Jedro

Ker je glede na določbo 66. člena ZGO-1 pri izdaji gradbenega dovoljenja treba presojati skladnost gradnje oziroma projekta s pogoji prostorskega akta, ti pogoji pa v obravnavani zadevi niso bili v celoti izpolnjeni, saj projekt ne izpolnjuje pogoja glede pozidanosti parcele, je odločitev tožene stranke, da tožniku ne izda gradbenega dovoljenja za legalizacijo, pravilna in utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zahtevek investitorja – tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave in nadzidave stanovanjske zgradbe na zemljišču parc. št. 1046 k.o. ..., zavrnil in odločil, da je investitor dolžan stranski udeleženki A.A. povrniti stroške postopka v znesku 501,00 EUR. V obrazložitvi ugotavlja, da predložen PGD in njegova dopolnitev nista izdelana v skladu z izvedbenim prostorskim aktom občine, ki ureja obravnavano območje posega v prostor, to je z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za naselje Ruše (PUP, MUV št. 3/92) v delu, ki se nanaša na bruto etažno površino objekta in naklon strehe. 14. člen citiranega PUP namreč določa, da bruto etažna površina stanovanjskega objekta ne sme presegati 40 % velikosti celotnega zemljišča (v konkretnem primeru presega 47 % velikosti zemljišča, kar je razvidno iz predloženega dodatka št. 1 vodilne mape z datumom januar 2010), prav tako pa ima obravnavana stanovanjske zgradba naklon strehe 42 %, kar je prav tako razvidno iz zgoraj citiranega dodatka vodilne mape. Sicer pa 42. člen citiranega PUP dopušča le tolerance gabaritov, ne pa tudi toleranc pri končni skupni bruto etažni površini stanovanjskega objekta in naklonu strehe. Ker med gabarite objekta ne šteje končna skupno bruto etažna površina objekta in naklon strehe, upravni organ soglasja Občine Ruše z dne 10. 1. 2008 ni štel kot dokaz, da je obravnavani objekt zgrajen v skladu z določili citiranega PUP, razen tega je bilo citirano soglasja izdano za predvideno gradnjo objekta na parc. št. 1046 k.o. ... in ne za legalizacijo objekta, ki je predmet konkretnega postopka.

Ministrstvo za okolje in prostor je v pritožbenem postopku s svojo odločbo št. 35108-212/2010 z dne 16. 8. 2010 odpravilo izrek citirane prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki in v tem delu vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek (1. točka izreka), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo (2. točka izreka). S 3. točko izreka je zavrnilo tudi zahtevo A.A. za povrnitev stroškov priprave odgovora na pritožbo. V obrazložitvi povzema potek postopka pri upravnemu organu prve stopnje in navaja pritožbene ugovore investitorja – tožnika, da je bilo glede pozidanosti dano soglasje Občine Ruše, ki pa ga upravni organ prve stopnje ni upošteval. Tožnik v pritožbi tudi priznava, da gre za objekt velikosti 9,30 m x 5,48 m – 5,58 m in da gre glede na lokacijsko informacijo za minimalno odstopanje od v PUP maksimalno dovoljene velikosti (9 m x 12 m) ter da je zaradi izvedbe strešne kritine prišlo do odstopanj oz. povečanja naklona strehe in s tem v zvezi tudi tolerance gabaritov. Drugostopni organ je pritožbene ugovore kot neutemeljene zavrnil s sklicevanjem na določbe 54., 66. in 67. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Posebej povzema določbe 1. točke 66. člena ZGO-1 in poudarja, da mora vsaka gradnja, za katero se izdaja gradbeno dovoljenje izpolnjevati vse pogoje materialnega predpisa, ki ga v konkretnem primeru predstavlja PUP. V obravnavani zadevi gre za dozidavo in nadzidavo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1046 k.o. ..., za katero je bilo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje v letu 2008. Pogoji oblikovanja za stanovanjsko gradnjo so v 11. alinejah določeni v 14. členu PUP, vendar v obravnavanem primeru niti pogoj iz 5. alinee (ki določa, da končna skupna bruto etažna površina stanovanjskega objekta ne sme presegati 40 % velikosti celotnega zemljišča) niti pogoj iz 9. alinee 14. člena (ki obvezno predpisuje streho dvokapnico naklona 30 %), nista izpolnjena. Iz vpogleda v PGD (dodatek k vodilni mapi iz januarja 2010) je namreč razvidno, da bruto etažna površina celotnega stanovanjskega objekta znaša 111,83 m2, kar glede na to, da znaša celotna površina predmetnega zemljišča 1046 k.o. ... 235 m2, presega stopnjo izkoriščenosti zemljišča določeno v 5. alinei 14. člena PUP za 7 % (maksimalna stopnja izkoriščenosti po PUP je 40 %). Nesporno je bilo tudi ugotovljeno iz fotografij, ki se nahajajo v spisni dokumentaciji, da je zaradi dviga slemena investitor spremenil naklon strehe (s čimer je izkoristil mansardo, gradbeno dovoljenje pa je pridobil le za pritličje), tako da le-ta znaša 42 % kar ne ustreza določbi 9. alinee 14. člena PUP. V 42. členu PUP so sicer (ob izpolnitvi tam navedenim pogojev) dovoljene tolerance, vendar le gabaritov, ne pa tudi glede stopnje izkoriščenosti zemljišča in naklona strehe. Glede teh dveh pogojev toleranc ni oziroma odstopanja niso dovoljena. Iz navedenega izhaja, da v konkretnem primeru predlagana legalizacija dozidave in nadzidave stanovanjske zgradbe ni skladna z materialnim predpisom, ki ureja predmetno območje kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji skladnosti gradnje s prostorskim aktom iz 1. točke 66. člena ZGO-1, zato zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja iz teh razlogov ni bilo mogoče ugoditi. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da je A.A., po določbi Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja imela položaj stranke v postopku gradbenega dovoljenja kot lastnica parcele št. 1045 k.o. ..., ki meji na parcelo tožnika.

Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in ponavlja pritožbene ugovore, da upravna enota izdanega soglasja Občine Ruše ni upoštevala. Po določbi 42. člena PUP v zvezi s 14. členom namreč ta dopušča odstopanja od dovoljenega ravno s soglasjem. Meni, da neupoštevanje soglasja predstavlja bistveno kršitev načela materialne resnice, saj je upravna enota na istem območju, za katerega velja isti PUP tovrstna soglasja upoštevala. Meni, da gre za neenako obravnavo enakih primerov pod enakimi materialnimi določbami, s čimer je skladno s 27. členom ZUS-1, prišlo do bistveno kršenih določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Predlaga, da sodišče s sodbo spremeni odločbo za izdajo gradbenega dovoljenja v korist tožnika, odloči o povrnitvi stroškov ter odloči o odškodnini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi sta upravna organa prve in druge stopnje utemeljila svojo odločitev, zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), nanje izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V zadevi ni sporno, da območje posega leži v območju Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za naselje Ruše (PUP) v poselitvenem območju naselja Ruše v območju stanovanj, kjer so v skladu s 6. alineo 8. člena PUP dovoljene nadzidave in dozidave v smislu funkcionalne dopolnitve obstoječih objektov, zato so dozidave in nadzidave seveda ob izpolnitvi tudi vseh ostalih predpisanih pogojev, na predmetnem zemljišču načeloma dovoljene. Vendar citirani PUP v 14. členu določa pogoje oblikovanja za stanovanjsko gradnjo, ki morajo biti izpolnjeni tudi pri dozidavi oziroma nadzidavi stanovanjskega objekta. Tam je med drugim v 5. alinei določen tudi % pozidanosti parcele (končna skupna bruto etažna površina stanovanjskega objekta ne sme presegati 40 % velikosti celotnega zemljišča), v 9. alinei 14. člena PUP pa je obvezno predpisana tudi streha dvokapnica naklona 30 %. Ker je bilo tako v postopku pri upravnem organu prve stopnje ugotovljeno, tožnik pa tudi v tožbi priznava, da je objekt zgrajen v velikost, ki presega meje določene z gradbenim dovoljenjem izdanim v letu 2008 (kar je bil tudi razlog, da je zaprosil za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja). Iz podatkov predloženega spisa (dodatek k vodilni mapi iz januarja 2010 PGD) pa izhaja, da znaša bruto etažna površina celotnega stanovanjskega objekta (vključno z dozidavo in nadzidavo) 111,83 m2, je glede na celotno površino predmetnega zemljišča 1046 k.o. ... v velikost 235 m2, pravilna ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da pozidanosti parcele presega maksimalno 40 % stopnjo izkoriščenosti, določeno v 5. alinei 14. člena PUP (in znaša 47%). Prav tako dajejo podatki spisi podlago za presojo utemeljenosti ugotovljenega naklona strehe, ki znaša 42 %. PUP sicer v zvezi z 42. členom določa, da so pri izvedbi dovoljenih posegov možne tolerance gabaritov, vendar kot pravilno navaja tožena stranka, ta odstopanja ne zajemajo odstopanj glede pozidanosti parcele.

Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, ker v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo upoštevano soglasje občine z dne 10.1.2008. Že tožena stranka je v drugostopni odločbi pojasnila, da se navedeno soglasje nanaša na gradbeno dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano leta 2008, za objekt drugačnih dimenzij, kot pa je objekt, ki ga je dejansko sezidal tožnik in za legalizacijo katerega je želel pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi sicer pa je določba 42. člena PUP jasna, ko soglasje občinskega organa predvideva le za odstopanje glede gabaritov, to pa so dopuščena odstopanja samo glede dimenzij objekta, ne pa tudi glede pozidanosti parcele. Ker je glede na določbo 66. člena ZGO-1 pri izdaji gradbenega dovoljenja treba presojati skladnost gradnje oziroma projekta s pogoji prostorskega akta, ti pogoji pa v obravnavani zadevi niso bili v celoti izpolnjeni (ni izpolnjen pogoje glede % pozidanosti), je odločitev tožene stranke, da tožniku ne izda gradbenega dovoljenja za legalizacijo, pravilna in utemeljena.

Kot neutemeljen in nerelevanten za odločitev pa je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede neenakega obravnavanja tožnika v primerjavi s sosedom, pri katerem pa je bilo tako soglasje upoštevano, saj navedena odločitev ni bila sodno preizkušena.

Iz vseh navedenih razlogov je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.