Jedro

Tožnica je izostala z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca. Sporno je bilo, ali je to morala in mogla storiti. Nedvomno bi tožnica morala delodajalcu sporočiti razlog za svojo odsotnost. Nadalje vprašanje pa je, ali je to mogla storiti, ali so obstajale okoliščine, ki bi tožnici preprečevale, da bi sporočila svojo odsotnost. Te okoliščine (subjektivne ali objektivne) morajo biti takšne narave, da iz njih izhaja tožničina (ne)zmožnost obveščanja delodajalca v kritičnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: " I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 3. 2015 izdana tožeči stranki se kot nezakonita razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno razmerje do 19. 4. 2015, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 19. 4. 2015 in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoča nadomestila plače ter ji le ta izplačati po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto nadomestila plače v plačilo dalje do plačila ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse do 19. 4. 2015 v roku 8 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 533,92 EUR (petsto triintrideset evrov 92/100), ki jih nakaže na transakcijski račun delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic ...), odprt pri UJP A., v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega izvedenca v višini 1.229,97 EUR (tisoč dvesto devetindvajset evrov 97/100), ki jih nakaže na transakcijski račun delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (sklic ...), odprt pri UJP A., v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2. Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je sodišče prve stopnje kot odločilno in bistveno dejstvo ugotavljalo, ali je bila tožnica 7. 2. 2015 zmožna toženki javiti, da je ne bo na delo. Sodišče se je oprlo na izpoved lečečih zdravnic in izvedenke ter zaključilo, da je bila tožnica tega dne v stanju zmanjšane prištevnosti v posledici česar ji ni dokazana krivda (naklep, huda malomarnost). Tak zaključek je dejansko in materialnopravno zmoten. Četudi bi sledili zaključku sodišča, da je bila tožnica zmanjšano prištevna, takšna stopnja zmožnosti razumeti pomen svojih ravnanj ali opustitev ne izključuje krivde. Sicer pa je tožničino kršitev potrebno obravnavati z vidika njene odgovornosti, za nastale posledice pri delodajalcu, torej z vidika njene odškodninske odgovornosti. Iz zaključkov sodišča izhaja, da je bila tožnica v času škodnega dogodka zmanjšano sposobna razumeti pomen svojega ravnanja, kar pomeni, da njena odgovornost ni izključena niti na podlagi drugega odstavka 136. člena OZ. Pravilo odgovornosti tožnice je potrebno presojati na podlagi določil civilnega prava, saj ZDR-1 nikjer ne napotuje na uporabo drugačnih pravil. Po teh pravilih je delavec odgovoren za škodo, povzročeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po kazensko pravnih pravilih bistveno zmanjšana prištevnost prav tako ne izključuje storilčeve krivde. Psihiater ne odgovarja na vprašanje o storilčevi prištevnosti, temveč ali je bil storilec sposoben razumeti pomen svojega dejanja in ali je bil sposoben predvideti njegove posledice. Če storilec ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja, ni bil prišteven. Če je samo delno razumel in ni mogel predvideti posledic, je bil bistveno zmanjšano prišteven. Aplicirano na konkretni primer je sodišče tožničino stanje glede njene prištevnosti smatralo za zmanjšano sposobnost razumevanja, posledice pa subsumira pod pojem neprištevnost, katere pa izvedenka ni ugotovila.

Navaja še, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo neprerekana odločilna dejstva. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da se je tožnica zavedala, da se zaradi vpliva zdravil ne bi bila sposobna ustrezno pogovarjati in se je posledično bala za službo. Ni pa mogoča hkratna ugotovitev, da tožnica svojih dejanj oziroma opustitve klicati delodajalca ni bila sposobna razumeti, ter da se ni zavedala posledic opustitve obvestitve delodajalca. Le v primeru, če bi bila njena zmožnost razsojati zmanjšana do te mere, da bi se njeno stanje lahko označilo za stanje popolne nerazsodnosti, bi sodišče smelo izpodbijano odpoved izreči za nezakonito. Ker pa je sodišče tožničino stanje ocenilo le kot zmanjšano prištevnost, ni imelo podlage za ugotovitev nezakonitosti odpovedi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožnici 4. 3. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), na podlagi katere ji je delovno razmerje prenehalo 7. 2. 2015, to je z dnem, ko je bila prvič neupravičeno odsotna z dela. Tožnici se je v izredni odpovedi očitalo: - da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je bila v obdobju od 7. 2. 2015 do 13. 2. 2015 neupravičeno odsotna z dela (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1); - da je bila v obdobju od 7. 2. 2015 do 13. 2. 2015 odsotna z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 2. 2015 do 28. 2. 2015 v bolniškem staležu, torej tudi v spornem obdobju, zaradi česar očitek o neupravičeni odsotnosti z dela ni utemeljen in zato ni podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To ni predmet pritožbenega preizkusa.

6. Glede drugega očitka pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva, ki med strankama tudi niso sporna, izpostavlja, da je v vsakem primeru izpolnjen prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in sicer: tožnica je izostala z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca. Sporno je bilo, ali je to morala in mogla storiti. Nedvomno bi tožnica morala delodajalcu sporočiti razlog za svojo odsotnost. Nadalje vprašanje pa je, ali je to mogla storiti, ali so obstajale okoliščine, ki bi tožnici preprečevale, da bi sporočila svojo odsotnost. Te okoliščine (subjektivne ali objektivne) morajo biti takšne narave, da iz njih izhaja tožničina (ne)zmožnost obveščanja delodajalca v kritičnem času (tako npr. sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 151/2010).

7. Tožnica je že v tožbi trdila, da o odsotnosti z dela ni mogla obvestiti delodajalca zaradi svojega psihičnega stanja. Za to svojo trditev je v postopku predlagala dokaze (zdravstvena dokumentacija, priče, izvedenec psihiatrične stroke) in te dokaze je sodišče prve stopnje tudi izvedlo.

Res je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo zaključek, da ji zaradi zmanjšane prištevnosti ni dokazana krivda, zaradi česar niso podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožba tudi pravilno opozarja, da zmanjšana prištevnost oblike krivde (naklepa, hude malomarnosti) ne izključuje (npr. VS RS opr. št. VIII Ips 71/2013). Vendar je sodišče prve stopnje še pred navedenim zaključkom tožničino stanje presojalo tudi z vidika vpliva na njeno ravnanje. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedensko mnenje psihiatrinje in njeno izpovedbo, iz česar je pravilno povzelo, da se je tožnica že pred spornimi dogodki zdravila pri psihiatru in uživala zdravila Cipralex in Depakine Chrono. Ko je bila 5. 2. 2015 na pregledu pri psihiatru v UKC B., ji je bil dodatno predpisan še Seroquel, kar naj bi jemala do pregleda 12. 2. 2015. Po zaužitju tega zdravila 6. 2. 2105 zvečer pa je v noči na 7. 2. 2015 zaradi sočasnega delovanja zdravila Depakine Chrono prišlo do hudega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, ki je bilo hipno in bistveno. Tožnica je sicer bila sposobna fizično dvigniti slušalko, morda tudi zavrteti prave številke, vendar je bila pod vplivom psihotropnih substanc, kar bi se laično reklo, da je človek "zadet". V takem stanju je imela tožnica le delno ohranjen občutek za realnost. Težko in nerazločno je govorila in tudi po telefonu dajala vtis, da je z njo nekaj narobe. Zaradi spremenjenega psihičnega funkcioniranja ter zaradi svoje stiske in strahu, ker ni vedela, kako nadrejeni razložiti, kaj se z njo dogaja, tožnica v kritičnem obdobju delodajalcu ni bila sposobna sporočiti, da je ne bo v službo.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj okoliščin, zaradi katerih tožnica ni bila sposobna toženki sporočiti razloga za svojo odsotnost, kar končno tudi pomeni, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za obstoj očitanega odpovednega razloga.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 350. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.