Jedro

Pristop k dolgu kot obligacijskopravni institut ustvarja učinke, da sme tožeča stranka za izpolnitev svojih terjatev po leasing pogodbi terjati oba: tako leasingojemalca kakor tudi toženo stranko - torej so obveznosti po leasing pogodbi dejansko obveznosti po pogodbi o pristopu k dolgu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo predhodne odredbe, ker je ugotovilo, da iz vsebine ugovora tožene stranke (dolžnika) zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, izhaja, da dolžniško upniško razmerje zanika, tožeča stranka (upnik v izvršilnem postopku) pa je predložila listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

2. Zoper sklep se po odvetniku pritožuje tožena stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožeča stranka kot upnica v izvršilnem postopku označila kot temelj svojemu zahtevku pogodbo o finančnem leasingu št. 12288/07, ki med tožečo in toženo stranko ni ustvarila nobenega obligacijskega razmerja. Tožeča stranka v izvršilnem postopku tudi ni navedla nobene listine, ki bi imela status verodostojne listine, niti ni pravilno označila pravnega posla, ki bi med pravdnima strankama imel za posledico obligacijsko razmerje. Ker na podlagi pogodbe o finančnem leasingu ni nastalo nikakršno razmerje med pravdnima strankama, sodišče ni imelo podlage, da o izdani začasni odredbi odloči na podlagi določila prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-1) mora dolžnik, ki v izvršilnem postopku ugovarja obstoju obligacijskega razmerja z upnikom, računati tudi na možnost zavarovanja upnikove terjatve z izdajo predhodne odredbe, kot sankcijo dolžnikovega neutemeljenega, pavšalnega ugovora. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožena stranka pristopila k dolgu, ki je nastal na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. B1 2288/07, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu in plan plačil z dne 17. 8. 2007. Toženi se je v pogodbi o pristopu k dolgu zavezal kot solidarni plačnik za vse obveznosti po leasing pogodbi poleg leasingojemalca. Tudi iz pogodbe o pristopu k dolgu, ki jo je toženi podpisal, jasno izhaja, da so obveznosti po leasing pogodbi (višina in zapadlost leasing obrokov) določene s planom plačil, ki je poleg leasing pogodbe sestavni del pogodbe o pristopu k dolgu ter da je tožeča stranka od tožene stranke upravičena terjati izpolnitev vsake zapadle neplačane obveznosti leasingojemalca po leasing pogodbi, ki je slednji ne bi poravnal ob zapadlosti. Zato ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prav, ko navaja, da pristop k dolgu kot obligacijskopravni institut skladno z določili 432. člena OZ ustvarja učinke, da sme tožeča stranka za izpolnitev svojih terjatev po leasing pogodbi terjati oba. Tako leasingojemalca kakor tudi toženo stranko (torej so obveznosti po leasing pogodbi dejansko obveznosti po pogodbi o pristopu k dolgu). Zaradi tega je sprenevedanje tožene stranke, da je v poslovnem razmerju s tožečo stranko zgolj na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, ne pa na podlagi leasing pogodbe, mogoče razumeti kot zanikanje obligacijskega razmerja. Ker v pritožbenem postopku niti ni sporno, da je upnik predložil listine, iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja, so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predhodne odredbe iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podane absolutno bistvene kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Tožeča stranka višine priglašenih stroškov ni izkazala, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot sledi iz izreka te odločbe (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).