Jedro

S tem, da je sodišče pri novem sojenju opis kaznivega dejanja dopolnilo tako, da je vanj vneslo, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati nastanka prepovedane posledice v obliki hude in ne zgolj poškodbe, kot je bilo navedeno v dejstvenem opisu razveljavljene sodbe, ni ravnalo v nasprotju s 378. členom ZKP in kršilo prepoved reformacije in peius.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega A spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 4. v zvezi s 1. odstavkom 53. člena KZS. Po 52. členu KZJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 53. člena KZS določilo kazen dva meseca in petnajst dni zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačati povprečnino v znesku 12.000,00 SIT.

Zoper sodbo se, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Iz obrazložitve pa je videti, da uveljavlja razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zoper njegovega varovanca obtožbo zavrne ali pa ga obtožbe oprosti.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega A nima prav, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 378. člena ZKP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Javni tožilec je na obdolženca naslovil očitek, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 4. v zvezi s 1. odstavkom 53. člena KZS iz nezavestne malomarnosti, tako dejansko in pravno opredelitev pa je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi v sodbi, ki je bila ob reševanju prejšnje pritožbe obdolženčevega zagovornika po uradni dolžnosti razveljavljena. S tem, da je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da bi se obdolženec glede na svojo fizično moč in oškodovančevo vinjenost moral in mogel zavedati, da slednji, ki je telesno šibkejši od njega, lahko zaradi udarca pade in se hudo telesno poškoduje, ni v ničemer sprejelo dejanskega stanja, ki bi bil za obdolženca neugodnejši kot v prejšnji razveljavljeni sodbi. Seveda pa je povsem jasno, da opis kaznivega dejanja v izreku praviloma ne vsebuje vseh tistih dejstev, ki jih pozneje sodišče med razlogi sodbe navede v obrazložitev svoje odločitve. S pritožnikom se je treba strinjati, da je prvostopenjsko sodišče izrek dopolnilo tako, da je vneslo, da bi se obdolženec moral in mogel zavedati nastanka prepovedane posledice v obliki hude, ne pa kakršnekoli poškodbe.

Vendar pa v prejšnji sodbi vsebovana navedba vključuje tako možnost nastanka hude kakor tudi lahke telesne poškodbe. Ravno zato, ker je bil izrek v tem delu nerazumljiv je bila pobijana sodba razveljavljena. Pomembno je povdariti le to, da trditev, da se je bil obdolženec dolžan in sposoben zavedati, da lahko pri oškodovancu zaradi udarca nastopi telesna poškodba, vsebuje tudi možnost nastopa hude telesne poškodbe. Prekoračitev prepovedi reformacije in peius ni podana in so zato nasprotna zatrjevanja obdolženčevega zagovornika neutemeljena.

Tudi v tistem delu, ko pritožnik izpodbija dejansko stanje, kolikor se to nanaša na dejstva pomembna za odločbo o krivdi, mu ni pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je glede danosti subjektivne plati obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedlo prepričljive razloge.

Obdolženec je fizično precej močnejši od oškodovanca, močno ga je udaril v obraz, glede na svojo starost in s tem povezane izkušnje, bi se zato moral in mogel zavedati, da se lahko oškodovanec pri nekontroliranem padcu na trda tla, kar se je pozneje tudi zgodilo, hudo poškoduje. Od tod drugačne navedbe obdolženčevega zagovornika preizkusa vzdržati ne morejo.

Obdolženčev zagovornik se v pritožbi posplošeno sklicuje tudi na razloge navedene že v prejšnji pritožbi, ne da bi te kakorkoli konkretiziral. To pa ne zadostuje in učinkuje enako, kot da vloga v tem delu nima obrazložitve.

Pritožba podana v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu s 379. členom ZKP vsebuje pritožbo zaradi obdolžencu izrečene kazenske sankcije. Sodišče druge stopnje je pobijano sodbo preizkusilo tudi v tem obsegu in prišlo do spoznanja, da je prvostopenjsko sodišče okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerno kazen in preizkusno dobo.

V skladu s povedanim je bilo potrebno pritožbo zagovornika obdolženega A kot neutemeljeno zavrniti in po 384. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je njegov varovanec na podlagi 1. odstavka 98. v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške, nastale pred pritožbenim sodiščem, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT. Pri določanju tega zneska je sodišče druge stopnje upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in relativno zamotanost zadeve, gledano z zornega kota odločanja v prizivnem postopku.

Sklicevanje na določila KZ SFRJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. odstavku 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).