Jedro

Četudi je tožena stranka obračunala plače nad izhodiščnimi plačami, je tožnik upravičen do razlike v plači glede na plačo, obračunano po določbah veljavne podjetniške kolektivne pogodbe, saj tožena stranka pri obračunu plače ni dosledno upoštevala meril in kriterijev, ki jih je sama določila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači oziroma nadomestila plače za obdobje od 1. 8. 2001 do 31. 10. 2005 v skupni višini 13.808,29 EUR bruto in sicer po posameznih mesečnih zneskih, od teh zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto razliko v plači (nadomestila plače) v skupnem znesku 8.067,49 EUR neto ter od posameznih mesečnih neto zneskov plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila oziroma, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice ter ob upoštevanju pogojev potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007 (1. točka). Kar je zahteval tožnik več (iz naslova plače oziroma nadomestila plače ter obresti), je sodišče zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v odpravnini v znesku 3.934,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2006 dalje, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice, pri čemer za izplačilo obresti od razlike odpravnine, veljajo pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007 (3. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova odpravnine in obresti, je sodišče zavrnilo (4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.952,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ..., sklicna ... in ... v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe. V primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper 2. in 5. točko izreka sodbe zaradi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 687/2008 z dne 11. 12. 2008 sodbo v 1., 3. in 5. točki izreka razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in v svoji obrazložitvi navedlo, da bo potrebno v ponovljenem postopku natančneje ugotoviti način znižanja osnovnih plač delavcev oziroma tožnika na podlagi skupinske uspešnosti in ali so bila sprejeta merila ustrezna glede na določbo 4. odstavka 43. člena SKPgd oziroma 4. odstavka 44. člena panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je dne 30. 10. 1998 sprejela podjetniško kolektivno pogodbo in k tej tudi merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki je bila veljavna za vse sporno obdobje. Prvotno sprejeta merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti so bila spremenjena v juniju 2000, vendar pa jih tožena stranka ni uporabljala pri ugotavljanju plač na podlagi delovne uspešnosti. Tožena stranka s sprejetimi merili in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki so veljala v spornem obdobju, zaposlenih sploh ni seznanila (navedeno izhaja tako iz navedb tožnika, kot tudi izpovedbe priče L.P., ki je bila odgovorna za obračun plač in za predmetna merila in kriterijev sploh ni vedela (izpovedba priče je povzeta tudi v izpodbijani sodbi na str. 5), da je tožena stranka plačo iz naslova skupinske delovne uspešnosti določala povsem arbitrarno (celo mimo lastnih meril in kriterijev) in tako v postopku tudi ni dokazala, da ji je (sicer povsem samovoljna merila) dosegalo 90 % delavcev. Tako je bilo znižanje osnovne plače tožniku iz naslova skupinske delovne (ne)uspešnosti povsem nezakonito. Na takšen način je tožena stranka na svoje zaposlene zgolj prenašala breme slabega poslovanja, kar pa je nedopustno. Kljub navedenemu je sodišče ugotovilo, da so določbe KPpodj. s prilogo 1 skladne z določbo 4. odstavka 43. člena SKPgd in tudi 4. odstavkom 44. člena panožne kolektivne pogodbe. Takšni zaključki sodišča so nepravilni in tudi povsem v nasprotju z ugotovitvami sodišča, ki so povzeta predhodno. Vprašanje ali so merila in kriteriji v skladu z določili SKPgd in panožne kolektivne pogodbe, je pravno vprašanje, na katerega izvedenec ekonomske oziroma finančne stroke ne more podati odgovora, sodišče pa je nekritično sledilo zaključkom izvedenke, da so bili formalno podani pogoji za znižanje osnovne plače iz naslova SDU (po kriteriju K1), čeprav tudi izvedenka ugotavlja, da strokovne službe pri toženi stranki s spremenjenimi merili in kriteriji niso bile seznanjene in da se je obračun SDU izvajal v nasprotju z omenjenimi merili. Tako iz dokaznega postopka izhajajo sledeča dejstva: da delavci tožene stranke z merili in kriteriji za določanje SDU niso bili seznanjeni; da je tožena stranka merila za določanje SDU postavila nerealno, saj tožena stranka predvidenega plana ni nikoli dosegla in se je vsem delavcem obračunavala negativna SDU; da je bila tožeča stranka uspešen delavec (izhajajo iz izpovedbe priče I.D.); da tožena stranka delavcev ni ocenjevala v skladu s prejetimi merili.

Sodišče tožniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov, pač pa le nekatere. Tožniku je bila z odločbo št. BPP 250/2009 z dne 2. 7. 2009 in z dne 16. 7. 2010 odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila stroškov predmetnega postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je večina stroškov nastala pred odobritvijo brezplačne pravne pomoči. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo napotilu sklepa višjega sodišča, da sodišče prve stopnje ugotovi, ali v predmetni zadevi obstajajo dopustne pravne podlage za zniževanje osnovne plače tožnika iz naslova ocenjevanja skupinske učinkovitosti. Sodišče v celoti opira svoje zaključke na izvedensko mnenje B.A. z dne 10. 4. 2010, ki je na podlagi izvedenih dokazov v bistvu korektno ugotovila dejansko stanje v predmetnem sporu. Tožena stranka je podala pripombe k izvedenskemu mnenju. Sodišče je zmotno štelo, da podjetniška kolektivna pogodba ni imela določb o večkratnem obračunavanju skupinske delovne uspešnosti, to je o skupinski oceni za delovne skupine, v kateri je delavec delal in za podjetje kot celoto. To ne drži. To je urejeno v kolektivni pogodbi, kjer so določena merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti. Tako skupinska delovna uspešnost na nivoju družbe in na nivoju delovne skupine je bila uporabljena kot kriterij do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe v letu 2008 dalje. Merila pa so bila enaka tako za delovno skupino kot tudi za družbo kot celoto. Res v podjetniški kolektivni pogodbi ni izrecno zapisano, da so merila za ugotavljanje skupinske uspešnosti za družbo kot celoto enaka kot za skupinsko oceno posamezne skupine. To pa seveda ne pomeni, da je tolmačenje sodišča prve stopnje pravilno, to je da meril za uspešnost družbe kot celote ni bilo. Tako je možna razlaga, da za ugotavljanje skupinske delovne uspešnosti analogno veljajo določbe 123. in 124. člena podjetniške kolektivne pogodbe in so kriteriji dodatno razdelani v prilogi k podjetniški kolektivni pogodbi. Ocena skupinske uspešnosti na nivoju družbe kot celote je bila nujna. Tožena stranka je tudi v pripravljalni vlogi iz maja 2007 pojasnila, da zaradi izjemnega padca realizacije v letu 2004 in nerealno izkazanih zalog in terjatev, do začetka leta 2005 plana na realizacijo za leto 2005 ni bilo možno pripraviti. Zato se je mesečno izplačevanje realizacije plana izračunavalo na plan preteklega leta, ker pa so bili rezultati realizacije tako nizki, da bi upoštevajoč pridobljene podatke znižanje plač iz naslov kolektivne delovne uspešnosti privedlo do izplačila zajamčenih plač in popolne uravnilovke. Vodstvo podjetja je zato v soglasju s predstavnikom sindikata in sveta delavcev doseglo pravno dopusten dogovor, da se do sprejema plana realizacije za leto 2005 upošteva količnik kolektivne uspešnosti iz decembra 2004 tako za nivo podjetja kot celoti kot za nivo skupnih dejavnosti, to je 0,70. Tako je sodišče prve stopnje napačno sledilo izvedenki zaradi nepravočasnega sprejetja plana realizacije v letu 2005, ko je upoštevala oceno skupinske uspešnosti 1. Zaradi navedenega je sodišče napačno ugotovilo mesečne razlike izgubljenih plač, ki ne upoštevajo tako dogovorjeno oceno kolektivne uspešnosti za prvo polletje 2005. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da je potrebno zahtevek tožnika znižati skladno z variantnim obračunom izvedeniškega mnenja. Navaja, da je tožena stranka predložila priloge k podjetniški kolektivni pogodbi v ponovljenem sojenju. Pri tožniku je prišla v poštev realizacija na nivoju podjetja kot celote, ker je bil razporejen v skupne dejavnosti na nivoju podjetja kot celote, kot je to določal 125. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Določba 43/4 SKPgd lahko velja le za tiste dele delovnega procesa, v katerih je rezultat dela merljiv, ne more pa veljati za zaposlene v skupnih dejavnostih, katerih prihodek ni bil merljiv na nivoju člena skupine. Problem plač pri toženi stranki je bil predvsem v dejstvu, da so imeli vsi zaposleni osnovne plače bistveno (tudi 30 %) nad osnovnimi plačami po Kolektivni pogodbi za trgovino, da je bil kolektiv stara in temu ustrezna visoka so bila tudi izplačila iz naslova minulega dela, ocene individualnih uspešnosti, ki so jo brez kvantitativnih meril delili področni šefi, so bila v povprečju izrazito pozitivna (okrog + 20 %). Realizirani prihodki izplačila tako bogatih plač od 1998 dalje praktično nikoli niso omogočali takšnih izplačil. Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča, ki je jasna in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, pri čemer je izrek sodbe skladen z obrazložitvijo in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevaje napotila pritožbenega sodišča z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, z zaslišanjem priče L.P. I.D. in M.V. ter po pridobljenem izvedeniškem mnenju izvedenke finančne stroke B.A., sodne izvedenke za ekonomijo – finance, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za obračun plač oziroma nadomestila plač delno utemeljen in sicer do višine 13.808,29 EUR bruto oziroma za izplačilo plač 8.067,49 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, upoštevaje pri tem tudi pogoje potrjene prisilne obravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik ves čas spornega razmerja od 1. 6. 2001 do 31. 12. 2008 delal na delovnem mestu „vodja skladišča“ in opravljal dela „vodenja splošnih storitev“. Njegovo delovno mesto je spadalo v VII. tarifno skupino, pri čemer je zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenil dne 24. 2. 2005. Peti člen pogodbe o zaposlitvi določa, da delavcu pripada plača, ki je sestavljena iz osnovne plače, dodatka za delovno dobo in gibljivega dela plače (stimulacije) na podlagi uspešnosti delavca ter uspešnosti delodajalca. Osnovna mesečna bruto plača tožnika za poln delovni čas, ob naprej določenih delovnih planih oziroma rezultatih in normalnih delovnih pogojih, je bila dogovorjena v višini 316.007,00 SIT. Tožnik pa je bil razvrščen v VII. tarifni razred in 30. plačilni razred s količnikom zahtevnosti 4,12. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 s sprem. - SKPgd) je določala, da plačo delavca za polni delovni čas sestavljajo osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti in del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Delavec je upravičen do osnovne plače, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi in predstavlja plačilo za polni delovni čas, v naprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogodbe. Norma ali drugo merilo je ustrezno, v kolikor ga dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Plača in osnovna plača je definirana tudi enako v Kolektivni pogodbi za dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 s sprem. - panožna KP), pri čemer pa kolektivna pogodba izrecno določa, da v kolikor delavec ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani, je upravičen do 100 % osnovne plače, pri čemer je bilo za delovno uspešnost v 46. členu panožne KP določeno, da se ta ocenjuje za posameznika ali skupinsko in sicer po vnaprej določenih pravilih, ki so delavcem poznana pred začetkom opravljanja dela, v primeru, da delodajalec nima razdelanih meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, se ta ne more ugotavljati. Tožena stranka je sprejela podjetniško kolektivno pogodbo in merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki je pričela veljati 1. 11. 1998 in bila veljavna ves čas spornega obdobja. Prvotno sprejeta merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti so bila spremenjena v juniju 2000, pri čemer pa med strankama ni bilo sporno, da se merila niso uporabljala pri ugotavljanju plač na podlagi delovne uspešnosti, kar je pojasnila tudi priča L.P., ki je obračunavala plače. Podjetniška kolektivna pogodba ureja plače in druge prejemke v VIII. poglavju in sicer od 110. člena do vključno 163. člena, pri čemer skladno s 115. členom delavec predvideni delovni rezultat doseže takrat, ko je njegova individualna ocena izražena z individualno in s faktorjem uspešnosti 1,00 in skupinska (SM v katerem dela) dosega skupinski faktor uspešnosti 1,00. 122. člen podjetniške KP določa ugotavljanje in obračunavanje skupinske delovne uspešnosti, ki se izvaja za naslednje skupine – nivoje spremljanja: 1. družba, 2. profitni center – PC, 3. program. Predviden delovni rezultat pri faktorju skupine - FU skupine je 1,00. Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 122. člen podjetniške KP, ki sicer določa, da se ugotavljanje in obračunavanje skupinske delovne uspešnosti izvaja za naslednje skupine na nivoju spremljanja: 1. družba, 2. profitni center – PC, 3. program, pri čemer naj bi bila merila enaka tako za delovno skupino (profitni center, program), kot za družbo kot celoto. Navedeno stališče ni logično, kajti v takšnem primeru različnih skupin kolektivna pogodba niti ne bi niti določala. Poudariti tudi je, da tožena stranka sama priznava v pritožbi, da: „Res v podjetniški kolektivni pogodbi ni izrecno zapisano, da so merila za ugotavljanje skupinske učinkovitosti za družbo kot celoto enaka kot za skupinsko oceno posamezne skupine.“ tako da je po oceni pritožbenega sodišča tolmačenje sodišča prve stopnje pravilno in glede višine podprto z izvedeniškim mnenjem izvedenke finančne stroke. V kolikor je tožena stranka želela na drugačen način urediti svoj plačni sistem, bi morala to tudi ustrezno urediti v svoji podjetniški KP, seveda skladno s kolektivno pogodbo dejavnosti.

Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala kolikšno število delavcev je dosegalo rezultate – 90 %, kot to izrecno določa SKPgd, dejansko pa se je tudi pri toženi stranki obračunavala SDU drugače in sicer se je upošteval na nivoju stroškovnega mesta ter na nivoju družbe kot celote, izvajal pa se je le po kriteriju K1 brez kvartalnih korekcij s kriteriji K2 in K3. Poleg tega se je kriterij 1 napačno izračunaval. Tako ni bilo podlage s strani direktorja za korekcijo obračunov, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi priče L.P. in M.V. in iz izvedeniškega mnenja izvedenke finančne stroke B.A. z dne 10. 4. 2010. Tožena stranka je obračunavala plače nad izhodiščnimi plačami, da pa ni dosledno in v celoti upoštevala lastnih meril in kriterijev in da prihaja do razlik glede bruto in neto plače, kot tudi odmerjene dohodnine. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da ni utemeljen tudi pritožbeni ugovor tožnika za višje vtoževano izplačilo plače oziroma nadomestila plače, saj je sodišče tožniku priznalo višino razlike v plači oziroma nadomestila plače na podlagi izračuna sodne izvedenke za ekonomijo – finance B.A., ki je podala mnenje in upoštevala dejansko izplačane plače oziroma nadomestila plače ter pripadajoče plače oziroma nadomestila, do katerih je upravičen tožnik upoštevaje pri tem veljavno podjetniško KP. Tako se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačala prenizko plačo oziroma nadomestilo plače in posledično tudi prenizko odpravnino. Upoštevaje navedeno je tako pravilna odločitev sodišča glede razlike v plači oziroma nadomestilu plače 13.808,29 EUR bruto in neto 8.067,49 EUR, ter posledično tudi razlika v odpravnini na podlagi višje osnove pri odmeri odpravnine znaša 3.934,27 EUR.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč po dveh odločbah in sicer št. BPP 10/2009 z dne 10. 6. 2009 ter z odločbo BPP 250/2009 z dne 2. 7. 2009, pri čemer iz spisa ni razvidno, da bi tožnik vložil zoper omenjeni odločbi upravni spor, kar posledično pomeni, da sta odločbi postali dokončni in pravnomočni. Tožnik svojega stroškovnika tudi ni preciziral v smislu sedanjih svojih pritožbenih navedb. Poudariti je, da ZPP v 2. odstavku 163. člena določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva plačilo, kar pa tožnik preciziral v svojem stroškovniku. Sodišče je tožniku priznalo potrebne stroške postopka na podlagi 155. člena ZPP, upoštevaje pri tem tudi določila 2. odstavka 154. člena ZPP o upoštevanju uspeha v pravdi v višini 63,45% (uspeh tožene stranke v višini 36,55%). Po medsebojnem pobotu je sodišče tako pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.952,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani, saj je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč na podlagi dveh pravnomočnih odločb o BPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.