Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, in če se v postopku ugotovi, da je zlorabljal postopek in zavajal organ s tem, da se je v istem postopku različno predstavljal, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2005. S to odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št.134/2003). Menila je namreč, da je iz njegove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi. Tožnikovo zatrjevanje, da se boji vpoklica na služenje vojaškega roka, pri čemer tega vpoklica še ni dobil, se ne more šteti za utemeljen strah pred preganjanjem.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter se je nanje izrecno tudi sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Poleg razloga, ki ga je navedla tožena stranka, torej, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, je kot razlog za zavrnitev prvostopno sodišče navedlo tudi 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Menilo je namreč, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek s tem, ko je prošnjo za azil podal pod imenom M.C. Na ustnem zaslišanju pred sodiščem v zadevi, opr. št. U 2085/2005 v zvezi z omejitvijo njegovega gibanja v času azilnega postopka, pa je dne 26.9.2005 navedel povsem drugačne osebne podatke in sodišču predložil na vpogled tudi osebno izkaznico, izdano na ime ™.S. ter z drugačnimi rojstnimi podatki ter drugačnimi imeni staršev. Kot pravilno in zakonito je prvostopno sodišče potrdilo tudi odločitev tožene stranke, da mora tožnik v odrejenem roku zapustiti Slovenijo, ta ukrep pa temelji na 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. Prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in ga ni zaslišalo. Tožnik je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, ker bi moral na služenje vojaškega roka, vojake pa v Turčiji mučijo in silijo k težkemu delu. Zato ga oblast šteje za dezerterja in mu grozi zaporna kazen najmanj 15 let in mučenje v zaporu. Če bi ga zaslišalo, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da bi bilo njegovo življenje v primeru ponovne vrnitve v izvorno državo ogroženo ter da bi bil po vsej verjetnosti likvidiran. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo že v številnih primerih, sta v ZAzil urejeni dve vrsti azilnega postopka, in sicer redni in tako imenovani pospešeni azilni postopek. V pospešenem azilnem postopku lahko tožena stranka odloča takrat, kadar so za to izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pri tem se lahko prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne že zato, ker obstoji eden izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil navedenih razlogov. Če tak razlog obstoji, se torej prošnja za azil zavrne v pospešenem postopku in se v tem primeru ne opravi redni azilni postopek.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je menila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu pravnega standarda preganjanja, kakršen se je uveljavil v upravno-sodni praksi. Sodišče prve stopnje pa je pritrdilo temu razlogu, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče. K temu razlogu pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno dodalo še drug razlog, in sicer iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 1. alineo 36. člena ZAzil. Iz podatkov sodnih spisov je namreč ugotovilo, da je tožnik ob zaslišanju na sodišču prve stopnje v zadevi omejitve njegovega gibanja v azilnem postopku dne 26.9.2005 v nasprotju s podatki, ki jih je dal v prošnji za azil, namreč, da je M.C., rojen dne 7.10.1980 v kraju U., da je ime njegovega očeta R.C. in da je ime njegove matere F.C., navajal povsem drugačne osebne podatke in je na vpogled predložil tudi osebno izkaznico, izdano na ime ™.S., rojen 7.3.1980 v kraju D.C., ter navedel, da je ime njegovega očeta E., matere pa H. S tem pa je po stališču prvostopnega sodišča zavajal in zlorabljal postopek, saj je prošnjo za azil utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti.

Tudi iz razloga, ki ga je kot svojega posebej navedlo prvostopno sodišče, je tožnikova prošnja za azil utemeljeno zavrnjena in mu je upravičeno odrejen ukrep zapustitve Republike Slovenije.

V primeru zavrnitve prošnje za azil zaradi zavajanja organa oziroma zlorabe postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil) po presoji pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni treba opraviti glavne obravnave, saj kakršnekoli kasnejše izjave tožnika ne bi mogle spremeniti dejstva, da je v istem azilnem postopku nastopal pod dvema imenoma, kar je avtomatični razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, ne glede na druge morebitne okoliščine, ki jih kot razlog za priznanaje azila zatrjuje prosilec.

Zato po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru razlog absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS ni podan. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je namreč ta razlog podan le, če je neoprava glavne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.