Jedro

O spornih dejstvih med dediči ne more odločati zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni A. H. B. in napotilo zakonito dedinjo – zapustničino nečakinjo A. R. K. na pravdo zaradi ugotovitve, da je oporoka zapustnice z dne 12.4.2002 neveljavna. Naložilo ji je, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa vloži tožbo zoper oporočnega dediča J. B. in ostale zakonite dediče, naštete v tč. 2. izreka, sicer bo postopek nadaljevalo ne glede na sporni zahtevek.

Proti sklepu vlaga pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov na pravdo napotena dedinja A.R.K.. Navaja, da je v svoji vlogi z dne 7.4.2009 navajala, da podpis oporočiteljice na oporoki ni njen in da ne pozna oporočnih prič. Svoje trditve dokazuje z oporočiteljičinim podpisom iz leta 2001 in dodatnimi argumenti za pomisleke o njenem podpisu na oporoki. Dodaja, da se je pozanimala še o pričah in ugotovila, da gre za prijatelja J. B. (oporočnega dediča).

Oporočni dedič in ostali zakoniti dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je zapustnica s svojim premoženjem razpolagala z oporoko pred pričami z dne 12.4.2002 v korist oporočnega dediča J. B. in da pritožnica kot zakonita dedinja oporoke ni priznala. Po ugotovitvi, da svojih navedb o nepristnosti podpisa oporočiteljice, o nepoznavanju prič in nestrinjanju z oporoko ni z ničemer izkazala, je ocenilo njeno pravico za manj verjetno od pravice oporočnega dediča in jo napotilo na pravdo.

Odločitev je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Pritožnica svojega nestrinjanja z izdanim sklepom niti ne pojasni. Smiselno je razumeti, da ugovarja le ugotovitvam sodišča, da svojih ugovorov ni z ničemer izkazala. Zanje namreč v pritožbi ponuja dodatno trditveno in dokazno podlago. Vendar je v zapuščinskem postopku ni mogoče upoštevati. Prostor in čas za dokazovanje ugovorov o neveljavnosti oporoke bo v pravdi, ki jo bo morala pričeti pritožnica, kot je pravilno odločeno v izpodbijanem sklepu, če bo hotela z njimi uspeti.

Zakon o dedovanju (ZD) namreč v 1. odstavku 210. člena določa, da mora zapuščinsko sodišče prekiniti obravnavo in stranke napotiti na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Med ostalim tako ravna, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti vsebine ali veljavnost oporoke, za kar gre po pravilni ugotovitvi prvega sodišča tudi v tem primeru. To pomeni, da o spornih dejstvih med dediči ne more odločati zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku.

Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). Glede na uveljavljeno sodno prakso se v takem primeru na pravdo napoti osebo, ki neveljavnost oporoke zatrjuje, saj se šteje, da je njena pravica manj verjetna. Oporoka je močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona. To je s pravilnimi razlogi v 1. odstavku na drugi strani sklepa pojasnilo že prvo sodišče. Kot pravilno pritožbeno sodišče sprejema tudi njegovo oceno pritožničine vloge na red. št. 8. Ugotavlja, da je nanjo oprti sklep o pritožničini manj verjetni pravici in posledično o njeni napotitvi na pravdo pravilen v dejanskem in pravnem pogledu.

Ker je tako in ker v sklepu ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.