Jedro

Niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0).

Prav tako se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka. Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilna naloga z dne 22. 5. 2023 za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek (red. št. 117 in 118).

2. Zoper ta sklep se tožeča stranka, na strani katere nastopata dve tožnici, po pooblaščencu pravočasno pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). V pritožbi se sklicuje na 16. člen ZST-1 in Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče RS) U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, ki jo v nadaljevanju tudi povzema. Pri tem navaja, da je Ustavno sodišče RS v omenjeni odločbi razveljavilo določbo 21. člena ZST-1, ki je določala višino sodnih taks za vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, saj je ocenilo, da je prekomerno visoka in odvrača stranke od uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Tako meni, da je najvišja mogoča sodna taksa v postopku 2.175,00 EUR oziroma 6.525,00 EUR s količnikom 3,0. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno odmerilo sodno takso še po tar. št. 1121 ZST-1, saj je bila v postopku na prvi stopnji že plačana sodna taksa v znesku 8.700,00 EUR, kar je več od zneska 6.525,00 EUR, ki je po stališču Ustavnega sodišča RS najvišji znesek sodne takse, ki lahko nastane v določenem postopku in prekomerno še ne ogroža dostopa do sodišča in pravice do sodnega varstva. Z nasprotno razlago bi bil izničen namen citirane odločbe, izpodbijani sklep pa je tudi v nasprotju s strani Ustavnega sodišča RS predpisanim načinom njene izvršitve. Tožnici bosta posledično plačali sodno takso v znesku 17.400,00 EUR, kar pa bi pomenilo prekomeren poseg v ustavno pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva, hkrati pa to predstavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Podredno pri tem uveljavlja, da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, ko tožeči stranki nalaga plačilo sodne takse v presežku nad 6.525,00 EUR oziroma da sodna taksa za postopek na eni stopnji ne sme preseči predmetnega zneska. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 20. člena ZST-1, ki ureja način odmere sodne takse pri več zahtevkih. Sodišče je namreč ločeno upoštevalo vrednost primarnega in podrednega zahtevka, čeprav imajo zahtevki isto pravno in dejansko podlago (ki jo v nadaljevanju opredeljuje) in opozarja, da 20. člen ZST-1 v takšnem primeru odkazuje na seštevanje vrednosti spornega predmeta vseh zahtevkov kot enotno vrednost.1 Tako bi moralo upoštevati skupno vrednost spornega predmeta, ki znaša 1.478.130,00 EUR, sodna taksa pa znaša največ 6.525,00 EUR. Očita tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP in načela kontradiktornosti, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke, da je največji dovoljeni znesek za plačilo sodne takse takšen, ki je predpisan za spore z vrednostjo spornega predmeta 500.000,00 EUR. Prav tako ni pojasnilo, zakaj in na kakšni podlagi šteje, da omejitev vrednosti spornega predmeta, od katerega se odmeri sodna taksa, ne velja za primer, kadar se v postopku uveljavlja več tožbenih zahtevkov, saj se je sodišče pri tem zgolj sklicevalo na 20. člen ZST-1. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni možno razbrati argumentov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da tretji odstavek 18. člena in 20. člen ZST-1 prevladata nad omejitvijo pri odmerjanju sodne takse, kot jo določa 16. člen ZST-1 in kot to izhaja iz odločbe U-I-46/15-15. Ob tem se sklicuje še na zahtevo po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč in na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter na kršitev 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odločitev oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh po tožeči stranki zatrjevanih navedb, do v pritožbi zatrjevane ključne pravne argumentacije glede najvišjega dovoljenega zneska sodne takse pa se je opredelilo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Svojo odločitev je tudi sicer izčrpno obrazložilo in za odločitev navedlo pravno podlago, obrazložitev pa si ne nasprotuje in ni nasprotujoča odločitvi v izreku ter je omogočen pritožbeni preizkus. Tako tudi ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, ki jo pritožba utemeljuje s pomanjkanjem razlogov glede uporabe določb 16., tretjega odstavka 18. in 20. člena ZST-1. Glede na pojasnjeno tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, na kateri se še sklicuje pritožba. Ali je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu utemeljena, pa je vprašanje pravilne uporabe citiranih odločb, kar pa je pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno pojasnilo, da niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0). Pritožba se neutemeljeno zavzema, da je znesek 6.525,00 EUR najvišji znesek, ki ga stranka lahko plača za postopek pred sodiščem (na vseh treh stopnjah), ker je sicer prekomerno poseženo v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva oziroma podredno, da je znesek 6.525,00 EUR najvišji znesek sodne takse, ki ga stranka lahko plača na posamezni stopnji sojenja. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-46/15-15 poudarilo, da določanje višine sodne takse spada v polje zakonodajalčeve proste presoje, vendar pa to prosto presojo ne sme nesorazmerno preseči, da se ne poseže v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. V omenjeni odločbi je vzelo v obzir vrednost sodnih taks v rednem pravdnem postopku pri vrednosti spornega predmeta od vključno 500.000,00 EUR in ugotovilo, da so pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR odmerjene sodne takse v absolutnem znesku zelo visoke, in sicer tako zelo, da pomenijo v razmerju koristi cilja nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva ter tako niso le prispevek h kritju stroškov sodišč, temveč gre lahko za večkratno preplačilo storitve sodišča. S tem je porušeno ravnovesje med interesom države po zaračunanju sodnih tak ter interesom strank, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva. Iz tega razloga je Ustavno sodišče RS primerno ravnovesje vzpostavilo tako, da je določilo zgornjo mejo vrednosti spornega predmeta (500.000,00 EUR), od katere se odmerja sodna taksa,2 kar je v noveli ZST-1D ustrezno upošteval tudi zakonodajalec. Iz obrazloženega tako izhaja, da Ustavno sodišče RS najvišjega zneska sodne takse pred sodiščem ni zamejilo pri znesku 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0), prav tako pa tudi ne na posamezni stopnji sojenja kot neutemeljeno navaja pritožba. Kot je še pojasnjeno v predmetni ustavni odločbi, se sodne takse določajo v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta (in ne vrednosti postopka, kot se zavzema pritožba), ker to prispeva k temu, da tožeča stranka bolj realno oceni vrednost uveljavljenega zahtevka in jo odvrača od uveljavljanja pretiranih zahtevkov.

6. Pritožbeno ni sporno, da znaša vrednost spornega predmeta za primarni tožbeni zahtevek (1. do 4. točka) 492.710,00 EUR, vrednost spornega predmeta za od 1. do 4. točke podrednega tožbenega zahtevka 492.710,00 EUR in vrednost spornega predmeta za 5. točko podrednega tožbenega zahtevka 492.710,00 EUR. Skupaj znaša vrednost spornega predmeta za podredni tožbeni zahtevek 985.420,00 EUR. Pritožbeno pa tudi ni izpodbijano, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba zahtevka, tožeča stranka pa sodbo izpodbijata v celoti.

7. Upoštevajoč povzeta nesporna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso za primarni tožbeni zahtevek po tar. št. 1121 ZST-1, ki določa, da se pri odmeri sodne takse za pritožbeni postopek upošteva količnik 3,0. Tako je pravilno ugotovilo, da znaša sodna taksa za pritožbeni postopek za primarni tožbeni zahtevek, katerega vrednost je 492.710,00 EUR - 6.525,00 EUR (ali 3 x 2.175,00 EUR iz tabele 16. člena ZST-1). Pravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo tudi sodno takso za pritožbeni postopek glede podrednega tožbenega zahtevka. Utemeljeno je pri tem upoštevalo določbo tretjega odstavka 18. člena ZST-1, da se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanemu sklepu, se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka.3 Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo. Zavzemanje pritožbe po nasprotni razlagi zato ni utemeljeno, prav tako pritožbenega razlogovanja ne potrjuje izpostavljeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2046/2022 z dne 19. 1. 2023, saj se nanaša na seštevanje vrednosti več spornih predmetov znotraj primarnega tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov pa tudi pritožbeno povzemanje in opredeljevanje pravne in dejanske podlage tožbenih zahtevkov za odločitev o pritožbi ni odločilno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo še višino sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, katerega vrednost je 985.420,00 EUR, in sicer v znesku 2.175,00 EUR (s količnikom 1,0 oziroma 1/3 takse po tar. št. 1121 ZST-1). Tako ni poseženo v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva in pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je zgoraj citirane določbe pravilno uporabilo in je posledično ugovor tožeče stranke zoper oba plačilna naloga utemeljeno zavrnilo.

8. Pritožbene navedbe zato niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (t. j. kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje še odločilo, da sama nosi stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Pri tem se sklicuje na sodno prakso oziroma na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2046/2022 z dne 19. 1. 2023. 2 Natančneje, 21. člen v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 je razveljavilo v delu, ki je določal višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. 3 Enako tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 540/2021 z dne 28. 4. 2021 in I Cp 701/2022 z dne 3. 6. 2022.