Jedro

Nedenarnih prispevkov zakoncev ni mogoče primerjati obračunsko s primerjavo cene posameznih opravil, kakršne bi veljale za najeto pomoč. Oceniti je treba odnos vsake od strank do vsega, kar v družinski skupnosti predstavlja podlago tudi za premoženjsko skupnost in za pridobivanje novega premoženja.

Tudi tisti zakonec, ki sploh ne opravlja pridobitnega dela, pa skrbi za otroke in gospodinjstvo ter s tem omogoči drugemu zakoncu neovirano opravljanje pridobitnega poklica, pridobi delež na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sedaj glasi:

1. Ugotovi se, da je nepremičnina, parc. št. 2167/3 (stanovanjska stavba, dvorišče) vpisana pri vl. št. 394 k.o. T., na kateri v naravi stoji stanovanjska stavba na naslovu T. 4e, Č., skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice Z. V. na teh nepremičninah 2/5, delež toženca I. V. pa znaša 3/5 od celote.

2. Toženec I. V., roj. 11.8.1958, T. 4e, Č., je dolžan izstaviti tožnici Z. V., roj. Š., V. ulica 13, Č., EMŠO ..........., zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega bo tožnica Z. V. dosegla pri nepremičninah, parc. št. 2167/3 k.o. T., vpisani pri vl. št. 394 te k.o., vknjižbo lastninske pravice na svoje ime do 2/5 od celote, sicer bo to listino nadomestila ta sodba v 15 dneh pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.136,55 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila."

4.Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške pritožbenega postopka v znesku 314,79 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi vse pod izvršbo.

5. Toženec sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da je nepremičnina, parc. št. 2167/3 vpisana v vl. št. 334 k.o. T., na kateri stoji stanovanjska stavba na naslovu T. 4e, Č., skupno premoženje pravdnih strank. Delež tožnice Z. V. znaša 36/100, delež toženca I. V. pa 64/100. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan izstaviti tožnici Z. V. zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica vknjižila kot solastnica do 36/100 nepremičnine parc. št. 2167/3 k.o. T.. Kar je zahtevala tožnica več je zavrnilo. Odločilo je tudi, da obe pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Pritožuje se zoper zavrnilni del, tč. 3. in 4. izreka izpodbijane sodbe. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, kakšni solastni delež ima posamezna pravdna stranka. Sodišče glede razmerja pri skupnem premoženju 60 : 40 v korist toženca, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačno je stališče sodišča, da je toženec v skupno premoženje pravdnih strank vložil 12.335,80 EUR posebnega premoženja (zemljišče, les, mizarska dela). Ne drži, da je toženec dobil zemljišče po darilni pogodbi od očeta. Parcela je bila kupljena od toženčevega strica, ki je bil zemljiškoknjižni lastnik. S. A. je podaril les, a to ne pomeni, da gre za toženčevo posebno premoženje. Les je bil podarjen v času trajanja zakonske zveze in to obema zakoncema. Sodišče nadalje ugotavlja, da je imela tožnica višje prihodke od toženčevih, a zaključi, da v relevantnem času niso bili bistveno višji. Ob vselitvi 1988 je bila izdelana le kletna etaža, dela pa so se opravljala tudi po tem letu, saj vsa še sedaj niso zaključena. Res se je tožnica zaposlila šele 1.10.1984, a je bila od 1983 do tedaj na porodniški. Ni spregledati fizičnega dela in skrbi za družino. Po navedenem je zaključek sodišča, da je imel toženec 12.335,80 EUR posebnega premoženja, skupno premoženje pa je v razmerju 60:40 v korist toženca, napačna. Toženec ni ponudil nobenih dokazov, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od njenega. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Toženec je priznal tožnici 20/100 solastnega deleža, uspel je s 36/100, kar predstavlja 2/3 zahtevka in na tej višini bi toženec moral povrniti stroške.

Sodišče je pritožbo vročilo tožencu, ki je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in odločitev ter obrazložitev prvega sodišča, da predstavlja zemljišče parc. št. 2167/3 k.o. T. posebno premoženje toženca. V izogib ponavljanju jo povzema kot svojo. Poudariti je le, da so tako toženec kot zaslišane priče A. V., G. V. smiselno pa tudi priče V. M., S. V. in V. H. izpovedali, da je bil zemljiškoknjižni lastnik parcele toženčev stric A., dejansko pa jo je imel v posesti in jo štel za svojo toženčev oče G. V.. Verjeti je, da se je oče toženca zemljiškoknjižni lastnini parcele odpovedal zato, da je prejemal doklade (taki primeri so znani in so bili dokaj pogosti). Po drugi strani pa tožnica o nakupu parcele ni vedela povedati prav ničesar, kar bi sodišče prepričalo o nasprotnem, torej, da je šlo dejansko za nakup in ne darilo prikrito s kupno pogodbo. Tudi glede podarjenega lesa za ostrešje, okna in vrata ter izdelavo le-teh pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve prvega sodišča, da je bilo tudi to dano le tožencu. Tako je izpovedal priča A. V., ki je les dal, oče in brat toženca, ki sta delo opravila pa sta prav tako izpovedala, da je bilo to dano tožencu - da je toženec to dobil od doma. Po povedanem predstavlja navedeno premoženje posebno premoženje toženca, ki ga je vložil v skupno premoženje, ki sta ga pravdni stranki z delom pridobili v času trajanja zakonske zveze. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 1. odstavku 59. člena določa, da velja domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tožnica uveljavlja polovični delež, toženec pa trdi, da je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji. Zakonec, ki zatrjuje večji delež, pa mora to tudi dokazati. Za oceno večjega deleža pa vsak večji prispevek zakonca še ni dovolj. Prvo sodišče je v zvezi s tem zaslišalo pravdni stranki in priče, ki sta jih predlagali ter ugotovilo, da je bil toženec že ob sklenitvi zakonske zveze 23.7.1983 zaposlen, tožnica pa se je zaposlila v oktobru 1984, ko je zaključila porodniško. Hišo sta pričela graditi v letu 1984. Tožnica je vseskozi prejemala višjo plačo kot toženec. Pri gradnji hiše so jima pomagali tako tožničini kot toženčevi sorodniki in prijatelji, slednjim je toženec vrnil z delom. Verjeti je, da je več fizičnih del, kar za moškega ni nič nenavadnega, opravil toženec. Očitno pa sta bila oba delavna. Tožnica je poleg službe skrbela za otroke in gospodinjstvo, pri hiši pa je kolikor je mogla delala tudi fizična dela. Nedenarnih prispevkov zakoncev ni mogoče primerjati obračunsko s primerjavo cene posameznih opravil, kakršne bi veljale za najeto pomoč. Oceniti je treba odnos vsake od strank do vsega, kar v družinski skupnosti predstavlja podlago tudi za premoženjsko skupnost in za pridobivanje novega premoženja. Pri tem je delitev opravil nujna. Tudi tisti zakonec, ki sploh ne opravlja pridobitnega dela, pa skrbi za otroke in gospodinjstvo ter s tem omogoči drugemu zakoncu neovirano opravljanje pridobitnega poklica, pridobi delež na skupnem premoženju. Nekateri prispevki, kot so pomoč zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del in podobno, imajo lahko bistveno večji pomen za delež na skupnem premoženju, kot pa bi znašala vrednost najetega dela, kot nadomestilo za neposredno osebno delovanje vsakega od zakoncev. V skupno premoženje pravdnih strank pa sodijo tudi krediti, ki sta jih najela in tudi odplačala v času trajanja zakonske zveze. Za višino deleža na skupnem premoženju ni pomembno, kdo je kakšen kredit najel in odplačeval. Kot že povedano podlaga za določitev deležev ni le matematičen izračun vlaganj, ampak celovita ocena vseh njunih prispevkov v zakonski zvezi. Glede na zgoraj povedano pa je ugotoviti, da kakšnih bistvenih odstopanj v prispevkih obeh pravdnih strank ni bilo. Zato je ob pravilni uporabi 159. člena ZZZDR ugotoviti, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Ob upoštevanju posebnega premoženja toženca, ki se je zlilo s skupnim premoženjem obeh pravdnih strank, predstavlja delež tožnice na tem premoženju 40 %, toženca pa 60%.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je v skladu s 165. členom ZPP moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je v pravdi uspela s približno 2/3 zahtevka in v tej višini ji je toženec dolžan povrniti pravdne stroške. Stroške tožeče stranke (to so stroški zastopanja po odvetniku, stroški sodnih taks in stroški izvedenca, 2 % materialni stroški in 20 % DDV) je sodišče odmerilo na 2.731,82 EUR. Stroške tožene stranke pa je odmerilo na znesek 2.022,53 EUR. Specifikacija je razvidna iz spisa. Po pobotanju (uspeh tožeče stranke je 66 %, kar znese 1.803,98 EUR, tožene 33 %, kar znese 667,43 EUR) je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.136,55 EUR pravdnih stroškov.

Tožnica je s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na delež v skupnem premoženju, ni pa uspela v deležu, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje. Sodišče ocenjuje njen uspeh na polovico in v tej višini je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške pritožbenega postopka. Sodišče je stroške tožnice odmerilo na znesek 629,59 EUR. To so stroški sestave pritožbe, materialni stroški v višini 2% in 20% DDV ter taksa za pritožbo v znesku 250,37 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela v približni višini 50 %, ji je toženec dolžan povrniti 314,79 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo toženec v ničemer ni prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).