Jedro

Z navedbo samega dolžnika, da je denar v januarju 2013 prejel na podlagi pogodbe o vlaganju (za katero pa ne navaja, da je z njo dolžnik prevzel kakršnokoli obveznost za njegovo vračilo), torej dolžnik negira svojo lastno trditev, da je v januarju 2013 prejel posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 1. 2013. Obveznost vračila je dolžnik prevzel šele s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2018. Obveznost dolžnika iz pogodbe o vlaganju sta torej upnica in dolžnik sporazumno nadomestila z novo po sklenjeni posojilni pogodbi, v kateri se je dolžnik zavezal k vračilu prejetih denarnih zneskov, s tem pa se na novo zadolžil. Šlo je za prenovitev obveznosti v smislu prvega odstavka 323. člena OZ, po katerem obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Iz doslej razloženega izhaja, da ni odločilno, kdaj je dolžnik denar od upnice prejel, ampak kdaj se ga je zavezal vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Uveljavljal je pritožbene razloge nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče ugovor zoper odpust obveznosti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču "v novo odločanje".

3. V odgovorih na pritožbo sta upraviteljica in upnik A. A. smiselno predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča izhaja, da je dolžnik dne 30. 9. 2013 sklenil s posojilodajalko B. B. posojilno pogodbo v višini 45.000,00 EUR, čeprav je bil v tem času že močno zadolžen že na podlagi prevzetih obveznosti v letih 2005 do 2010 in nesposoben vrniti dolgovane zneske, upniki pa so ga v tem času že pozivali k plačilu. Torej je vedel, da posojenega denarja ne bo mogel vrniti. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

6. Po citiranem določilu velja izpodbojna zakonska domneva, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Postopek osebnega stečaja je bil v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo dolžnikovega predloga za začetek postopka dne 20. 6. 2018. Navedeno relevantno obdobje dolžnikovega zadolževanja sega torej v čas od 20. 6. 2013 dalje do 20. 6. 2018. Sklenitev posojilne pogodbe za znesek 45.000,00 EUR v navedenem obdobju priznava v odgovoru na ugovor sam dolžnik. V njem pojasnjuje, da je denar v znesku 40.000,00 EUR prejel že v januarju 2013 kot vložek B. B. v posel trgovanja s finančnimi instrumenti, ki naj bi ga dolžnik po pričakovanjih B. B. v treh mesecih potrojil. V tem obdobju je od nje prejel še 5.000,00 EUR. Ker mu v navedenem času ni uspelo narediti dobička, pa je bila podpisana na pobudo B. B. posojilna pogodba za oba zneska. Z navedbo samega dolžnika, da je denar v januarju 2013 prejel na podlagi pogodbe o vlaganju (za katero pa ne navaja, da je z njo dolžnik prevzel kakršnokoli obveznost za njegovo vračilo), torej dolžnik negira svojo lastno trditev, da je v januarju 2013 prejel posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 1. 2013. Obveznost vračila je dolžnik prevzel šele s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2018. 7. Obveznost dolžnika iz pogodbe o vlaganju sta torej upnica in dolžnik sporazumno nadomestila z novo po sklenjeni posojilni pogodbi, v kateri se je dolžnik zavezal k vračilu prejetih denarnih zneskov, s tem pa se na novo zadolžil. Šlo je za prenovitev obveznosti v smislu prvega odstavka 323. člena OZ, po katerem obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima novo obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Iz doslej razloženega izhaja, da ni odločilno, kdaj je dolžnik denar od upnice prejel, ampak kdaj se ga je zavezal vrniti.

8. Dolžnik zato s pritožbenim očitkom, da se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi oprlo na dejstva, izhajajoča iz kazenskih postopkov, ki so še v teku, ne more uspeti, saj zgoraj navedena relevantna dejstva navaja dolžnik sam.

9. Pritožnik v svojem odgovoru na ugovor priznava, da mu je upnik A. A. posodil denar v letih 2005, 2006, 2007 v skupnem znesku 50.000,00 EUR, po navedbah upraviteljice (PD 59) pa sta mu v letih 2005, 2006 in 2008 A. A. in C. C. posodila skupno 60.000,00 EUR. Nadalje iz njegovega odgovora in odgovoru priloženega notarskega zapisa Sporazuma o odplačilu dolga notarja D. D. SV 1305/14 izhaja, da dolžnik na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 20. 7. 2010 B. B. dolguje znesek 68.500,00 EUR. Že samo navedeni dolgovi do teh upnikov, nastali v letih 2005 do 2010 v skupnem znesku med 118.500,00 in 128.500,00 EUR ob izostalem pojasnilu dolžnika, na kakšen način oziroma s katerim premoženjem je nameraval navedene dolgove poplačati, je zadosten razlog za sklepanje, da se je dolžnik nesorazmerno zadolževal. S sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 20. 9. 2013 je namreč prevzel novo obveznost, čeprav še prejšnjih (npr. do A. A.) ni bil sposoben poravnati. Drugače povedano: ugotovitve sodišča o dolžnikovem zadolževanju že pred letom 2013 in dejstvu, da dolgov izpred leta 2013 ni uspel poplačati, zadostujejo za zaključek, da je dolžnik 30. 9. 2013 s sklenitvijo posojilne pogodbe prevzel obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Dolžnik v postopku po ugovoru proti odpustu obveznosti ni pojasnil okoliščin njegovega premoženjskega stanja v času prevzema obveznosti po tej pogodbi, iz katerega bi se dalo sklepati, da jo bo (kljub predhodni zadolženosti izpred leta 2013) zmožen izpolniti. Kot izhaja iz dolžnikovega odgovora na ugovor je dolžnik obveznosti do upnika A. A., nastale pred letom 2013, skušal poplačati z delnimi plačili šele v letu 2017. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o nepreizkusljivosti sklepa zaradi pomanjkljivega razlogovanja sodišča, da je dolžnik že dne 30. 9. 2013 ob sklenitvi posojilne pogodbe vedel, da denarja ne bo mogel vrniti. Izrecno izpostavljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki in posledično 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopenjskemu sodišču spričo obrazloženega ni utemeljen.

10. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti pa ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena primeroma našteva tiste najbolj očitne primere zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki so tudi najpogostejše. Med njimi je kot že zgoraj obrazloženo tudi dolžnikovo prekomerno prevzemanje obveznosti, ki je nesorazmerno z njegovim premoženjskim položajem. Pri presoji dolžnikove (ne) vrednosti odpusta obveznosti v smislu navedenih določb 399. člena ZFPPIPP sodišče torej upošteva moralno - etični odnos dolžnika do svojih ravnanj, ki so privedla do prezadolžitve ter odnos do njegovih upnikov. Le pošteni in vestni dolžniki so lahko deležni pravne dobrote odpusta obveznosti na škodo njihovih upnikov. Pritožbeno sodišče je v zadevi VSL Cst 159/2021 že zavzelo stališče, da mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, neprimeren subjektivni odnos do njegovega prevzemanja obveznosti, kot npr. nepremišljenost, lahkomiselnost ali celo špekulativnost. 11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dolžnik dne 30. 9. 2013 z B. B. sklenil posojilno pogodbo za znesek 45.000,00 EUR, čeprav je bil tedaj že močno zadolžen in nesposoben vrniti dotlej zapadle dolgove. Njegov odnos do zadolževanja je bil neodgovoren in lahkomiseln, saj dolžnik ob vsakokratni zadolžitvi očitno ni naredil finančne konstrukcije za odplačilo prevzetih obveznosti in zato ob vsaki nadaljnji zadolžitvi zapadal le še v večje dolgove. Takega odnosa dolžnika do zadolževanja in njegovih upnikov ni mogoče opredeliti kot vestnega in poštenega, zato mu je prvostopenjsko sodišče glede na neuspešno izpodbito domnevo obstoja ovire za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odreklo pravico do odpusta obveznosti.

12. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).