Jedro

Delavčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi je njegova enostranska izjava in delodajalec o tem nima kaj odločati. Tudi če pride med strankama do sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, delavcu delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma, in delodajalcu ni treba odločati o odpovedi pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 15. 6. 2009 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki traja od 10. 7. 2010. Tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 10. 7. 2010 do ponovnega nastopa dela priznati delovno dobo ter obračunati in izplačati plačo. Tožnik je bil zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2002. Dne 15. 6. 2009 je podal izjavo, da prosi za prekinitev delovnega razmerja z 31. 7. 2009. Na izjavi je podpis direktorja, da prekinitev odobri, še isti dan pa je tožena stranka izdala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke je sodišče presodilo, da se tožnik ob podpisu izjave zaradi duševne motnje ni zavedal posledic svojega ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da delovno razmerje lahko preneha tudi po volji delavca. Če ob podaji izjave (o odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne zaveda posledic svojega ravnanja ali če svojega ravnanja nima v oblasti, o volji ni mogoče govoriti. Izjava volje delavca za prenehanje delovnega razmerja mora biti svobodna in resna. Tožena stranka na izvedensko mnenje, ki ji je bilo vročeno 16. 7. 2010, ni imela nikakršnih pripomb. Kljub temu je na naroku za glavno obravnavo predlagala zaslišanje izvedenke glede dejstva, da je bil tožnik do 7. 7. 2009 sposoben delati, ni pa bil sposoben razumeti posledic predloga za sporazumno odpoved. Tak predlog je bil podan prepozno, tožena stranka pa je ves čas vedela, da je tožnik po izdaji odpovedi še delal. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni ugotovilo obstoja nezakonitosti odpovedi, niti ni odločalo o usodi tožnikove izjave. Tožnik svoje izjave ni izpodbijal zaradi napak volje, niti ugovarjal ničnosti ali neobstoja. Sodišče je zato zagrešilo kršitev določb postopka, ker je brez ugotovitve nezakonitosti razveljavilo odločbo o odpovedi, ne da bi pred tem odločilo o aktualni pravni naravi tožnikove izjave, o čemer bi predhodno moralo odločati. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Prav tako se sodišče ni opredelilo ali je šlo za enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi ali izjavo, ki je privedla do sporazumnega prenehanja. Sodišče druge stopnje se naj ne bi opredelilo do bistvenih pritožbenih očitkov o tem, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje. Predlog za zaslišanje izvedenke ni bil podan prepozno, njeno zaslišanje pa bi lahko privedlo do drugačne interpretacije mnenja, ki je tudi nejasno in pomanjkljivo. Ne gre za pritožbeno novoto, da je tožnik v času odpovedi delal. Tožnik ni izkazal, da v času podaje izjave njegova volja ni bila svobodna in resna.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka tožena stranka uveljavlja povsem na splošno, ne da bi jasno navedla, za katere kršitve, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) naj bi šlo. Tudi če bi bilo iz revizijskih navedb mogoče ugibati, katere kršitve bi utegnila imeti v mislih („sodbe se ne da preizkusiti“, „sodišče se ni opredelilo do bistvenih pritožbenih očitkov“), pa iz utemeljitve teh očitkov izhaja, da gre v pretežnem delu dejansko le za nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Gre za nestrinjanje z mnenjem izvedenke in dokazno oceno sodišča o tem, ali je bila podana svobodna in resna volja tožnika za podajo izjave o prenehanju delovnega razmerja.

8. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje tožena stranka na mnenje izvedenke ni imela pripomb. Tudi po presoji revizijskega sodišča njene vloge z dne 6. 9. 2010 – da „izvedensko mnenje v celoti povzema“ - ni mogoče razumeti drugače. Za odločitev pa niti ni bistveno, ali je bil tožnik ob odpovedi 15. 6. 2009 sposoben za delo ali ne, zato je bila zavrnitev dokaza z zaslišanjem izvedenke v zvezi s tem dejstvom, ki je bilo toženi stranki ves čas znano, utemeljena.

9. Delavčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi je njegova enostranska izjava in delodajalec o tem nima kaj odločati. Tudi če pride med strankama do sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, delavcu delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma, in delodajalcu ni treba odločati o odpovedi pogodbe. Če delodajalec kljub temu izda (še) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je taka odpoved v vsakem primeru nezakonita že zato, ker zanjo ni podanega zakonitega odpovednega razloga iz 88. člena ZDR. Za odločitev zato ni bilo pomembno, da bi se sodišče moralo posebej opredeljevati do vprašanja, ali je šlo za odpoved delavca ali sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

10. Zatrjevanega revizijskega razloga napačne uporabe materialnega prava tožena stranka z ničemer ne obrazloži oziroma utemelji, saj niti ne navede, katero materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno in kako. Zgolj smiselno zatrjevanje, da bi morala biti odločitev drugačna, pa temelji na uveljavljanju drugačnega dejanskega stanja in dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Katero materialno pravo in kako ga je uporabilo, je sodišče druge stopnje jasno obrazložilo (odstavek na tretji in četrti strani izpodbijane sodbe). Tej materialnopravni presoji revizija ne oporeka.

11. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.