Jedro

V obravnavani zadevi je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe z inšpekcijsko odločbo izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 153. člena ZGO-1, s katerim mu je bilo odrejeno, da mora ustaviti nadaljnjo gradnjo neskladno zgrajenega objekta ter v roku enega meseca od vročitve inšpekcijske odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Za pravni položaj iz 2. odstavka 153. člena ZGO-1 je v obravnavanem primeru relevantno le, ali je tožnik v postavljenem roku zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz uradnih podatkov je izhajalo, da tožnik v postavljenem roku ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, zato je imel inšpekcijski organ po presoji sodišča zakonito podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez potrebe po tožnikovem zaslišanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 2. odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) med drugim odločil, da mora tožnik v roku do 15. 3. 2010 na svoje stroške odstraniti dele objekta tlorisne velikosti 6,30 m x 5,50 m z nadstreškom tlorisne velikosti 1,70 m x 5,50 m, na zemljišču s parc. št. 864/4 k.o. ..., ki so zgrajeni v nasprotju s pogoji, navedenimi v gradbenem dovoljenju št. 351-102/99 z dne 1. 6. 2000, te dele objekta pa v 1. točki izreka tudi našteva. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba št. 06122-2383/2006 z dne 21. 1. 2009, s katero mu je bila odrejena ustavitev gradnje spornega objekta ter naloženo, da mora v roku enega meseca po vročitvi odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz podatkov, ki jih je posredovala Upravna enota Radovljica, tožnik za spremembo gradbenega dovoljenja v postavljenem roku ni zaprosil, zato je dolžan odstraniti dele objekta, ki niso zgrajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem. Prvostopenjski organ je na podlagi inšpekcijskih ogledov ugotovil dejansko stanje spornega objekta in nato o primerjavi s pogoji projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ugotovil razlike med predvideno gradnjo in dejansko zgrajenim objektom. Ugotavlja, da je tožnik v nasprotju z gradbenim dovoljenjem zgradil streho, podstrešje, dimnik, ploščo nad pritličjem, nadstrešek v obliki „ganka“, zunanje stopnice iz pritličja do nadstreška ter vse štiri zunanje stene pritličja, zato jih mora odstraniti ter vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odpravil 2. točko izreka izpodbijane odločbe ter jo nadomestil z novo točko, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V zavrnilnem delu odločbe navaja, da tožnik nesporno ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, zato so v skladu z 2. odstavkom 153. člena ZGO-1 izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Neutemeljen je ugovor, da je bila izpodbijana odločba preuranjena, ker je bil zoper inšpekcijsko odločbo z dne 21. 1. 2009 vložen upravni spor. Pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. odstavku 153. člena ZGO je, da investitor v določenem roku ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja. V inšpekcijskem postopku se varuje javna korist, pri čemer je v javnem interesu, da se gradnja objekta izvaja na podlagi gradbenega dovoljenja. Za ugotavljanje, ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa je pristojen gradbeni inšpektor. Postopek pridobivanja uporabnega dovoljenja in inšpekcijski postopek sta ločena postopka in lahko potekata tudi vzporedno, ne da bi organa eden drugemu posegala v pristojnosti.

Tožnik se z odločitvijo inšpekcijskega organa ne strinja in v tožbi navaja, da so bila v postopku kršena temeljna načela varstva pravic strank, varstva javne koristi, načelo zakonitosti in načelo zaslišanja iz 7., 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V konkretnem primeru je bilo zlasti kršeno načelo zaslišanja stranke, saj tožniku prvostopenjski organ ni dal možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjski organ je sicer izvajal posebni ugotovitveni postopek, s katerim pa se je tožnik prvič seznanil v izpodbijani odločbi. To po njegovem mnenju predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik nadalje meni, da je prišlo v obravnavani zadevi do kršitve načela „res judicata“. V tej zadevi je namreč gradbeni inšpektor inšpekcijski postopek uvedel že 23. 8. 2001 in zaslišal tožnika. Inšpektor je tedaj ugotovil, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, le kolenčni zid je bil višji. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je dne 18. 2. 2002 izdal odločbo (ki jo je drugostopenjski organ sicer odpravil), v kateri je gradbeni inšpektor ugotovil, da je objekt zgrajen v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja. V postopku v letu 2003 je inšpekcijski organ v isti zadevi ugotovil, da gre za vprašanje skladnosti gradnje. Po tožnikovem mnenju gre v konkretni zadevi za kršenje načela „res judicata“, saj je bil inšpekcijski postopek že leta 2001 zaključen, stanje gradnje pa se vmes ni spremenilo. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je gradbeni inšpektor tožniku odredil inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje na podlagi 2. odstavka 153. člena ZGO-1, ki določa, da mora investitor gradnje, ki se je izvajala v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in je zato pristojni gradbeni inšpektor odredil njeno ustavitev, za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu. Če investitor v tem roku ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja, odredi pristojni gradbeni inšpektor, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V obravnavani zadevi je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe z inšpekcijsko odločbo št. 06122-2383/2006 z dne 21. 1. 2009 izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 153. člena ZGO-1, s katerim mu je bilo odrejeno, da mora ustaviti nadaljnjo gradnjo neskladno zgrajenega objekta ter v roku enega meseca od vročitve inšpekcijske odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za presojo neskladne gradnje, so bila ugotovljena že v času pred izdajo inšpekcijske odločbe z dne 21. 1. 2009, ki je z izdajo sodbe I U 771/2009 z dne 22. 10. 2009 postala tudi pravnomočna. V tem postopku so bili tudi opravljeni inšpekcijski pregledi, na podlagi katerih je bilo glede obsega neskladne gradnje, ki ni sporen, ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo inšpekcijske odločbe z dne 21. 1. 2009 in v nadaljevanju inšpekcijskega postopka tudi izpodbijane odločbe.

Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana „v izvrševanju“ zgoraj navedene inšpekcijske odločbe. Za pravni položaj iz 2. odstavka 153. člena ZGO-1 je v obravnavanem primeru relevantno le, ali je tožnik v postavljenem roku zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz uradnih podatkov, ki jih je inšpekcijski organ pridobil od Upravne enote Radovljica, je izhajalo - kar ves čas postopka tudi ni sporno -, da tožnik v postavljenem roku ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, zato je imel inšpekcijski organ po presoji sodišča zakonito podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez potrebe po tožnikovem zaslišanju (1. in 2. odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Iz navedenih razlogov tožnik povsem neutemeljeno ugovarja, da je bilo v postopku izdaje izpodbijanega akta kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. V čem naj bi bilo v postopku izdaje izpodbijanega akta kršeno tudi načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi iz 7. člena ZUP ter načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP, pa tožnik v tožbi ne pove, zato se sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti.

Tožnik nadalje neutemeljeno ugovarja, da je inšpekcijski organ kršil načelo „res judicata“. Iz podatkov obravnavane zadeve sicer res izhaja, da je bil v letu 2001 uveden in brez izdaje odločbe tudi zaključen inšpekcijski postopek, ki se je nanašal na vprašanje, ali ima tožnik za sporni objekt pridobljeno uporabno dovoljenje. Ta postopek je za obravnavani primer popolnoma nerelevanten, saj je, tako kot je bilo že zgoraj obrazloženo, bistveno le, da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe izdana inšpekcijska odločba, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za neskladno gradnjo iz 12.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 in je gradbeni inšpektor na podlagi 1. odstavka 153. člena ZGO-1 odredil njeno ustavitev do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja, ki pa ga tožnik nesporno ni pridobil. Tožnik tako ni izpolnil obveznosti iz inšpekcijske odločbe, saj ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, zato mu je bil tudi po presoji sodišča na podlagi 2. odstavka 153. člena ZGO-1 z izpodbijano odločbo pravilno izrečen inšpekcijski ukrep, na podlagi katerega mu je inšpektor odredil odstranitev delov objekta, ki so bili zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem.

Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka.