Jedro

Spremembe glede posestne meje po sklepu sodišča je geodetski organ dolžan izvesti v zemljiškokatastrskem operatu po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je vložila pri Geodetski upravi občine dne 10.5.1990 zahtevek za spremembo stanja v elaboratu zemljiško katastrske izmere za zemljišče s parc. št. 770, ki je družbena lastnina in jo ima tožnica v uporabi od leta 1970. Zahtevala je, da se v elaboratu izvrši sklep iste geodetske uprave z dne 8.2.1984, torej uporabijo podatki in potek posestnih meja po stanju, kot je veljalo za prejšnjo parc. št. 444/18. Ker geodetska uprava o zahtevku ni odločila, je tožnica vložila pri Republiški geodetski upravi pritožbo v smislu 246. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Organ druge stopnje o pritožbi ni odločil v zakonitem roku, zato je tožnica vložila pri njem zahtevo, naj jo izda v naslednjih sedmih dneh. Ker odločba v tem roku ni bila izdana je tožnica vložila pri tem sodišču tožbo zaradi molka upravnega organa v smislu 26. člena zakona o upravnih sporih.

Tožena stranka je dne 2.11.1992 izdala odločbo, s katero je v 1. točki izreka odločila, da se tožničinemu zahtevku, da se spremeni stanje glede prikaza posestnih meja parc. št. 770 v katastrskem načrtu, ugodi, v točki 2. izreka pa odločila, da geodetska uprava v katastrskem načrtu izvede sklep temeljnega sodišča z dne 25.4.1985. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da iz podatkov prvostopnega spisa izhaja, da je bil v postopku izdelave novega zemljiškokatastrskega operata po izvedeni razgrnitvi podatkov izdan sklep, da se zaradi nesoglasja pri določanju posestnih mej v mejnem ugotovitvenem postopku za parc. št. 440/18 (ki ima sedaj novo parc. št. 770) prevzamejo za to zemljišče podatki obstoječega zemljiškega katastra. Iz spisa pa je tudi razvidno, da so bile meje med parc. št. 770 in parc. št. 769 ter 807 določene v nepravdnem postopku s sklepom temeljnega sodišča. Iz katastrskega načrta je razvidno, da sklep sodišča ni bil izveden v katastrskem načrtu, saj katastrski načrt ni popolnoma skladen z izmernimi podatki za tožničino parcelo. Neskladje je v tem, da je med mejnima točkama parcelne meje proti cesti v veljavnem katastrskem načrtu še ena mejna točka, ki pa se ne nahaja niti v sodni skici, niti v skici iz leta 1969. Geodetski organ je dolžan prevzeti sodno določeno mejo, ki izhaja iz sodne skice, ter jo vrisati v katastrski načrt. Tožnica je dne 30.11.1992 razširila tožbo na navedeno odločbo tožene stranke. S tožbo izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka ter navaja, da s svojo vlogo z dne 10.5.1990 ni zahtevala izvršitve sodnega sklepa, temveč izvršitev sklepa geodetske uprave z dne 8.2.1984. Navedba tožene stranke, da je stanje posestnih meja v novo izdelanem katastrskem načrtu za parc. št. 770 (preje 444/18) ostalo nespremenjeno, ni točna. Stanje parcelnih meja v katastrskem načrtu je ostalo nespremenjeno glede na prikazane podatke ob razgrnitvi katastra, ne pa glede na parc. št. 444/18. Izpodbijana odločba je zaradi te nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločanja tožene stranke v nasprotju s tožničinim zahtevkom nezakonita, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je z izpodbijano odločbo ugodila tožničinemu zahtevku, ne da bi ga prekoračila. Stanje posestnih mej iz leta 1969 je v naravi že vzpostavljeno, kar je ugotovilo temeljno sodišče. To stanje pa v katastrskem načrtu po novi izmeri ni natančno prikazano, zato je bilo treba naložiti organu prve stopnje vzpostavitev grafičnega stanja po starih podatkih skladno z odločitvijo sodišča. S tem pa je tožena stranka dejansko ugodila tožničinemu zahtevku, saj se bo s tem vzpostavilo stanje iz leta 1969. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je geodetska uprava občine v zadevi nastavitve novega zemljiškokatastrskega operata na osnovi obnovljene zemljiškokatastrske izmere izdala na ugovor tožnice sklep, s katerim je odločila: - da se posestne meje za zemljišče parc. št. 444/18, družbena lastnina v uporabi tožnice, prevzamejo iz obstoječega zemljiškega katastra, - da tako prevzete posestne meje služijo samo za potrebe nastavitve novega zemljiškokatastrskega operata in so začasne, dokler se na zahtevo prizadetih lastnikov ne bodo ponovno ugotavljale v sodnem ali drugem predpisanem postopku, - da določene posestne meje ne posegajo v lastninske ali druge pravice lastnikov - uporabnikov. Temeljno sodišče pa je v nepravdnem postopku zaradi sodne obnove mapne meje izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se meja med parc. št. 770, ki je družbena lastnina in ima njeno pravico uporabe predlagateljica ter parc. št. 769, ki je družbena lastnina in imata pravico uporabe nasprotni stranki, ter parc. št. 807, ki je javno dobro iste k.o., obnovi po elaboratu št. D.S. 4/17 iz leta 1969 in poteka od točke C, D do A, kot je razvidno iz priložene skice, ki je sestavni del tega sklepa. Tako iz delilnega načrta, ki je napravljen na podlagi izmernega elaborata D.S. 4/17 kot iz sodne skice je razvidno, da med mejnima točkama D in A, ki določata mejo med parc. št. 770 in parc. št. 807, ni tretje mejne točke, ki pa je vrisana v veljavnem katastrskem načrtu. Pravilna je torej ugotovitev tožene stranke, da sklep temeljnega sodišča v katastrskem načrtu ni bil izveden. Ker pa navedeni sodni sklep temelji na istem izmernem elaboratu kot sklep geodetske uprave in ker sklep geodetske uprave izrecno navaja, da iz obstoječega zemljiškega katastra prevzete meje služijo samo za potrebe nastavitve novega zemljiškega katastra in veljajo, dokler se na zahtevo prizadetih lastnikov ne bodo ponovno ugotavljale v sodnem ali drugem predpisanem postopku, tožena stranka po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ni prekoračila tožničinega zahtevka. Tožnica je namreč zahtevala, da se posestne meje v katastrskem načrtu prevzamejo po podatkih obstoječega katastra za parc. št. 444/18, ti podatki pa so v primeru obeh sklepov, to je sklepa geodetske uprave in sklepa sodišča, identični. Tako po izreku sklepa kot po določbi 2. odstavka 26. člena zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 - ZZK) je geodetski organ pri vzdrževanju zemljiškega katastra dolžan izvesti v zemljiškokatastrskem operatu spremembe glede posestne meje po sklepu sodišča. Izpodbijani del odločbe tožene stranke je torej pravilen in zakonit, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.