Jedro

Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet zgoraj navedeni dokazni predlog tožnika glede verodostojnosti ključnega dokaza v tej zadevi, in ker ni odgovorjeno na argument tožnika, da ni bil vabljen na naslednje sestanke „kartela“, odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izjava o Povzetku relevantnih dejstev ni namenjena le temu, da se prizadeta stranka dobesedno vzeto le „izreče“ o predloženem dokazu v smislu ocene njegove dokazne moči, pač pa je izjava o povzetku (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1) namenjena tudi temu, da stranka sama predlaga nasprotne dokaze.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravi in se v tem delu vrne tožencu v novo odločanje.

Toženec je dolžan povrniti tožniku njegove stroške postopka v višini 285,00 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Urad RS za varstvo konkurence (sedaj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, v nadaljevanju: Agencija) je z delno odločbo ugotovil, da se je šestnajst podjetij, med njimi tudi tožnik, v različnih obdobjih (za posamezno podjetje) pri gradnji in obnovi avtocest, hitrih cest, navezovalnih cest in drugih objektov nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji dogovarjalo oziroma usklajeno ravnalo glede delitve projektov gradnje in obnove avtocest, hitrih cest, navezovalnih cest in drugih objektov nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji, oddaje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja naročnika Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d. d., Ulica XIV. Divizije 4, Celje (v nadaljevanju DARS), in si pred oddajo ponudb izmenjavalo informacije glede ponudbenih cen, kar predstavlja omejevalni sporazum, katerega cilj je preprečevanje, oviranje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije, in s tem kršitev 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in od 1. 5. 2004 dalje tudi 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije).

2. Tožniku se očita kartelno dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje „vsaj od 28. 1. 2008 do 10. 3. 2010.“

3. Od podjetij je z izpodbijano odločbo zahtevano, da s kršitvijo nemudoma prenehajo ter da se izrek odločbe objavi na toženčevi spletni strani; glede stroškov postopka je napovedano, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

4. Tožnik s tožbo v postopku sodnega varstva zahteva, da Vrhovno sodišče odloči tako, da postopek zoper njega ustavi; podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se postopek zoper njega ustavi; in še podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi, tožencu pa v vsakem primeru naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka. Uveljavlja tako zmotno uporabo materialnega prava kakor tudi bistvene kršitve določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Toženec je v odgovoru na tožbo predlagal njeno zavrnitev. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2013 je še navedel predhodna vprašanja, ki jih naj Vrhovno sodišče odstopi v odločanje Sodišču Evropske unije.

Postopkovne omejitve

6. Po določbi 58. člena ZPOmK-1 Vrhovno sodišče preizkusi odločbo toženca (samo) v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi (le) na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Po določbi 57. člena ZPOmK-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Takih zato Vrhovno sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe ni obravnavalo.

Razlogi za ugoditev tožbi

8. Tožnik na številnih mesti uveljavlja, da ni nobenih dokazov, ki bi potrjevali očitek, da je kršil 6. člen ZPOmK-1 in od 1. 5. 2004 dalje tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije). Sklepna ugotovitev toženca naj bi bila celo v nasprotju z njegovimi lastnimi predhodnimi ugotovitvami.

9. Da se je tožnik vključil v kartelno dogovarjanje, naj bi po ugotovitvah toženca dokazovala „Zabeležka sestanka ge. H. H. (I.)“ z dne 27. 1. 2008 in zapis sestanka med S. S. in T. T. (583. točka izpodbijane odločbe), imenovan kot „Sestanek T.“.

10. Iz „Zabeležke sestanka ge. H. H. (I.)“ z dne 27. 1. 2008 je razbrati, da so se udeleženci, med katerimi je bil tudi predstavnik tožnika, pogovarjali o „možnostih komercialistov pri usklajenih rešitvah“ v zvezi s planom DARS, pa tudi O. in železnica; obravnavani pa so bili tudi aktualni razpisi. Tako pogovarjanje po zunanjem videzu ustreza pogovoru udeležencev kartela. Vendar pa sam sestanek, pa čeprav so se ga udeležili člani kartela, ni pomenil že udejanjanja prepovedanega kartelnega (omejevalnega) sporazumevanja po določbah prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1 oziroma prvega odstavka 81. člena PES (sedaj prvega odstavka 101. člena PDEU). Iz zabeležke namreč ni mogoče razbrati, da bi bilo na njem „dogovorjeno oziroma usklajeno, da določen delež na projektih naročnika DARS na območju JZ Slovenije pripada podjetju B.“, kot je navedeno v 585. točki izpodbijane odločbe. Gre le za sklepanje toženca, ki se v zvezi s tem zaključkom opira še na sestanek med S. S. in T. T., torej na dogajanje izven samega sestanka z dne 27. 1. 2010. Tudi zato udeležba tožnika na sestanku sama po sebi še ne more pomeniti, da se je tožnik vključil v prepovedani kartel. 11. Iz ročnega zapisa sestanka, ki naj bi se ga udeležil T. (tedanji direktor tožnika), je razvidno le, da je bil v prostorih E. dne 28. 1. 2008 ob 10.45 uri in z naslednjo vsebino: „Razpis: PO - HR.

- Hoče imeti 5'0 mio, lahko tudi kje drugje - misli na morju! Na DARS programu hoče to v (navedeno več projektov naročnika DARS) - Za vojno ni - je za dogovor (zatrdi T.) (...)“

12. Iz zgoraj predstavljenega dokaza ni mogoč tako daljnosežen sklep, kot ga je napravil toženec, namreč, da sta se tožnik in E. d. d., dogovorila, da tožnik ne bo konkuriral na razpisu „AC Ponikve - Hrastje“, v zameno pa bo vključen v dogovarjanje o nadaljnji delitvi projektov DARS. Samo na podlagi zapisa sestanka ni mogoče s potrebno prepričljivostjo zaključiti, da je bil predmet sestanka prav kartelno dogovarjanje, še manj, da je bilo kaj konkretnega tudi že dogovorjeno.

13. Kdo vse se je sestanka z dne 28. 1. 2008 udeležil in kdo je napravil zapis, ni znano. Vrednost dokaza je tožnik tudi v tem pogledu grajal v odgovoru na tretji Povzetek relevantnih dejstev (v nadaljevanju PRD). V zvezi s tem je predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, ki naj bi izpovedal, ali je sestanek dejansko potekal, kdo se ga je udeležil in kaj je bil njegov namen. Toženec tega dokaza ni izvedel in tudi ni pojasnil, zakaj ne. Tožnik je v odgovoru na tretji PRD navajal tudi argumente proti temu, da je bil vključen v kartelno dogovarjanje; med drugim to, da na naslednje sestanke ni bil vabljen. Na ta njegov argument v izpodbijani odločbi ni odgovorjeno. Če je bil sprejet med člane kartela, bi bilo razumno pričakovati, da bi bil vabljen na naslednje sestanke.

14. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPOmK-1 se za postopek odločanja Agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni v ZPOmK-1 določeno drugače. V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet zgoraj navedeni dokazni predlog tožnika glede verodostojnosti ključnega dokaza v tej zadevi, in ker ni odgovorjeno na argument tožnika, da ni bil vabljen na naslednje sestanke „kartela“, odločbe ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po določbi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je bilo zato treba odpraviti na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo moral toženec navesti razloge, ki so v odločbi manjkali.

15. Tožniku se v izreku izpodbijane odločbe očita, da se je skupaj s še petnajstimi gradbenimi podjetji (a) dogovarjal oziroma je usklajeno ravnal glede delitve projektov gradnje in obnove avtocest, hitrih cest, navezovalnih cest in drugih objektov nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji, (b) da je oddajal prikrojene ponudbe v postopkih javnega naročanja naročnika DARS in (c) da si je pred oddajo ponudb izmenjaval informacije glede ponudbenih cen. Za vse navedene očitke mora izpodbijana odločba vsebovati konkretne razloge, ki zadevajo prav tožnika. Ne zadostujejo razlogi, ki na splošno zadevajo člane kartela ali samo nekatere od njih.

16. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, da je tožnik oddajal prikrojene ponudbe v postopkih javnega naročanja naročnika DARS in si pred oddajo ponudb izmenjaval informacije glede ponudbenih cen. Tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti.

17. Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnik upravičeno uveljavlja, da je bil rok petih dni, ki mu ga je toženec določil za izjavo o tretjem PRD in ga kljub prošnji tožnika ni hotel podaljšati, prekratek za pripravo učinkovite obrambe. Ni pomembno le število dokazov, ki so predstavljeni v PRD, saj izjava o PRD ni namenjena le temu, da se prizadeta stranka dobesedno vzeto le „izreče“ o predloženem dokazu v smislu ocene njegove dokazne moči, pač pa je izjava o PRD (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1) namenjena tudi temu, da stranka sama predlaga nasprotne dokaze, za kar pa je potrebno bistveno več časa, še zlasti zaradi odmaknjenosti in kompleksnosti dogajanja, v katerega je umeščen očitek do tožnika. Poleg tega toženec ni dolžan upoštevati izjav o PRD, prejetih po poteku roka, medtem ko tožnik v morebitnem postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

18. Toženec je v pripravljalni vlogi predlagal, da Vrhovno sodišče Sodišču EU postavi dva sklopa vprašanj, ki zadevata opredelitev upoštevnega trga in čezmejni vpliv. Ta vprašanja se zaenkrat še niso pokazala kot odločilna za odločanje o tožbi. Tudi zato Vrhovno sodišče (zaenkrat) ni sledilo predlogu toženca.

Glede stroškov postopka

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013).