Jedro

Sodba obravnava vprašanje odgovornosti za škodo, nastalo glede na razvezo prodajne pogodbe, v višini razlike vrednosti za 13 m2 manjše stanovanje in znesek penalov, plačanih zaradi zamude pri izročitvi stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da sta dolžna tožnici solidarno plačati znesek 1,384.984,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,384.764,20 SIT od 9.11.1999 do plačila, od zneska 210.000 SIT pa od 1.10.1988 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče izpodbijane sodbe, da pravdni stranki pogodbe o nakupu stanovanja nista sporazumno razdrli, je zmotno. Pravilne analize plačilne sposobnosti tožeče stranke kažejo, da je bil edini vzrok razveze pogodbe neplačevitost na strani tožeče stranke. Toženca sta bila potrpežljiva, razvoj dogodkov pa je pokazal, da dogovor izgublja svoj smisel. Če bi se tožeča stranka držala dogovora o načinu in rokih plačila kupnine, bi podpisi na pogodbi mogli biti overjeni še pred zapadlostjo davčnih obveznosti tožene stranke. Na slabe finančne zmožnosti tožeče stranke kaže tudi okoliščina, da je kupnino za stanovanje, kupljeno od zakoncev B., poravnala šele v mesecu septembru 1988. Tako toženca zatrjujeta, da nista kriva za razvezo pogodbe. Tudi izračun v DEM pokaže, da sta, preračunano v navedeno valuto, tožnika od B. kupila cenejše stanovanje. Zato tožena stranka zatrjuje, da tožeči stranki škoda ni nastopila. Ne glede na povedano pa je tožeča stranka bila dolžna zaradi takratne inflacije zavarovati vrednost denarja. Vprašljiva je tudi aktivna legitimacija glede uveljavljanja zahtevka iz naslova penalov. Pri tem revizija opozarja na vlogo V. Š., ki je vstopil v pogodbeno razmerje zaradi finančnih nesposobnosti tožeče stranke. Če je tožnici nastala škoda, ji je mogla nastati samo do polovice.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje je v sodbah sodišč druge in prve stopnje utemeljeno pogojevalo uporabo določb prvega odstavka 126., prvega odstavka 132. in drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Odločilna je dokazna ocena o dogovoru med pravdnima strankama in o načinu in rokih plačila kupnine po pogodbi z dne 28.9.1987. O tem, da je dogovor vseboval postavko o poravnavi kupnine z bančnim kreditom, niti ni spora; spor je le o tem, ali bi tožeča stranka ob skrbnejšem ravnanju lahko pridobila kredit brez sodelovanja tožene stranke in s tem - ker izpolnitev obveznosti v določem roku ni bila bistvena sestavine pogodbe - lahko prišla do kredita tudi na način, ki ob sklepanju pogodbe ni bil predviden. Pri tem so pomembne dejanske ugotovitve, da je svoje stanovanje tožeča stranka prodala O. istočasno, torej ob sklepanju pogodbe s toženo stranko, da je zanj prejela kupnino in da na njeni strani ni bilo ovir, da bi z vezavo te kupnine pridobila bančni kredit. V ponovljenem sojenju je bil odstranjen dvom, ali ni morda med strankama prišlo do sporazumne razveze pogodbe in s tem do izostanka okoliščin, ki bi izključevale odškodninsko odgovornost tožencev.

Slednja sta sicer dne 14.12.1987 predložila tožeči stranki v podpis izjavo o razvezi pogodbe, vendar pa sta izjavo sodišči druge in prve stopnje dokazno šteli le kot priznanje tožencev, da ne moreta overiti svojih podpisov, medtem ko je tožeča stranka posledično, vendar zaradi okoliščin na strani tožencev, v pogojih hiperinflacije (denar je dnevno izgubljal na vrednosti), bila prisiljena v rešilni nakup drugega stanovanja - vendar zaradi razvrednotenja denarja za dobrih 13 m2 manjšega.

V področje dejanskih ugotovitev se uvršča ugotavljanje, na kakšen način, v kakšnem času in s kakšno pomočjo (vloga V. Š.) je nato tožeča stranka zbrala denar za nakup stanovanja od zakoncev B..

Obširne revizijske navedbe so v tej smeri zato poskus razvrednotenja dokazne ocene, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem pa je pravilno tudi pravno sklepanje, da tožeči stranki ni mogoče očitati (tudi) lastne odgovornosti za nastalo škodo - ker naj bi ne storila vsega, da bi zaščitila vrednost kupnine za O. prodano stanovanje. Res je sicer, da je ta denar zakonita zastopnica tožnice hranila doma, vendar pa je tako ravnala zato, ker je vsak dan čakala, da bo pogodba med pravdnima strankama overjena, nakar bo denar vezala pri banki in pridobila kredit. Ker je le neznaten del kupnine pridobila v tuji valuti, je pri tem izgubila toliko, da je lahko kupila le manjše stanovanje. Ob taki izhodiščni ugotovitvi pa za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožencev ni pravno odločilno, s kakšnimi postopki je prišla do kredita za nakup stanovanja B. (morebitna pridobitev deviz in kredit z njihovo vezavo, pomoč V. Š.). Odločilno je, da bi pogodba s toženo stranko bila v celoti realizirana, če bi ta ne imela neporavnanih davčnih obveznosti: s tem bi se neposredno po prejemu kupnine od O. tožeča stranka lahko na banki izkazala z veljavno, s podpisi prodajalca overjeno kupoprodajno pogodbo, nakar bi z vezavo tega denarja pridobila kredit, s katerim bi krila celotno kupnino (dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe).

Škoda je torej ugotovljena ob odstranitvi pomislekov, da je morda zakonita zastopnica tožnice kupnino od O. prejela v devizah in tako ohranila denarno vrednost kljub poteku časa. Ker je prejeto domačo valuto hranila doma v pričakovanju skorajšnje uveljavitve podpisov tožencev na pogodbi, ji tudi ni mogoče očitati, da ni storila ničesar za zavarovanje pred inflacijo. Višina škode (vrednostna razlika za 13 m2 manjše stanovanje, poleg tega pa znesek penalov plačanih O. zaradi zamude pri izročitvi stanovanja) je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena, sam izračun pa revizijsko niti ni izpodbijan. Vlogo V. Š. tako pri pogodbi med pravdnima strankama kot tudi pri nakupu stanovanja od B. in s tem problem aktivne legitimacije za uveljavljanje odškodnine je pravilno obrazložena in pravno upoštevana. Revizijsko sodišče sprejema pravno razlago, da pri sklepanju pogodbe med pravdnima strankama V. Š. ni sodeloval kot kupec, temveč je "kot pogodbena stranka nastopal le zaradi zavarovanja tožnice". Njegova vloga ne vpliva na aktivno legitamacijo tožeče stranke, saj je ugotovljena kršitev pogodbenih obveznosti povzročila škodo le njej. Za uveljavljanje zahtevka je legitimirana le tožeča stranka. V tem obsegu pa revizija s trditvijo, da bi zaradi svoje vloge V. Š. bil legitimiran za uveljavljanje polovice odškodnine, uveljavlja nova dejstva, kar po določbi 372. člena ZPP ni dovoljeno.

Izpodbijani sodbi po povedanem ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je v reviziji sicer uveljavljen, vendar je neobrazložen. Kratka trditev, da so "zaključki med seboj nasprotujoči in v nasprotju z izvedenimi dokazi in dejstvi, ki izhajajo evidentno iz dokumentacije v spisu" ni zmožna revizijskega preizkusa, ker ni navedeno, katera sklepanja v izpodbijani sodbi naj bi bila v nasprotju s podatki spisa in katera sama s seboj (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.