Jedro

Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnica in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru skupine D., glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine izhaja, da so člani skupine v obliki ukaza od romunskega poveljnika že prvi dan misije prejeli usmeritev, da obveščevalna dejavnost ne pozna prostega dne. Tako se je tudi delovni del dneva ob nedeljah zaključeval šele popoldne. Pritožbena navedba, da naj bi tožnica delo ob nedeljah opravljala samoiniciativno, glede na navedeno in glede na izpovedi tožnice in prič o tem, kako oziroma do kdaj zvečer je potekalo njihovo delo ob drugih dneh, ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v 8 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka plača 4.651,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2019 dalje do plačila in 1.651,07 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Očita, da je sodišče dokazno ocenilo le evidence, ne pa drugih listin. Evidenc ni ocenilo v skladu z 8. členom ZPP in je zmotno ugotovilo, da ne odražajo dejanskega stanja. Pri presoji izpovedi tožničinih prič ni upoštevalo, da so zoper toženo stranko vložile tožbo in imajo interes za izid te pravde. Iz nobene izpovedi ne izhaja, da je bilo tožnici delo na dan tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Tožnica je izpovedala, da bi lahko dokumente pisala na drug dan, a je bila utrujena. Trditvena podlaga tožnice o tem, kaj je počela na dneve, ko naj bi imela po evidencah prosto, je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je spregledalo mednarodno službeno oceno, iz katere izhaja opis del in nalog za tožnico in razmerje ocene nadrejenosti. Tožničin nadrejeni je bil A. A., drugo nadrejeni pa romunski poveljnik B. O razmerjih nadrejenosti je izpovedal C. C., a njegove izpovedi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegove izjave in ni navedlo, zakaj je verjelo drugim pričam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je dokazna ocena o odločilnih dejstvih popolna in skladna z vsemi izvedenimi dokazi. Za vse naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je podala ustrezno trditveno podlago. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica za čas od 25. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napotena na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo. Opravljala je dela in naloge kot članica skupine D., njen neposredni nadrejeni pa je bil E. E., ki je s tožnico delal v paru (enoti D.). Drugi enoti, v kateri sta bila F. F. in A. A., je poveljeval slednji, ki je bil tudi vodja celotne skupine D. Enoti sta bili glede opravljanja operativnega dela podrejeni le romunskemu poveljniku.

7. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče C. C., sledilo pa je izpovedi tožnice in drugih zaslišanih prič. Sodišču prve stopnje pritožba očita neupoštevanje tega, da so tožničine priče E. E., F. F. in A. A. (slednjega je predlagala tudi tožena stranka) vložile tožbe zoper toženo stranko na enaki dejanski in pravni podlagi. Zgolj zaradi uveljavitve ustavne pravice do sodnega varstva prič ni mogoče označiti za neverodostojne. Drugih razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v verodostojnost njihovih izpovedi, pa tožena stranka v pritožbi ne izpostavlja.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje razen evidenc o prostih dneh ni dokazno ocenilo listin, tožena stranka v pritožbi ne konkretizira, katere od teh listin naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Ker je tožena stranka zlasti s sklicevanjem na tožničin podpis evidenc trdila, da ji je zagotovila tedenski počitek, je prvostopenjsko sodišče glavnino dokazne ocene glede listin utemeljeno oprlo na evidence. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vsake dokazne listine, ampak le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. V pritožbi tožena stranka omenja še mednarodno službeno oceno, iz katere naj bi izhajal opis del in nalog za tožnico ter "razmerje ocene nadrejenosti". Pritožba v tem delu ni povsem razumljiva in tudi ni povsem jasno, za katero listino naj bi šlo. V spisu se nahaja mednarodno ocenjevalno poročilo (B69), iz katerega pa ni razvidno, da bi bilo bistveno za odločitev v obravnavani zadevi.

9. Pritožba zmotno očita pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, saj je že v tožbi ustrezno opredelila, kaj je delala od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah. Prvostopenjske ugotovitve o delu tožnice so tako v okviru trditvene podlage oziroma predstavljajo njeno konkretizacijo, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnice in prič E. E., F. F. in A. A. (ki so opravljali povsem enaka dela in naloge kot tožnica) o tem, kaj je obsegalo tožničino vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljala delo v delovnih prostorih v bazi, čeprav naj bi bila po navedbah tožene stranke glede na evidence 22 dni (večinoma nedelj) prosta. Ugotovilo je, da je tožnica od ponedeljka do sobote opravljala delo na terenu običajno do 17. oziroma 18. ure, nato pisala poročila za tekoči dan, pripravljala in oddajala povelja romunskemu poveljniku za naslednji dan ter spremljala odprte vire v večernih urah. Ob nedeljah pa je tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljala naslednja opravila: ažuriranje dokumentov, priprava tedenskega poročila, priprava tedenskega načrta dela za prihodnji teden, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, priprava na ponedeljkovo nalogo, in sicer izdaja povelja, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, komunikacija z virom in nadrejenimi ter spremljanje odprtih virov. Upoštevajoč izpovedi tožnice in navedenih prič o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je tožena stranka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožnici tedenski počitek ni bil zagotovljen. Čeprav so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah, to še ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogoče dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi na podlagi izpovedi priče C. C. sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je bil C. C. tožnici nadrejen v smislu, da bi mu bilo poznano tožničino dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka. Iz njegove izpovedi izhaja, da skupini D. ni neposredno odrejal dela, temveč je bila organizacija dela v pristojnosti vodje te skupine, kateri je delo odrejal vodja B. (častnik romunske vojske).

11. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnica in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru skupine D., glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine A. A. izhaja, da so člani skupine v obliki ukaza od romunskega poveljnika že prvi dan misije prejeli usmeritev, da obveščevalna dejavnost ne pozna prostega dne. Tako se je tudi delovni del dneva ob nedeljah zaključeval šele popoldne. Pritožbena navedba, da naj bi tožnica delo ob nedeljah opravljala samoiniciativno, glede na navedeno in glede na izpovedi tožnice in prič o tem, kako oziroma do kdaj zvečer je potekalo njihovo delo ob drugih dneh, ni utemeljena.

12. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz sodbe izhaja, da jih je tožnica opravljala vsak dan v tednu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji tedenski počitek ni bil omogočen. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v vsebinsko podobni zadevi opr. št. Pdp 117/2022. 13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk in izdatke za stranko v višini 7,5 točk, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša skupaj 279,99 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožena stranka tožnici plačati še zakonske zamudne obresti.