Jedro

V našem pravnem sistemu velja v razmerju med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom načelo kavzalnosti. Ena od posledic tega načela je tudi to, da kupec ne more zahtevati sklenitve razpolagalnega pravnega posla (to je izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila) za nekaj drugega kot se je prodajalec zavezal z zavezovalnim pravnim poslom.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama pridobila solastninsko pravico do ene polovice na stanovanju, vpisanem pod št. 3E vl. št. 1857/3 k.o. P. in ustrezen delež na skupnih delih in napravah stavbe v P.. Zavrnilo je tudi zahtevek na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se tožnica vknjižila kot solastnica prej opisanega etažnega dela do ene polovice. Z dopolnilno sodbo je Okrožno sodišče tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.950,95 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice neutemeljen, saj se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Neutemeljen pa je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj se dovolilo razlikuje od vsebine zavezovalnega pravnega posla (s pogodbo je bil dogovorjen nakup točno določenega dela stanovanja, z dovolilom pa tožnica zahteva pridobitev solastnine na celem stanovanju do ene polovice). Zahtevek je poleg tega zastaran.

Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je stališče sodišča, da je tožnica kupila deljeni del nepremičnine in ne solastni del, materialnopravno nepravilno. Napačno materialnopravno izhodišče se navezuje tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kolikor sodišče trdi, da tožnica toženca ni pozvala, da ji omogoči zemljiškoknjižni prenos lastnine. Tožnica je navajala, da je toženca pozivala in v ta namen predlagala svoje zaslišanje. Ugovor zastaranja je neutemeljen. Spornega razmerja ne gre navezovati na določbo 11. člena ZZK. Stanovanje tožnice je kot del zemljiškoknjižno vpisane nepremičnine lahko samostojen predmet stvarnih pravic in je zato sposobno vpisa. Z zahtevkom na priznanje solastnine niso v ničemer prizadete pravice prodajalca. Vsebina pogodbe ne izključuje načina ureditve lastninskopravnih razmerij v solastniškem deležu. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa se sklicuje na pritožbo zoper sodbo. Ker je zahtevek utemeljen, je bila napačna odločitev o stroških.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločila dejstva v zadevi in na tako ugotovljena dejstva uporabilo pravilno materialno pravo. Vse tožbene trditve so se nanašale na pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Tako po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) kot po določbah prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se je za prenos lastninske pravice na kupca zahteval še prenos v zemljiški knjigi. Tožeča stranka zato lastninske pravice v nobenem primeru še ni pridobila. Sklenjen je bil le zavezovalni pravni posel in tožnica bi bila upravičena zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V našem pravnem sistemu velja v razmerju med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom načelo kavzalnosti. Ena od posledic tega načela je tudi to, da kupec ne more zahtevati sklenitve razpolagalnega pravnega posla (to je izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila) za nekaj drugega kot se je prodajalec zavezal z zavezovalnim pravnim poslom. Iz pravilnih razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena za točno opisan del stanovanja (ki sicer izpolnjuje pogoje za samostojen del v etažni lastnini, manjka le ustrezna izvedba v načrtu etažne lastnine) in ne za solastni del na celotnem etažnem delu. V zavezovalnem pravnem poslu zato tožnica nima podlage za tak tožbeni zahtevek, kot izhaja iz tožbe, in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo že iz tega razloga. V posledici je tudi pravilna odločba o stroških (tožnica se zoper odmero stroškov po višini ne pritožuje).

Pritožbeno sodišče je zato sodbo in dopolnilno sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).