Jedro

Upoštevanje krivdna prispevka obeh udeležencev prometne nesreče za nastanek škode oziroma za njen večji obseg (zavarovanec tožene stranke je s tovornim vozilom pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto zaprl pot tožniku, s čemer je povzročil sam škodni dogodek, tožnik pa je, ker je vozil prehitro in pod vplivom alkohola, prispeval k večjemu obsegu škode) se pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo drugega odstavka 178. člena ZOR, ko sta ugotovili, da znaša odgovornost tožene stranke 65 %.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (t.j. v delu, s katerim je tožbeni zahtevek zavrnjen za nadaljnjih 562.062 SIT).

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 631.677 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 260.000 SIT od izdaje sodbe, od zneska 371.677 SIT pa od 2.2.1995. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 131.434 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v dajatvenem delu tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek glede odločitve o glavni stvari zavrnilo še za nadaljnjih 361.927,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.2.1995 dalje, glede odločitve o tožnikovi zahtevi za povrnitev njegovih stroškov prvostopnega postopka pa za znesek 28.135,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo deleža odgovornosti (krivde) obeh udeležencev prometne nesreče ter tudi pravilno odmerilo zadoščenje za nepremoženjsko škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tožnik ni upravičen do odškodnine za škodo na vozilu. Njegov zahtevek iz tega naslova je zato zavrnilo še za nadaljnjih 361.927,80 SIT.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prišlo do prometne nesreče po izključni krivdi voznika tovornjaka, saj je to posredno ugotovil celo izvedenec, ko je pojasnil, da tudi trezen šofer ob dovoljeni hitrosti ne bi mogel preprečiti nesreče. Tožnik ne verjame, da je zaradi vožnje s hitrostjo, ki je bila višja od dovoljene, obseg škode večji. Pri manjši hitrosti bi bila ta verjetno celo večja. Tovornjak se je namreč vključeval na glavno cesto, kar je bilo za tožnika popolno presenečenje. V tej situaciji je ravnal pravilno, saj vse, kar je lahko storil, je bilo to, da je v zadnjem hipu nekoliko zavil v levo ter s tem preprečil še hujše posledice. Tožnik še meni, da je upravičen do celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je njen obseg dokazan z zaslišanjem njega kot stranke ter z listinsko dokumentacijo. Revizijo vlaga tudi zoper odločbo o zavrnitvi višjega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa je neutemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije: Tožnik je zoper toženo stranko uveljavljal tako zahtevek za plačilo zadoščenja za nepremoženjsko škodo kot zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ker ima zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za plačilo satisfakcije, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), torej ločeno za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo satisfakcije in ločeno za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. To pomeni, da zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za odškodnino za premoženjsko škodo (t.j. del s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 562.062 SIT), revizija ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v delu, s katerim tožnik izpodbija odločbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za nadaljnjih 562.062 SIT (377. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370.člena ZPP), je brez pomena revidentovo izpodbijanje ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o naravni vzročni zvezi med tožnikovo vinjenostjo in prekoračitvijo dovoljene hitrosti na eni strani ter obsegom škode. Revizijsko sodišče je torej vezano na ugotovitev, da če bi tožnik vozil s predpisano hitrostjo 60 km/h (to hitrost je prekoračil kar za 40 %) in če bi reagiral v času povprečnega treznega voznika (v krvi je imel 1,26 promile alkohola, kar presega meje absolutne nemožnosti za varno vožnjo /1,1 promile/), bi bile škodne posledice manjše. Na te ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta omenjena naravna (so)vzroka za večji obseg škode pripisali tožniku. Tudi brez posebnega utemeljevanja je namreč jasno, da je prepovedana tako vožnja pod vplivom alkohola, kot vožnja s hitrostjo, ki presega najvišjo dovoljeno hitrost. Upoštevaje krivdna prispevka obeh udeležencev prometne nesreče za nastanek škode oziroma za njen večji obseg (zavarovanec tožene stranke je s tovornim vozilom pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto zaprl pot tožniku, s čemer je povzročil sam škodni dogodek, tožnik pa je, ker je vozil prehitro in pod vplivom alkohola, prispeval k večjemu obsegu škode) se pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ko sta ugotovili, da znaša odgovornost tožene stranke 65 %.

Tožnik izpodbija tudi višino dosojenega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Ker pa je revizija v tem delu neobrazložena, zadošča pojasnilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (200. člen ZOR).

V delu, s katerim izpodbija sodbo v odločbi o tožbenem zahtevku za plačilo zadoščenja je tako revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).