Jedro

Pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti. Njena delovna zmožnost za njen poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Tožnica je zmožna za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato je tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, utemeljen.

Glede datuma spremembe nastanka invalidnosti je potrebno upoštevati prvi dan po pravnomočnosti odločbe tožene stranke, s katero je bilo predhodno pravnomočno ugotovljeno stanje invalidnosti pri tožnici. Vendar od tega dne dalje tožnici ne gredo tudi nove pravice. ZPIZ-1 v 2. odstavku 163. člena namreč določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni od 21. 8. 2009 dalje in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj zahtevno, fizično lahko delo, pri katerem je potrebno dvigovanje rok pod višino ramen, ne z vsiljenim ritmom in tempom dela, ne v nočnih izmenah, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 1. 9. 2009 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 9. 2. 2011 in z dne 20. 10. 2010 (I. točka izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 21. 8. 2009 dalje (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine ter naložilo toženki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je bila tožnica na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 31. 7. 2009 razvrščeno v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 28. 7. 2009 dalje. Tožnica je torej že delovni invalid in bi tako sodišče moralo uporabiti določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da v kolikor nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, se to zgodi s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče tega ni upoštevalo in je tožnici priznalo pravice že od 21. 8. 2009 dalje. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka in sicer kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V obrazložitvi sodbe namreč ni pojasnjeno zakaj je sodišče tožeči stranki priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od dne 21. 8. 2009 dalje in se tako sodba v tem delu ne da preizkusiti. V izreku sodišče tudi ni opredelilo s katerim dnem se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, kar je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe v 16. točki, kjer je navedeno, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni z že ugotovljenimi omejitvami in dodatnimi omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 21. 8. 2009, to je prvega dne po pravnomočnosti odločbe z 31. 7. 2009, s katero je bilo predhodno pravnomočno ugotovljeno stanje invalidnosti pri tožeči stranki. Pritožba nadalje meni, da bi sodišče moralo odločiti tudi o pravici do delne invalidske pokojnine in pred tem preveriti ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev te pravice po 66. 93. in 68. členu ZPIZ-1 in tožnico seznaniti z vsebino 97. člena ZPIZ-1 in njeno dolžnostjo, da se prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni, po dokončnosti odločbe o priznani pravici invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s priznanjem spremenjenih pravic iz invalidskega zavarovanja napačno priznalo tožnici, pravice že od 21. 8. 2009 dalje, in je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 2. 2011, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo OE A., št. ... z dne 20. 10. 2010, S slednjo je OE A. zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C. v sestavi onkologa, fiziatrinje in psihiatrinje, ugotovilo, da pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti, da pa je delovna zmožnost tožnice za njen poklic zmanjšana za manj kot 50 %, da je tožnica zmožna za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, psihično manj zahtevno delo, fizično lahko delo, pri katerem je potrebno dvigovanje rok pod višino ramen, ne z vsiljenim ritmom in tempom dela in ne v nočnih izmenah. Iz izpovedi zaslišanih izvedencev prof. dr. D.D. in E.E. izhaja, da je tožnica sposobna za delo administratorke v krajšem delovnem času 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami in da pri tožnici ni podala popolna nezmožnost za delo. Sodišče je zaslišalo tudi dr. F.F., ki je pojasnila, da je pri tožnici s klinično psihološkim pregledom bilo ugotovljeno, da je sposobna za 4 urno delo in da s področja psihiatrije v obravnavnem obdobju ni razloga za višjo stopnjo invalidnosti. So pa v okviru ugotovljene kategorije invalidnosti (III. kategorije) podane dodatne omejitve: ne z vsiljenim ritmom in tempom dela in ne v nočnih izmenah, ki so utemeljene od 28. 7. 2009 dalje, ko je bil narejen klinično psihološki izid. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženke z dne 9. 2. 2011 in z dne 20. 10. 2010 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z že ugotovljenimi omejitvami in dodatnimi omejitvami ter krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Glede datuma spremembe nastanka invalidnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dan 21. 8. 2009, to je prvi dan po pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 31. 7. 2009, s katero je bilo predhodno pravnomočno ugotovljeno stanje invalidnosti pri tožnici. Napačno pa je menilo, da gredo tožnici tudi od tega dne dalje nove pravice. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo 2. odstavek 163. člena ZPIZ-1, ki določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V danem primeru to pomeni, da tožnici gredo nove pravice od 1. 9. 2009 dalje in je v tem obsegu pritožba toženke upravičena.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo v obrazložitvi sodbe, zakaj je tožnici priznalo nove pravice od 21. 8. 2009 dalje, saj je sodišče v obrazložitvi sodbe v 16. točki to izrecno navedlo (čeprav materialnopravno napačno).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, saj je menilo, da je dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče glede nastanka novih pravic zmotno uporabilo materialno pravo in izpodbijano II. točko sodbe sodišča prve stopnje spremenilo kakor to izhaja iz pritožbene sodbe.