnica v zaključni besedi še želela povedati in kakšen vpliv na presojo sodišča prve stopnje je to imelo. Nova razpravljajoča sodnica se ni bila dolžna opredeljevati do zatrjevane procesne kršitve v zvezi z novimi navedbami in dokazi, ki jo je tožnica pred drugo razpravljajočo sodnico uveljavljala na prvem naroku za glavno obravnavo, saj se je glavna obravnava pred novo sodnico opravila znova. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da sodišče ni upoštevalo navedb in dokaza (zaslišanja priče B. B. ) iz tožničine vloge z dne 10.9.2021. Gre za neobstoječo kršitev oziroma za morebitno kršitev, ki je bila sanirana, zato se pritožbeno sodišče do nje, četudi je morebiti bila storjena na prvem naroku za glavno obravnavo, ni bilo dolžno opredeliti in se ni opredelilo.

10.Upoštevaje povedano zgoraj je bil predlagani dokaza z izvedencem, s katerim naj bi se ugotavljala (ne)primernost in (ne)ustreznost sporne provizije, pravilno in obrazloženo zavrnjen iz razloga zavrnitve zahtevka po samem (zgoraj izpostavljenem) temelju zahtevka, zato ni podane zatrjevane kršitve določb ZPP, EKČP in URS. Provizija oziroma višina provizije (strošek stečaja, ki je bil prevaljen na kupca) je del prodaje v stečajnem postopku, ki je bila zaključena in potrjena s pravnomočnimi sklepi stečajnega sodišča (in, kar niti ni bistveno, hkrati ni bila problematizirana s strani stečajnih upnikov in ločitvenega upnika (op. ti so s takšno prodajo soglašali in ti so tisti, ki jim je stečajni postopek, katerega cilj je maksimiranje poplačila upnikov, namenjen)). Ali je bila višina provizije primerna ali ne, je, ker gre za stroške stečajnega postopka, predmet stečajnega postopka in v predmetni pravdi sporna provizija, ki je gledano z vidika kupca v stečaju le del kupnine, ne more biti predmet ločenega izpodbijanja. Druga toženka tožnici ni dolžna ničesar vrniti. Drugo toženko je v stečaju angažirala (na podlagi naročila za trženje) prva toženka (naročnik) in stroški provizije so strošek stečaja, ki je bil v okviru prodajnega pogoja (glej objavo druge prodaje premoženja s splošnimi pogoji, ki veljajo za prodajo premoženja stečajnega dolžnika (priloga A2)) prevaljen na kupca. Razmerja kupca v stečaju (tožnice) do stečajnega dolžnika oziroma prodajalca (prve toženke, naročnika) in druge toženke (prejemnika naročila) ni mogoče podvreči določbam OZ o posredniški pogodbi, agencijski pogodbi in določbam ZNPosr o nepremičninskem posredovanju. Zato je pravilen zaključek, da sporna (posredniška, agencijska,...) pogodba med tožnico in toženkama ni nastala. Nastala je le prodajna pogodba med tožnico in prvo toženko, ki je bila podlaga za plačilo sporne provizije (stroškov stečaja, ki so bili prevaljeni na kupca). K tej pogodbi je kupec v stečaju lahko ali pristopil ali ne, nima pa pravice do naknadnega izpodbijanja (le) prodajnega pogoja, ki je inkorporiran v kupnino. Drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zakonitost prodaje (op. vključno s prodajnimi pogoji) že pravnomočno presojana v stečajnem postopku. ZFPPIPP je predpis, ki onemogoča uporabo OZ in ZNPosr, za katero se zavzema tožnica. Seveda ZFPPIPP ne derogira celotne ureditve OZ in ZNPosr, vendar s stališča kupca v stečaju ne gre več za provizijo, ki je urejena v OZ in ZNPosr, ampak za stečajne stroške (provizijo), ki so bili na kupca prevaljeni s prodajnimi pogoji (za del kupnine). Tožnica oziroma kupec, ki je bil pri prodaji v stečaju najuspešnejši ponudnik, ne more v tej pravdi izpodbiti enega izmed pogojev že izvedene in zaključene prodaje, s čimer dejansko meri na naknadno znižanje kupnine. Sodišče prve stopnje določbe 340. člena ZFPPIPP ni neposredno uporabilo pri presoji (op. izpostavilo jo je le v smislu, da stečajni postopek ni namenjen varstvu kupcev), zato se ni bilo dolžno opredeljevati do namena določbe, ki ga izpostavlja tožnica (op. do nebistvene okoliščine, da kupci nimajo zahtevkov iz naslova stvarnih napak na prodanem premoženju), in s tem ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP. Izvedba storitev spletne dražbe oziroma plačilo provizije drugi toženki so stroški stečajnega postopka, ki vplivajo na višino poplačila v stečaju. Tožnica (kupec v stečaju) nima zahtevka, s katerim bi lahko uspešno (delno) izpodbijala izvedeno prisilno prodajo v stečaju, katere neločljiv del so bili njeni prodajni pogoji. Da naj bi se v stečajnih postopkih ob sprejetih stališčih lahko "delalo vse" je lastno in neutemeljeno mnenje tožnice. Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v stečaju bistven interes upnikov (op. in ti so s predmetno prodajo soglašali), za katerega bi moral skrbeti stečajni upravitelj in na katerega pazi stečajno sodišče. Vračilo provizije tožnica sicer res zahteva od druge toženke, vendar z zahtevkom napada pogoje že izvedene prodaje v stečaju in ob napačnem stališču o nekakšni tripartitni pogodbi toži tudi prvo toženko (stečajno dolžnico). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču same tožnice, da se je predmetna provizija odrazila v poplačilu upnikov, saj se, kot je ugotovljeno, kupci "prilagodijo" pogojem prodaje. Prodaja v stečaju je zaključena in potrjena s sklepi stečajnega sodišča (kupec je stvar prejel in kupnina, katere del so tudi provizija in ostali stroški prodaje, ki so bili prevaljeni na kupca, so bili plačani), zato je pravno nerelevantno, če so bile v razmerju med prvo toženko (naročnico storitev) in drugo toženko (izvajalko storitev v stečaju) morebiti kršene določbe OZ in ZNPosr. Prav tako je v tej pravdi pravno nerelevantno na kakšni pravni podlagi je druga toženka izvajala storitve za prvo toženko. Cilj najboljšega poplačila upnikov je bil v stečaju toženke spoštovan ali pa ni bil spoštovan, vendar predmetno v tej pravdi ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče načeloma sicer soglaša s stališčem, da je nepremičninsko posredovanje možno v stečajnem postopku, vendar pritožnica izpostavlja primer VSL I Cpg 181/2020 z dne 2.9.2020, v katerem je šlo za nepremičninsko posredovanje za kupca, ki je bil v pogodbenem razmerju z nepremičninskim posrednikom, in torej za primer, ki ni podoben obravnavanemu. Sporna tripartitna posredniška, agencijska,... pogodba ne obstoji. Tožbeni zahtevek se nanaša na prodajne pogoje v stečaju, ki so neločljiv del že potrjene prodaje v stečaju. Storitev druge toženke ni mogoče obravnavati ločeno od izvedene prodaje v stečaju in z njo povezanih stroškov, ki so bili prevaljeni na kupca. V stečajno maso je z izvedenim načinom prodaje (skupaj s 15% provizijo) že bilo poseženo in poseg so odobrili upniki ter stečajno sodišče. Kupec oziroma tožnica si s predmetnim tožbenim zahtevkom ne more uspešno in naknadno zagotoviti nekakšnih drugačnih prodajnih pogojev, ki so že vplivali na poplačilo v stečaju in ki so jih bili nenazadnje deležni ostali (neuspešni) ponudniki. Tožnica nima aktivne legitimacije za izpodbijanje (višine) provizije. V stečajnem postopku je imela pravico ali pristopiti k prodaji pod zahtevanimi pogoji ali ne, vendar nima in tudi ni imela pravice zahtevati spreminjanja prodajnih pogojev. Za kakšno provizijo, stroške stečajnega postopka se je stečajna upraviteljica dogovorila je stvar stečajnega postopka, v katerega kupec ne more posegati. Ali je stečajna upraviteljica postopala (ne)smotrno, ali bi ji stečajno sodišče to lahko preprečilo ali ne, ipd. v tej pravdi ni pravno relevantno. Da, upoštevaje sprejete sklepe v stečajnem postopku in izvedeno prodajo v stečaju, sta bili sporna višina provizije in njena celotna prevalitev na kupca preizkušeni v stečaju v okviru prodaje v stečaju (v okviru načina prodaje, katere del so prodajni pogoji, oziroma stroškov stečaja, ki so za kupca postali del kupnine) oziroma bi vsaj morali biti. S čim je bilo stečajno sodišče morebiti celo namenoma (ne)seznanjeno in ali bi morebiti moralo sprejeti drugačne sklepe ter kaj je lahko preverjalo, ni relevantno oziroma ne more biti predmet te pravde. Do pravno nerelevantnih navedb se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati in do pravno nerelevantnih pritožbenih navedb se tudi pritožbeno sodišče ni opredelilo. Kot je bilo že poudarjeno, pritožbeno sodišče pritrjuje zavzemanju tožnice, da ima višina provizije vpliv na stečajno maso tudi v primeru, če je plačilo prevaljeno na kupca, in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje zmoten, vendar kupec v stečaju (tožnica) ni upravičena v tej pravdi izpodbijati pogoja izvedene prodaje v stečaju. Tožnica ni nekakšen predstavnik javnega interesa, ki naj bi imel na voljo tožbo (dejansko nekakšno izredno pravno sredstvo) za varovanje stečajne mase, ampak s tožbenim zahtevkom zasleduje lasten interes, ki je v dejanskem zmanjšanju kupnine, katere del so postali na kupca prevaljeni stroški in ki jih je kupec nenazadnje upošteval pri ponujeni ceni za nakup stvari. Lastno in neutemeljeno je zavzemanje, da lahko ob sprejetih stališčih "stečajni upravitelji delajo, kar hočejo" in da gre za "posmeh sodstvu in pravni državi". Tožnici je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da kupci ne morejo obiti določb ZFPPIPP na način, da bi s tožbo lahko uspešno izpodbijati pogoje izvedene prodaje v stečaju. Drži, da kupec v stečaju nima možnosti vplivanja na prodajne pogoje in da je glede teh pogojev njegova pravica zreducirana na golo odločitev glede (ne)sodelovanja pri nakupu. Pravno nerelevantno je dejstvo, kakšne interese glede višine provizije je imela prva toženka, drži pa, da je zmotno stališče prve toženke, da provizija nima nobenega vpliva na stečajno maso. Provizija kot strošek stečaja lahko pomeni škodo stečajnih upnikov in, kljub prevalitvi na kupca, je poplačilo upnikov lahko manjše, saj kupci svoje ponudbe (cene za nakup) prilagodijo ostalim pogojem (stroškom) nakupa. Vendar gre za vprašanje stečajnega postopka, za predmet (utemeljenosti in upravičenosti stroškov) stečajnega postopka, in ravnanje "garantov zakonitosti stečajnega postopka" (stečajnega sodišča ter stečajne upraviteljice) glede sporne provizije ni in ne more biti predmet preizkusa v tej pravdi. V konkretni pravdi ni mogoče preizkušati pravnomočnih sklepov stečajnega sodišča, zatrjevanega nevestnega ravnanja stečajne upraviteljice in predvsem ne same prodaje (prodajnih pogojev), ki je bila predmet preizkusa v stečajnem postopku, ter odpravljati zatrjevanih nepravilnosti, ki so bile morebiti storjene v stečajnem postopku.

11.Kako (ne)uspešno je bilo v stečaju prodano premoženje, s čimer je povezano poplačilo upnikov prve toženke, ni stvar predmetne pravde. Koliko je druga toženka prejela s plačilom 15% provizije, je nesporno dejstvo. Izpostavljanje novega ZFPPIPP s strani sodišča prve stopnje, v katerega je vnesen institut spletne dražbe in v katerem je določeno, da njene stroške nosi kupec, je le eden izmed argumentov sodišča prve stopnje. Obširno zatrjevana teza tožnice, da je šlo za nekakšni dve tripartitni pogodbi, ki ju je treba ločiti (za prodajno pogodbo za nakup nepremičnin v stečaju in (sporno) pogodbo o storitvah druge toženke), povsem nasprotuje pravilom prisilne prodaje v stečaju (ZFPPIPP) in relevantnim konkretnim okoliščinam primera (glej razloge zgoraj), zato ji ni mogoče slediti. Tožnica v tej pravdi ob ugotovljenih okoliščinah (na nobeni pravni podlagi) ne more uspešno izpodbijati (le) prodajnega pogoja potrjene in izvedene prodaje v stečaju (provizije). Neizkazana je pritožbena trditev, da je bila tožnica oziroma da je bil kupec v stečaju na podlagi "sporne pogodbe" "dolžan" oddati ponudbo po splošnih pogojih prodaje v stečaju. Nihče namreč ni bil po nekakšni neizkazani tripartitni pogodbi "dolžan" oddati ponudbe. Kupec si ni mogel "pridržati pravice", ki je nima, in plačila provizije ni izvedel, da bi se izognil sili, saj sila ne morejo biti okoliščine, ki si jih je povzročil sam z odločitvijo, da stvar kupi pod pogoji prodaje v stečaju. Predmetni tožbeni zahtevek (op. takšne pa so tudi siceršnje tožničine trditve in ugotovitve sodišča prve stopnje) je nenazadnje, ker tožnica z njim zasleduje cilj, da bi obdržala stvar, ki je bila kupljena v stečaju, in hkrati (ter naknadno) obšla prodajne pogoje v stečaju, postavljen v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, in sicer s tistim vidikom načela, ki ga ponazarja izrek "venire contra factum proprium." V tej zvezi je podana obširna argumentacija sodišča prve stopnje, s katero so časovno opisana vsa ravnanja tožnice in kupca v stečaju ter ostalih udeležencev pri prodaji. In v tej zvezi je podan očitek, da tožnica in kupec (ob prodaji v stečaju) na stečajno upraviteljico in stečajno sodišče "nista naslovila nobenega ugovora ali pripombe v zvezi s prodajo." Predmetno v ničemer ne nasprotuje pravilnemu uvodnemu zaključku sodišča prve stopnje, da kupec sicer nima "pravice" vplivati na pogoje prodaje, in ne gre za bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zadeva VSL I Cp 1715/2012 se bistveno razlikuje od obravnavane, saj se nanaša na razmerje naročnika in nepremičninskega posrednika pri prosti prodaji nepremičnine na trgu. Da bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožnica dosegla boljše prodajne pogoje v stečaju, je razvidno že iz bežnega pogleda na tožbeni zahtevek in ta zaključek sodišča prve stopnje zagotovo ni potreboval nobene dodatne obrazložitve.

12.Ob povedanem se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti in se ni opredelilo do drugih pritožbenih očitkov in z njimi povezanih razlogov sodišča prve stopnje, saj ti ne vplivajo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Gre npr. za izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje o običajnosti provizije ter trditve o kavzi in vrsti "pogodbe", odločitvi US RS o določbi ZNPosr in odločitvi sodišča prve stopnje glede uporabe ZNPosr, statusni obliki druge toženke, strokovnosti pravdnih strank, ipd.. Toženki sta obema zahtevkoma argumentirano nasprotovali v celoti, zato je neutemeljeno tožničino zavzemanje, ki je v tem, da je zahtevala ugotovitev ničnosti "posredniške pogodbe", da je v tem zahtevku vključena ugotovitev ničnosti "splošnih pogojev" in da toženki slednjemu zahtevku in navedbam nista nasprotovali.

13.Sodišče prve stopnje se je pri zaključku o delni nesklepčnosti tožbenega zahtevka sicer zmotno oprlo na 318. člen ZPP, saj gre pri nesklepčnosti zahtevka za vprašanje materialnega prava, to je vprašanje, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbene trditvene podlage, vendar predmetno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim zavzemanjem, da je tožbeni zahtevek dovolj jasen in določno opredeljen in da tožnica niti ni bila ob dajatvenem zahtevku dolžna postaviti ugotovitvenega zahtevka na ničnost. Vendar, čeprav je sodišče prve stopnje sprejelo zmoten zaključek glede nejasnosti in nedoločnosti zahtevka ter ni upoštevalo, da za ugoditev dajatvenemu zahtevku ničnostni zahtevek niti ni potreben, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč vseeno zahtevek vsebinsko obravnavalo in ga po materialnem pravu pravilno zavrnilo.

14.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri povrnitvi pravdnih stroškov toženkama ne bi smelo priznati 22% DDV. Uvodoma velja na tem mestu najprej pripomniti, da je, kljub predmetnemu očitku, kot strošek tudi tožnica sama na prvi stopnji sojenja in v predmetni pritožbi priglasila 22% DDV. Nato pa pojasniti, da sodišča pri odmeri pravdnih stroškov niso vezana na dopise FURS, ampak na ZPP (glej drugi odstavek 155. člena ZPP) in OT. Slednja v drugem odstavku 2. člena jasno določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Stališče FURS za sodišča ni upoštevno in je bilo v sodni praksi preseženo.

15.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženkama povrniti njune stroške v zvezi s potrebnima odgovoroma na pritožbo. Prvi toženki, ki je v priglasitvi stroškov zahtevala povrnitev zakonskih zamudnih obresti za primer zamude, se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 2625 točk za odgovor na pritožbo, 36,25 točk materialnih stroškov (ne prizna se ji pavšalno priglašenih 2% od nagrade, ampak se ji prizna 2% od nagrade v višini do 1000 točk in 1% od nagrade v višini nad 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.948,04 EUR. Drugi toženki se prizna priglašenih 2625 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.921,50 EUR.

-------------------------------

1Tožnica je z izvedeno cesijo vstopila v pravni položaj prvotnega kupca v stečaju.

2Tako Aleš Galič: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo), 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, str. 47 uvodnih pojasnil. Avtor pojasni, da gre za redakcijsko napako, ker se izpostavljata le možnosti opredelitve do presoje dokazov in razlage sklepov o dejstvih.

3Glej npr. odločbe VSL 169/2024, I Cpg 257/2021, II Cpg 484/2023, VSK I Cp 115/2024 in številne druge.

-------------------------------

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 355, 355/3