Jedro

Za sklenitev pogodbe je namreč potrebno, da se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Podano mora biti soglasje volji, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem. Izjava volje mora biti svobodna in resna.

Zgolj izjava prve toženke, da bi tožniku nekaj plačala, pa še ne pomeni, da je med njima prišlo do sklenitve pogodbe, ki bi jo zavezovala k plačilu zneska 30.000,00 EUR, s tem pa tudi ni prišlo do zaveze druge do četrto toženke (1024. člen OZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.747,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu toženke nerazdelno plačajo znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 EUR od 1. 8. 2020, od zneska 10.000,00 EUR od 1. 1. 2022 in od zneska 10.000,00 EUR od 1. 1. 2023 dalje do plačila in povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da zadolžnica, ki so jo podpisale vse toženke, ne pomeni ničesar, saj so se toženke zavezale, da bodo tožniku iz naslova zapuščine nekaj dale. Nesporno je, da je prva toženka dedovala premoženje, s podpisom pa se je zavestno in resno zavezala oziroma obljubila tožencu nekaj dati, to pa je bilo definirano v izjavi, ki so jo vse toženke podpisale. V kolikor dogovor nima znakov posojilne pogodbe, pa je vsekakor obstajala zaveza toženk za reševanje premoženjskih razmerij med dediči mimo sklenjenega dednega dogovora. Vse toženke so namreč izpovedale, da so se pogovarjali o tem, da bi tožniku kot bratu nekaj dali in da slednje zapišejo. Vse to pa v zameno za odpoved dedovanju. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo toženke predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne zadeve na seji dne 11. 12. 2024 sprejel odločitev, da je potrebno v zadevi razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP) ter da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP). Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 1. 2025 je sodišče druge stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponovilo dokaz z zaslišanjem strank postopka.

7.Tožnik je zaslišan kot stranka pojasnil, da je prišlo med njim in prvo toženko do dogovora, da bo slednja prevzemnica kmetije po pokojnem A. A., v zameno za odpoved dedovanju pa sta se dogovorila, da mu bo izplačala 30.000,00 EUR. Dogovarjanje je potekalo na način, da je najprej zahteval 30.000,00 EUR v obrokih, za tem pa pristal na plačilo 20.000,00 EUR v kolikor mu znesek takoj izplača. Prva toženka se s slednjim ni strinjala, vendar ga je v roku enega tedna poklicala in pristala, da mu izplača 20.000,00 EUR, s čemer se tožnik več ni strinjal, saj je svoje finančne probleme rešil in je zahteval izplačilo 30.000,00 EUR. O slednjem sta se dogovarjala tako pred zapuščinsko obravnavo kot tudi med zapuščinsko obravnavo, zaradi tega se je tudi odpovedal dedovanju. Po koncu zapuščinske obravnave, pa so dogovor potrdili v gostilni. Kot porokinje so se k plačilu zavezale preostale sestre, to je druga do četrto toženka.

8.Toženke so smiselno enako izpovedale, da so se po smrti brata A. A. pogovarjali o prevzemu kmetije ter se dogovorili, da kmetijo prevzame prva toženka, pri tem pa se nikoli niso dogovorili glede zneska, ki bi ga naj prvo toženka plačala tožniku, saj denarja v višini 30.000,00 EUR oziroma 20.000,00 EUR ni imela. Na kmetiji je namreč ostala sama s svojimi otroki in tožnika tudi ni mogla izplačati, zato do takšnega dogovora, kot trdi, ni prišlo. Do podpisa listine pa je prišlo iz razloga, ker so se po zapuščinski obravnavi dobili na kavi in je takrat tožnik zahteval, da napišejo navedeno listino, same pa tega nikoli niso štele kot neko zavezo za izplačilo 30.000,00 EUR tožniku, saj takšnega dogovora med njimi ni bilo, zapis pa je napisala prva toženka po nareku tožnika.

9.Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedb pravdnih strank in predložene listine zaključilo, da med pravdnimi strankami ni prišlo do sklenitve niti posojilne pogodbe (da toženke posojila niso prejele, med strankami ni sporno) niti nobene druge pogodbe. Za sklenitev pogodbe je namreč potrebno, da se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Podano mora biti soglasje volji, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem. Izjava volje mora biti svobodna in resna1.

10.Tožnik zatrjuje, da je podpisana pogodba prikrivala drugo pogodbo, in sicer izplačilo iz naslova zapuščine po pokojnem bratu.

11.Sodišče druge stopnje po izvedenem dokaznem postopku ne sledi tožniku, da je med strankami prišlo do dogovora o izplačilu zneska, in sicer iz naslova dednega deleža. Nenazadnje iz same izpovedbe tožnika izhaja, da pred zapuščinsko obravnavo do sklenitve dogovora ni prišlo, saj je v trenutku, ko mu je prva toženka ponudila plačilo 20.000,00 EUR, na slednje ni pristal in je zahteval plačilo 30.000,00 EUR. Povsem neprepričljiva je izpovedba tožnika, da dednega dogovora na sodišču niso zapisali, ker bi v tem primeru moralo priti do cenitve zapuščine in bi se postopek zavlekel. Dediči bi pred sodiščem lahko sklenili dedni sporazum, pri tem pa nikakršna cenitev kmetije ne bi bila potrebna, takšen sporazum pa bi imel naravo izvršilnega naslova.

12.Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da na sami zapuščinski obravnavi do dogovora med strankami glede plačila iz naslova dednega deleža ni prišlo, saj sodišče verjame toženkam, da je prva toženka bila tožniku pripravljena izplačati določen znesek, a se glede višine stranke niso sporazumele, kljub temu, da so pogovori potekali še med samo zapuščinsko obravnavo (nenazadnje je tožnika na zapuščinski obravnavi zastopal pooblaščenec - odvetnik). Stranke so po zapuščinski obravnavi sicer podpisale listino, ki po svoji naravi predstavlja zadolžnico, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da med strankami do soglasja volje glede višine zneska, ki bi ga morala plačati prva toženka, ni prišlo. Nenazadnje sam tožnik izpoveduje, da je zahteval, da mu toženke izplačajo sedaj vtoževani znesek, slednje pa še ne dokazuje dejstva, da so slednje na izplačilo tožniku tudi pristale. Kot so izpovedale, so listino podpisale, da bi imele "mir pred njim", prva toženka pa je pisala po nareku tožnika.

13.Tožnik tako samega temelja obveznosti, ki izhaja iz zadolžnice, ni izkazal2. S podpisom zadolžnice obveznost toženk ni nastala. Z njo je tožnik zgolj dokazoval obstoj dogovora med strankami, ki je nastal poprej. Iz nje ne izvira obveznost plačila. Zato bi tožnik moral dokazati temelj obveznosti, saj je treba ugotoviti pravno podlago, da lahko sodišče ugotovi ali je bila takšna zaveza veljavna ali ne. Tožnik pa ni dokazal, da je do dogovora o višini izplačila iz naslova dednega deleža po pokojnem bratu prišlo. Zgolj izjava prve toženke, da bi tožniku nekaj plačala, pa še ne pomeni, da je med njima prišlo do sklenitve pogodbe, ki bi jo zavezovala k plačilu zneska 30.000,00 EUR, s tem pa tudi ni prišlo do zaveze druge do četrto toženke (1024. člen OZ).

14.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžan pa je toženkam povrniti stroške postopka pred sodiščem druge stopnje v skladu s 165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP, in sicer za odgovor na pritožbo 750 točk, zastopanje na naroku 750 točk, 50 točk iz naslova urnine, 2 × 60 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne, 2 % materialne stroške, 30 % povišanje zaradi zastopanja več strank in kilometrino (244 km vrednost 0,43 EUR na kilometer) ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 1.747,70 EUR (II. točka izreka).

-------------------------------

1N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), GV 2003, komentar k 15. členu OZ.

2II Ips 190/2010 z dne 21. 11. 2013.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 15, 1024 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 155, 165, 347, 347/2, 347/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.