Jedro

Glede na dikcijo 1. odstavka 305. člena ZGD-1 je uprava oziroma poslovodja družbe dolžan na skupščini delničarju, če to zahteva, posredovati ustne informacije – podatke in pojasnila, četudi so morda le-ti vsebovani v pisnem letnem poročilu, ki je bil delničarjem dostopen. Svoje informacijske dolžnosti na skupščini se torej poslovodja družbe ne more razbremeniti z usmeritvijo delničarja na pisno izdelano letno poročilo.

Letno poročilo in poročilo nadzornega sveta stapodlagi delničarjem za presojo uspešnosti dela poslovodstva in nadzornega sveta družbe in s tem za odločitev o (ne)podelitvi razrešnice za delo v preteklem poslovnem letu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: Sklep 4. skupščine delničarjev družbe K. d.d., notarski zapisnik notarja S. K., SV 672/07 z dne 28. 09. 2007: „3.2. Upravi družbe in nadzornemu svetu družbe se podeli razrešnica za delo v poslovnem letu 2006“, se razveljavi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je tožečima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 421,36 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov 4. skupščine delničarjev družbe K. d.d. pod točko 1. o izvolitvi delovnih teles in pod točko 5., da se za člana nadzornega sveta družbe z mandatno dobo 4 let imenujeta L. T. in M. S. (I. 1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa 4. skupščine delničarjev družbe K. d.d. pod točko 3.2., da se upravi družbe in nadzornemu svetu družbe podeli razrešnica za delo v poslovnem letu 2006 (I. 2. točka izreka). Sklep 4. skupščine delničarjev družbe K. d.d., pod točko 5., da se za člana nadzornega sveta družbe za mandatno dobo 4 let imenujeta L. T. in M. S., je razveljavilo (II. točka izreka). S sklepom pa je tožbo v delu, v katerem tožnika zahtevata, da se razveljavi sklep 4. skupščine delničarjev družbe K. pod točko 1. o izvolitvi delovnih teles zavrglo. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 523,03 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper I. 2. točko izreka sodbe sta se pravočasno pritožili tožeči stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika sta izpodbijala na 4. skupščini tožene stranke sprejeti sklep pod točko 3.2. o podelitvi razrešnice upravi družbe in nadzornemu svetu družbe za delo v poslovnem letu 2006 po 2. odstavku 395. člena ZGD-1, ker naj bi jima bila kršena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, saj jima poslovodja na skupščini ni odgovoril na vprašanje, zakaj so se dolgoročna sredstva družbe v letu 2006 znižala za 952 milijonov SIT, pač pa ju je napotil na letno poročilo, v katerem so vsa pojasnila k računovodskim izkazom in si jih delničarji lahko preberejo. Tudi na vprašanje o razumnosti predlagane uporabe bilančnega dobička je poslovodja odgovoril le, da gre za dolgoročno usmeritev podjetja, kakšna le-ta je, pa na izrecno vprašanje ni odgovoril, ker bi odgovor trajal predolgo.

Prvostopenjsko sodišče je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je pravici delničarja do obveščenosti zadoščeno že, če je delničarju dan podatek zunaj zasedanja skupščine, torej v letnem poročilu naveden podatek, pomembne za presojo dnevnega reda, da na skupščini zahtevanega podatka oziroma pojasnila, kaj predstavlja zmanjšanje dolgoročnih sredstev, ni bilo v letnem poročilu, pa tožnika nista zatrjevala. Poleg navedenega pa prvostopenjsko sodišče meni, da med zatrjevanimi kršitvami in sprejetim (izpodbijanim) sklepom ni vzročne zveze, ker sta tožnika ves čas zatrjevala, da M. A. (poslovodja) ni poznal poročila in zadev družbe, ne pa tudi, da jih sama nista poznala in kako bi to vplivalo na njuno odločitev.

S predstavljenimi materialnopravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ne soglaša. Odločanje o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu družbe na skupščini družbe je povezano z odločanjem o uporabi bilančnega dobička (1. in 3. odstavek 294. člena ZGD-1). Razprava o razrešnici je torej povezana z razpravo o poslovanju v poslovnem letu, za katerega se podeljuje razrešnica. Da pa bi bila delničarjem omogočena vsebinska ocena dela uprave in nadzornega sveta družbe, mora po 3. odstavku 294. člena ZGD-1 poslovodstvo skupščini predložiti letno poročilo in poročilo nadzornega sveta. Obe poročili pa morata biti od objave sklica skupščine dalje dostopni delničarjem na sedežu družbe. Iz navedenega izhaja, da sta letno poročilo in poročilo nadzornega sveta podlagi delničarjem za presojo uspešnosti dela poslovodstva in nadzornega sveta družbe in s tem za odločitev o (ne)podelitvi razrešnice za delo v preteklem poslovnem letu.

Skladno s 1. odstavkom 305. člena ZGD-1 mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo dnevnega reda. Svojo informacijsko pravico torej delničar lahko uresničuje le na skupščini (edino na skupščini je namreč zagotovljeno enakomerno informiranje vseh delničarjev), omejen pa je zgolj na tiste informacije o zadevah družbe, ki so pomembne za presojo predmeta dnevnega reda. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da so podatki iz letnega poročila in za delničarje potrebna pojasnila v zvezi z njim o razlogih za znižanje dolgoročnih sredstev družbe v letu 2006 za 952 milijonov SIT podlaga za odločanje delničarja o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu družbe in torej pomembni za presojo predmeta obravnavanja na skupščini. Glede na dikcijo 1. odstavka 305. člena ZGD-1 pa je pritrditi pritožnikoma, da je uprava oziroma poslovodja družbe dolžan na skupščini delničarju, če to zahteva, posredovati ustne informacije – podatke in pojasnila, četudi so morda le-ti vsebovani v pisnem letnem poročilu, ki je bil delničarjem dostopen (skladno s 3. odstavkom 294. člena ZGD-1). Svoje informacijske dolžnosti na skupščini se torej poslovodja družbe ne more razbremeniti z usmeritvijo delničarja na pisno izdelano letno poročilo. Da je tako razumela tudi tožena stranka pravico delničarjev do obveščenosti, pa nenazadnje izhaja tudi iz dnevnega reda skupščine, saj se 2. točka dnevnega reda nanaša prav na seznanitev (torej ustno) delničarjev z letnim poročilom in s poročilom nadzornega sveta družbe o potrditvi letnega poročila za leto 2006. Če bi torej zadostovala zgolj pisna izdelava letnega poročila in poročila nadzornega sveta družbe, ki bi bili dostopni delničarjem družbe pred skupščino, ta točka dnevnega reda skupščine sploh ne bi bila potrebna. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se tožena stranka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/08-10 z dne 01. 10. 2009, ki jo tožena stranka razume kot stališče Ustavnega sodišča, da za zadovoljitev delničarjeve pravice do obveščenosti zadostujejo že dane pisne informacije. Iz navedene odločbe namreč izhaja prav nasprotna situacija, ko se je družbi očitala nepredložitev pisnega poročila glavnega delničarja po 386. členu ZGD-1, ne pa neizpolnitev ustno izvedene informacijske dolžnosti poslovodje družbe na sami skupščini družbe.

Že posredovano vprašanje delničarja poslovodstvu v zvezi s predmetom odločanja na skupščini predpostavlja, da delničar s podatki, ki naj bodo podlaga za njegovo odločanje na skupščini, ni seznanjen oziroma da za svoje odločanje potrebuje dodatna pojasnila. Prvostopenjsko sodišče zato neutemeljeno prevaljuje trditveno breme o dejstvu neseznanitve pritožnikov kot delničarjev tožene stranke s podatki, ki sta jih na skupščini družbe terjala od poslovodje tožene stranke, kot tudi o tem, kako bi na skupščini posredovana zahtevana pojasnila vplivala na odločitev tožnikov. To je nenazadnje odvisno od vsebine pojasnila poslovodje o razlogih za znižanje dolgoročnih sredstev. Razlogi za znižanje dolgoročnih sredstev pa so nedvomno pokazatelj uspešnosti dela uprave in nadzornega sveta, torej podatek od katerega je odvisna presoja delničarja o podelitvi razrešnice. Na nerelevantnost na skupščini postavljenih vprašanj poslovodji in njegov neodgovor nanje pa bi lahko sodišče sklepalo le v primeru, če bi iz trditev tožnikov ali izvedenih dokazov nedvoumno izhajalo, da sta tožnika svojo odločitev o (ne)podelitvi razrešnice sprejela že pred izvedbo skupščine neodvisno od tega, kakšne odgovore bi na zastavljena vprašanja na skupščini prejela. Kaj takega pa niti iz trditev tožnikov niti iz izvedenih dokazov ne izhaja.

Ni dvoma, da tožnika zahtevane informacije od poslovodje na skupščini nista dobila, s čimer je bila kršena njuna pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1. Ker je po 2. odstavku 395. člena ZGD-1 sklep skupščine vedno izpodbojen, če je bila v zvezi s sprejetjem sklepa kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, za veljaven sprejem sklepa ta kršitev ni relevantna. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti in sprejetim sklepom o podelitvi razrešnice. Zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožnika lahko zahtevane informacije prejela od na skupščini navzoče bivše v.d. direktorja N. K.. Po 1. odstavku 305. člena ZGD-1 mora delničarjem zahtevane informacije na skupščini dati poslovodja. Zahtevane podatke lahko na skupščini delničarjem posredujejo tudi tretje osebe (npr. predsednik skupščine, član nadzornega sveta, revizor, finančni delavec družbe...), vendar le po pooblastilu poslovodje (Peter Podgorelec, Pravica delničarja do obveščenosti, Podjetje in delo 2/2004, magister Gregor Dernovšek, Priprava poslovodstva na uresničevanje delničarjeve pravice do obveščenosti, Pravna praksa 9/2010). Slednji na skupščini za odgovor na zastavljeno vprašanje ni pooblastil K. (kot bivše v.d. direktorja), pač pa sam usmeril tožnika na pregled letnega poročila, zato ni utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da bi zahtevane informacije tožnika lahko dobila od K. Že iz zgoraj navedenih razlogov, ker tožnika na skupščini nista prejela pojasnil o razlogih za zmanjšanje dolgoročnih sredstev, je sklep skupščine pod točko 3.2. o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu za delo v poslovnem letu 2006 izpodbojen po 2. odstavku 395. člena ZGD-1, zato se pritožbene trditve o neopredelitvi prvostopenjskega sodišča do dejstva, da pritožnika na skupščini tudi nista dobila informacije o dolgoročni usmeritvi družbe, izkažejo kot nerelevantne in jih zato pritožbeno sodišče tudi ni presojalo.

Ker je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnikov ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Sprememba prvostopenjske sodbe bi po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka. Ker pa v zvezi s tožbenim zahtevkom, s katerim ta tožeči stranki v pritožbenem postopku uspeli, v prvostopenjskem postopku tožečima strankama posebni stroški niso nastali, pritožbeno sodišče v odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov prvostopenjskega postopka ni posegalo. Ker pa sta pritožnika s pritožbo uspela, jima je tožena stranka dolžna povrniti priglašene pritožbene stroške in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo pritožbe 750 točk, za materialne stroške 15 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 421,36 EUR.