Jedro

Do razdrtja pogodbe pride bodisi na podlagi sporazuma strank, bodisi v sodnem postopku na podlagi tožbe. Iz še veljavne pogodbe pa tožeča stranka ne more uveljavljati proti toženi stranki nikakršnih zahtevkov, ki bi jih sicer imela v primeru razveljavitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 50.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 550.965,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1994 dalje (1. točka izreka) in naložilo tožeči stranki, da mora plačati toženi stranki njene pravdne stroške (2. točka izreka). Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kritizira oceno sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj E. - v stečaju lahko prerekal le veljavnost pobota tožnikove terjatve in da je tožeča stranka s plačilom po pozivu plačala zgolj svojo lastno obveznost, zaradi česar tožena stranka ni mogla biti upravičeno obogatena. Pogodba o odstopu terjatve med tožečo in toženo stranko je bila namreč sklenjena prav z namenom, da bo tožeča stranka cedirano terjatev pobotala s svojimi obveznostmi E., tožena stranka pa bo ob tako sprovedenem poslu prišla do poplačila svoje terjatve do E. Stečajni upravitelj je namreč pobotu oporekal prav zaradi načina pridobitve terjatve s cesijo, zaradi česar terjatev ni bila izterljiva, kakor sta se stranki dogovorili v pogodbi. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi določila prvega odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče v tej zadevi nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o odstopu terjatve, ki je bila sklenjena med tožečo in toženo stranko, veljavno sklenjena in tudi v celoti realizirana. Terjatev je bila prenešena v premoženje tožeče stranke, tožena stranka pa je to terjatev plačala z več verižnimi kompenzacijami. Cedirano terjatev (do E.) je tožeča stranka pobotala s terjatvijo E. do tožeče stranke. Glede na to, da je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena dne 2.2.1994, stečajni postopek pa začet 14.2.1994, je stečajni upravitelj E. ravnal pravilno, ker ni dovolil pobota tožnikove terjatve s terjatvijo stečajnega dolžnika in zahteval, naj tožeča stranka svojo obveznost do stečajnega dolžnika v celoti poravna. Po določilu 118. čl. ZPPSL namreč pobot ni dovoljen, če je bila terjatev odstopljena (cedirana) upniku v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka, upnik pa je vedel ali bi moral vedeti, da je postal dolžnik plačilno nesposoben ali da je proti njemu predlagan začetek stečajnega postopka. S tem, ko je tožeča stranka stečajnemu dolžniku plačala svoj dolg, je le poravnala svojo lastno obveznost do stečajnega dolžnika. Opravljeno plačilo zato na veljavnost cesijske pogodbe oz. na razmerje med pravdnima strankama nima vpliva. Napačno pa je stališče prvostopnega sodišča, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala kondikcijski zahtevek iz naslova razdrte cesijske pogodbe. Res je sicer tožeča stranka toženi dne 17.5.1994 (priloga A5) poslala dopis, da odstopa od pogodbe, vendar ta podpis ne pomeni, da je do razdrtja pogodbe tudi prišlo. Do razdrtja pogodbe pride bodisi na podlagi sporazuma strank, bodisi v sodnem postopku na podlagi tožbe (drugi odst. 17. čl. ZOR). Vse dokler pa cesijska pogodba med tožečo in toženo stranko ni razdrta, pa ta pogodba med pravdnimi strankami velja z vsemi pravnimi posledicami. Zato iz še veljavne pogodbe tožeča stranka ne more uveljavljati proti toženi stranki nikakršnih zahtevkov, ki bi jih sicer imela v primeru razveljavitve pogodbe. Glede na povedano sklicevanje tožeče stranke na pogodbena določila, ki kažejo na morebitno napako volje, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče le še opozarja na napačno napotilo prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka morala izposlovati napotitveni sklep. Obvestilo tožeče stranke stečajnemu upravitelju E. o pobotu, ki ga stečajni upravitelj ni dovolil, je imelo učinek prijave cedirane terjatve v stečajnem postopku. Ker ta terjatev v stečajnem postopku očitno ni bila prerekana, je bila v celoti priznana. Zato bo v določenem odstotku tožeči stranki tudi poplačana. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odst. 166. čl., v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP. Od priznanih stroškov odpade 38.250,00 SIT na nagrado za zastopanje, 12.000,00 SIT pa za takso za pritožbo. Odločitev o obrestih na priznane stroške pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odst. 277. čl. ZOR.