Jedro

Tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe.

V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega; velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili. Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 1,727.167,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2009, zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 23. 9. 2009 do 30. 9. 2009 ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da je bil pobot pred stečajem nastale terjatve tožene stranke z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika, ki ga je izvedla tožena stranka 30. 9. 2009, izrecno prepovedan po določbi 264. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je namreč, da je terjatev tožeče stranke na vračilo deponiranih sredstev nastala šele po začetku stečajnega postopka, saj je v trenutku začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (to je 23. 9. 2009) med strankama obstajala veljavna depozitna pogodba. Le-to je upraviteljica tožeče stranke odpovedala z izjavo 25. 9. 2009 (in zahtevala vračilo deponiranih sredstev), tako da je tožena stranka od tedaj dalje deponirana sredstva tožeče stranke zadrževala brez pravnega temelja. Zahtevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi določbe 190. člena OZ, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva neupravičene pridobitve dalje (193. člen OZ). V presežku obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno pa tudi, da se ni opredelilo do izjave priče J. P. (glede uspeha prisilne poravnave). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče mora torej oceniti vse dokaze v skladu z navedeno določbo ZPP, ni pa se dolžno posebej opredeljevati do sleherne izjave priče. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot jasno, logično in argumentirano, tudi sicer pa ne drži pritožbena navedba, da je bila po izjavi navedene priče tožena stranka prepričana v uspeh prisilne poravnave, Nasprotno: priča J. P. je izrecno povedala, da je bila uspešnost prisilne poravnave po mnenju banke kritična (in ne večja od 50 %), menili pa so tudi, da obstaja nevarnost stečajnega postopka po sami potrditvi prisilne poravnave v obdobju, ko bi morala tožeča stranka pričeti s poplačevanjem obveznosti. Tožena stranka je torej zgolj „upala, da bo prisilna poravnava dejansko uspela“ (pričevanje J. P.), pritožnikovo sklicevanje na „prepričanje v uspeh prisilne poravnave“ pa je iztrgano iz konteksta celotnega pričevanja. Razlogi sodbe so po zaključku višjega sodišča izčrpni, jasni in skladni, tako da jih pritožba s posameznimi stavki, iztrgani iz konteksta celotnega dokaznega postopka, ne more uspešno izpodbiti.

7. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede razveze depozitne pogodbe. Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, je s pogodbo o denarnem depozitu (1035. člen ZOR v zvezi s 1061. členom OZ) banka prevzela tuja sredstva, na podlagi sklenjene pogodbe pa je pridobila pravico razpolagati z deponiranim denarjem. Bistvo njene zaveze iz depozitne pogodbe je prevzem tujih sredstev z namenom, da se ji začasno povečajo njena likvidna sredstva. Zaradi katerega konkretnega (poslovnega) namena je tožena stranka (banka) prevzela deponiranje denarnih sredstev, za odločitev ne more biti relevantno. Če pritožnica trdi, da je bila edina podlaga za sklenitev depozitne pogodbe njeno pričakovanje bodoče porabe deponiranih sredstev za poplačilo upnikov v prisilni poravnavi (čeprav kaj takega iz pogodbe ne izhaja), gre lahko kvečjemu za nagib; nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, pa ne vplivajo na njeno veljavnost (40. člen OZ).

8. Toda, tudi v primeru, da ko bi sodišče sledilo (namenski) razlagi tožene stranke o tem, zakaj je bila depozitna pogodba sklenjena, dejstvo, da do prisilne poravnave ni prišlo, ni moglo povzročiti, da se je pogodba po samem zakonu štela za razvezano. Del poslovne podlage (kavze) za veljavno sklenitev pogodbe so pogosto predvidevanja (pričakovanja) strank o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje, torej po sklenitvi pogodbe. Če se po sklenitvi pogodbe izkaže, da so bila predvidevanja (pričakovanja) napačna, to pomeni, da se poslovna podlaga ni uresničila. Za neuresničeno poslovno podlago velja splošno pravilo, da ta položaj ne vpliva na pravno učinkovanje pogodbe (dr. Nina Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, str. 245). Povedano drugače: tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe. Pravilno zato sodišče prve stopnje zaključuje, da je v trenutku začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko med pravdnima strankama obstajala veljavna depozitna pogodba.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačen zaključek, da bi morala tožena stranka od pogodbe odstopiti. Depozitna pogodba je toženi stranki dala upravičenje za odstop od pogodbe (3. člena pogodbe); če tožena stranka tega odstopnega upravičenja ni izkoristila, to ne more biti v škodo tožeče stranke. Dejstvo je namreč, da je zaradi neuspele prisilne poravnave nastalo zgolj odstopno upravičenje tožene stranke, ne pa tudi pravica tožeče stranke, da (takoj) zahteva vračilo deponiranih sredstev (prim. 4. člen pogodbe).

10. Pritožbena ponavljanja, da je tožeča stranka ob umiku predloga prisilne poravnave pridobila terjatev na vračilo deponiranih sredstev, ne izpodbijajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje in sicer, da terjatev tožeče stranke na vračilo deponiranih sredstev ni mogla nastati že s samim umikom predloga prisilne poravnave. Kot je bilo pojasnjeno že v točki 9. te sodbe, je bilo za tak primer v 3. členu pogodbe izrecno dogovorjeno, da lahko tožena stranka odstopi od pogodbe in ne, da bi smela tožeča stranka takoj zahtevati vračilo deponiranih sredstev. Višje sodišče sicer ne soglaša, da gre pri umiku predloga prisilne poravnave za razpolaganje, podvrženo presoji sodišča po določbi 3. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, pritrjuje pa zaključku izpodbijane sodbe, da umik predloga prisilne poravnave sam po sebi ni povzročil prenehanja pogodbe.

11. Pritožba ne izpodbija, da je med pravdnima strankama sklenjeno depozitno pogodbo mogoče opredeliti kot trajno dolžniško razmerje v smislu 332. člena OZ. Prenehanje takšnega razmerja je lahko določeno z nastankom nekega dejstva (v obravnavanem primeru je bilo kot dejstvo, od katerega teče enoletni rok za prenehanje vezave deponiranih sredstev, določena pravnomočnost potrditve prisilne poravnave nad dolžnikom). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je v primeru trajnega dolžniškega razmerja potrebno določilo glede prenehanja pogodbenega razmerja presojati po pravilih, ki veljajo za razvezni pogoj v smislu 63. člena OZ, upoštevajoč torej določbo tretjega odstavka 59. člena OZ in drugega odstavka 60. člena OZ.

12. V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega (drugi odstavek 60. člena OZ); velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili (dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, str. 383). Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja v smislu 332. člena OZ spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu 333. člena OZ, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank. Prenehanje trajnega dolžniškega razmerja brez določenega roka trajanja je torej v dispoziciji strank in nastane, ko ena stranka izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje (dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, str. 441). Navedeno pomeni, da terjatev tožeče stranke na vračilo deponiranih sredstev ni nastala že ob umiku predloga za prisilno poravnavo, pač pa šele, ko je je upraviteljica tožeče stranke pogodbeno razmerje 25. 9. 2009 odpovedala. To pomeni, da je terjatev tožeče stranke na vračilo deponiranih sredstev nastala po začetku stečajnega postopka, zaradi česar je bil pobot, ki ga je izvedla tožena stranka, izrecno prepovedan (264. člen ZFPPIPP). Ko je torej tožeča stranka toženo z dopisom 25. 9. 2009 obvestila, da odstopa od depozitne pogodbe, tožena stranka ni imela več pravne podlage za zadrževanje deponiranih sredstev (190. člen OZ), še manj za to, da je 30. 9. 2009 izvedla pobot. 13. Za odločitev niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj odškodninske pravne podlage tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je to pravno podlago uporabilo zgolj kot dodaten argument za odločitev o tožbenem zahtevku, kateremu je sicer ugodilo na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Zaradi navedenega se višje sodišče do pritožbe v tem delu ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člen ZPP).

14. Ne da bi presojalo pavšalno zatrjevanje kršitev določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, zato višje sodišče k zaključkom sodišča prve stopnje nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.