Jedro

Odločba ZPIZ, ki v izreku tožniku priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. ZZRZI v šestem odstavku 40. člena omogoča delodajalcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer Komisija poda mnenje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka glede na tožnikovo delovno zmožnost ni imela zanj ustreznega delovnega mesta, kar je preizkusila tudi pristojna komisija. Očitek diskriminacije tožnika na podlagi invalidnosti je glede na navedeno neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2019 (I/1. točka izreka); da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo (I/2. točka izreka); da je tožniku dolžna vzpostaviti delovno razmerje od 4. 1. 2020, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati mesečno bruto plačo 1.076,51 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da 1. 10. 2019 ni bil razporejen na delovno mesto vzdrževalca športne infrastrukture. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, s kakšnim namenom je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto, na katerem je opravljal delo od 1. 7. 2018 dalje, in ali je bil s podpisom te pogodbe naklepno zaveden. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogla vedeti, ali so resnični podatki, ki so navedeni v delovni dokumentaciji. Tožnik meni, da je zanj ustrezno delovno mesto vzdrževalca športne infrastrukture, ki ne vsebuje spornih obremenitev iz odločbe ZPIZ. Gre za lahko delo, ki ga tožnik lahko še naprej opravlja. Sicer bi tožena stranka lahko tožnika razporedila na delovno mesto delovodje, saj je vedela, da ima tožnik širok nabor znanj in je pripravljen pridobiti nova znanja. Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi direktorice tožene stranke. Ker je bila direktorica kasneje seznanjena s tožnikovo invalidnostjo, bi mu morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi že po izteku poskusne dobe 31. 12. 2018. Omejitve, ki so določene v odločbi ZPIZ, ne onemogočajo opravljanja dela vzdrževalca športne infrastrukture. Nasprotuje mnenju, ki temelji zgolj na enem izvidu. Sodni izvedenec ni preverjal, katera dela lahko opravlja tožnik v realnih delovnih razmerah. Ni pravilna ocena izvedenca, da tožnik ni primeren za fizično delo. Tožena stranka bi bila dolžna upoštevati odločbo ZPIZ od začetka zaposlitve tožnika pri njej in mu ne bi smela odpovedati pogodbe po skoraj dveh letih zaposlitve. Odpoved ni zakonita, ker je podana zaradi nesoglasij med direktorico in tožnikom ter zaposlitve treh administrativnih delavk po ponovni izvolitvi direktorice. Tožena stranka ga je diskriminirala kot invalida. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2019, ki jo je tožnik prostovoljno podpisal. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, s kakšnim namenom je bila tožniku ponujena navedena pogodba o zaposlitvi in ali je tožena stranka tožnika naklepno zavedla s podpisom te pogodbe.

7. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalca športne infrastrukture, ko mu je bila z dokončno odločbo ZPIZ z dne 10. 1. 2019 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. To pomeni, da zaradi invalidnosti ni zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ker tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, se v tem sporu ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka invalidski komisiji v postopku ugotavljanja invalidnosti ni predložila realnih podatkov o obremenitvah in pogojih dela na delovnem mestu vzdrževalca športne infrastrukture. Vezanost delodajalca na priznano pravico do premestitve se razteza tudi na kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu. Dejstvo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki po tem, ko mu je bila priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu, ne pomeni, da je bilo zanj delovno mesto vzdrževalca ustrezno, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zato nezakonita.

8. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) odločala na podlagi neresničnih podatkov. Komisija je upoštevala 4. člen Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005, 96/2012 – v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa dokumentacijo, ki jo je delodajalec dolžan predložiti. Tožena stranka je predložila dokumentacijo, ki obsega podatke o zahtevah za zaposlitev pri delodajalcu (splošni akt delodajalca, ki določa pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu, oziroma akt o sistemizaciji delovnih mest, izpis iz izjave o varnosti z oceno tveganja, ki jo je izdelala zunanja strokovna služba). Skladno s 5. členom Pravilnika Komisija poda mnenje o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pridobljene delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom Zavoda za zaposlovanje. Ker je Komisija pregledala in pri svoji odločitvi upoštevala vso predloženo dokumentacijo, so pritožbene navedbe v zvezi z njenim delom neutemeljene.

9. Strokovno mnenje o tem, ali tožena stranka tožniku zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti utemeljeno ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delo, je podal tudi izvedenec medicine dela A.A.. Potrdil je pravilnost mnenja Komisije o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožnik glede na omejitve v okviru III. kategorije invalidnosti ne more več opravljati dela na delovnem mestu vzdrževalca športne infrastrukture. Tožnik v pritožbi izraža nestrinjanje z mnenjem izvedenca, ki pa ni utemeljeno. Subjektivna ocena tožnika, da bi še naprej lahko opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalca športne infrastrukture, za katero je bilo z dokončno in izvršljivo odločbo ugotovljeno, da ga tožnik ni zmožen opravljati, ne more vplivati na drugačno presojo v tem sporu.

10. Po prvem odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/04 in nasl. - ZZRZI) delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti druge zaposlitve pri njej in drugih delodajalcih, ki bi ustrezala kriterijem iz navedene določbe. Delovno mesto delovodje ne ustreza izobrazbi fotografa, tožnikovi usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, zato tožena stranka tožnika nanj ni bila dolžna premestiti.

11. Za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno, ali je direktorica tožene stranke za tožnikovo invalidnost vedela že prej. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo šele po prejemu dokončne odločbe ZPIZ z dne 10. 1. 2019 in mnenja Komisije z dne 9. 10. 2019 pomeni, da je ravnala zakonito, torej v skladu z določbami zakonov, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj pred prejemom mnenja Komisije invalidu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Ker je odločitev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odpovedjo enostransko upravičenje delodajalca, tožnik neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka z odpovedjo ukrepati že po izteku poskusne dobe 31. 12. 2018. 12. Odločba ZPIZ, ki v izreku tožniku priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. ZZRZI v šestem odstavku 40. člena omogoča delodajalcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer Komisija poda mnenje v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka glede na tožnikovo delovno zmožnost ni imela zanj ustreznega delovnega mesta, kar je preizkusila tudi pristojna komisija. Očitek diskriminacije tožnika na podlagi invalidnosti je glede na navedeno neutemeljen.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).