Jedro

Ob izpolnjevanju pogojev iz 47. člena CZ lahko katerakoli oseba, vključno s špediterjem, v carinskih postopkih nastopa v lastnem imenu in za svoj račun ali pa v lastnem imenu in za tuj račun, torej kot deklarant in posledično carinski dolžnik. Če bi revident hotel nastopati v tujem imenu, v imenu prejemnika blaga, torej brez statusa deklaranta, bi moral to izrecno navesti ob vložitvi carinske deklaracije, česar pa ni storil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

ugotovilo, kdo je bil pooblaščena oseba carinskega organa, je bil zavrnjen neutemeljeno. Nepravilno je bila zavrnjena tudi postavitev neodvisnega izvedenca. Z izvidom carinskega laboratorija o sestavi mesa se namreč ne strinja in meni da je pristranski, poleg tega pa z njegovimi ugotovitvami sploh ni bila seznanjena. Zato ponovno predlaga zaslišanje predstavnika laboratorija in postavitev izvedenca živilske stroke. Carinski organ bi moral razpisati ustno obravnavo. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je za svojo odločitev oprlo na komentar carinske tarife, ki ni bil objavljen v uradnem listu. V odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, tožena stranka opozarja, da je zatrjevanje tožeče stranka, da ji ni bil vročen zapisnik carinskega laboratorija, nedovoljena novota, saj tega ni navajala do konca postopka na prvi stopnji. Poleg tega že iz pritožbe in tožbe, kjer navaja ugotovitve carinskega laboratorija, izhaja, da ji je bil zapisnik vročen. Revizija ni utemeljena. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi. Uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT je odvisna od lastnosti oziroma sestavin uvoženega blaga. Ugotavljanje le-teh v obravnavanem primeru predstavlja ugotavljanje pravno pomembnega dejanskega stanja. Kot že pojasnjeno, revizijsko sodišče izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, razen če bi bilo dejansko stanje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Takšna kršitev bi v obravnavanem primeru lahko bila podana, če bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlagan dokaz z izvedencem, vendar tega po presoji revizijskega sodišča ni storilo. Revident je namreč ves čas postopka grajal le uvrstitev blaga v tarifno oznako KNCT, torej uporabo materialnega prava, medtem ko vsebinskim ugotovitvam carinskega organa oziroma carinskega laboratorija o sestavi blaga ni nasprotoval. Poleg tega ugotovitve carinskega laboratorija bistveno ne odstopajo od proizvodne specifikacije uvoženega blaga, ki jo je revident v postopku sam predložil. Dejansko stanje je tako ostalo nesporno in zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza z izvedencem revidentu ni kršilo pravice do izjave. Glede same uvrstitve blaga v tarifno oznako 1602 49 300 pa revizijsko sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje ter pred njim upravni organi in jih zato ne ponavlja. Revidentovo zatrjevanje, da je bil pri uvrščanju blaga v tarifno oznako uporabljen tudi neobjavljen predpis, ni utemeljeno, saj sta se tožena stranka in sodišče prve stopnje pri obrazložitvi uvrstitve blaga sklicevala le na temeljna pravila in splošne ter dodatne opombe, ki so sestavni del KNCT. Ta je bilaZ izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem postopku odločanja po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 207/2000-2 z dne 23.10.2003, po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 1998, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 24. 6. 1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ blago "V.n.", ki ga je tožeča stranka z enotno carinsko listino Carinske izpostave T.C. (v nadaljevanju: ECL) z dne 4. 3. 1998, deklarirala v tarifno oznako 1602 10 000 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju: KNCT), po uradni dolžnosti uvrstil v tarifno oznako 1602 49 300 in obračunal carinski dolg v skupni vrednosti 975.685,00 SIT. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na mnenje carinskega laboratorija z dne 20. 5. 1998, iz katerega izhaja, da se uvoženo blago glede na svojo sestavo uvršča v tarifno oznako 1602 49 300, tožena stranka pa je takšno odločitev v obrazložitvi svoje odločbe dodatno obrazložila s sklicevanjem na opombo 1 k podštevilkam 16. poglavja KNCT, v kateri je navedeno, da so s tarifno podštevilko 1602 10 mišljeni homogenizirani mesni proizvodi, pripravljeni kot hrana za otroke ali za dietetične namene, uvoženo blago pa temu opisu ne ustreza. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo razlogom, s katerimi je svojo odločitev utemeljila tožena stranka, in zavrnilo tožbene ugovore kot neutemeljene. Presodilo je, da je tožeča stranka je pasivno legitimirana, saj se je vpisala v rubriko 14 ECL in predložila uvoženo blago carinskim organom. V carinskem postopku ni ugovarjala, da deklarant ni imel pooblastila za vložitev carinske deklaracije, špediterjevo upravičenje za zastopanje v carinskih postopkih pa je podano s tem, ko mu carinski zavezanec izroči listine, ki so potrebne za izvedbo carinskega postopka. Tožena stranka ni opravljala izvedeniške dejavnosti v lastnih zadevah, temveč je le odločila o uvrstitvi blaga v pravilno tarifo oznako KNCT, za kar ima izrecno pooblastilo v 52. členu Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi glede na proizvodno specifikacijo blaga, ki jo je predložila tožeča stranka sama, je bila uvrstitev uvoženega blaga v tarifno oznako po uradni dolžnosti pravilna. Izpodbijano odločbo tožene stranke je podpisal predstojnik organa, ugovori glede pooblastila uradne osebe prvostopenjskega organa pa so pavšalni in neizkazani. Izvedba ustne obravnave v carinskem postopku ni bila potrebna, ker je bila v postopku udeležena le ena stranka, ki obravnave ni zahtevala, poleg tega pa carinski laboratorij ni nastopal kot izvedenec niti niso njegovi izsledki odstopali od proizvodne specifikacije blaga. V pritožbi, sedaj reviziji, tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in zatrjuje kršitve ustavnih pravic (22. in 25. člena Ustave RS). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico do poštene obravnave, ki vključuje pošten dokazni postopek in obrazloženo odločitev. Zatrjuje, da v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana. Z vpogledom v rubriko 14 ECL ni mogoče ugotoviti, kdo je bil pooblaščena oseba špediterja, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Upravni organ mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, da stranko zastopa zakoniti zastopnik. Rubriko 14 ECL je podpisala oseba, ki ni bila pooblaščena s strani direktorja pravne osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986; Uradni list SFRJ št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 83/89, Uradni list RS, št. 17/91, 4/92 in 55/92) ne pozna "pooblastila po zaposlitvi" in tudi noben drug predpis ne predvideva, da bi se pooblastilno razmerje ugotavljalo iz same vloge (ECL). Poleg tega se v rubriko 14 ECL lahko vpiše tako deklarant kot zastopnik, v dvomu pa se tak vpis ne sme razlagati v škodo stranke. Dokazani predlog, s katerim naj bi se določena z Uredbo o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo - prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 77/97), ki je bila sprejeta na podlagi Zakona o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95). Revidentovo zanikanje lastne pasivne legitimacije v carinskem postopku ni utemeljeno. Revident je vpisan v rubrikah 14 in 54 ECL. V slednji rubriki je izrecno naveden kot deklarant, odtisnjen je njegov žig, kot podpisnik pa je naveden T. G. Revizijske navedbe, da podpisnik carinske deklaracije ni ugotovljen, torej ne držijo. Navedba, da omenjena oseba ni imela pooblastila pravne osebe (revidenta) za vložitev carinske deklaracije, pa je nedovoljena novota, saj revident v pritožbi zoper odločbo tožene stranke tega ugovora ni uveljavljal. Ves čas postopka je namreč zatrjeval le, da ne more biti carinski dolžnik, saj je deloval le za račun prejemnika blaga. Glede na določbe CZ je eden izmed možnih carinski dolžnikov tudi carinski deklarant. V 11. točki prvega odstavka 3. člena CZ je carinski deklarant opredeljen kot oseba, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. V prvem odstavku 47. člena CZ pa je določeno, da je carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Glede na takšno zakonsko opredelitev carinskega deklaranta in glede na to, da je revident vložil deklaracijo v svojem imenu in predložil tudi blago ter dokumente, potrebne za izvedbo carinskega postopka, po presoji revizijskega sodišča ne more biti dvoma, da je v obravnavanem carinskem postopku nastopal kot carinski deklarant. V zvezi z revizijskimi navedbami, da bi carinski organ moral sam preveriti, ali je stranka pravilno zastopana, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da carinski organ ni dolžan v vsakem primeru preverjati pooblastila za zastopanje v carinskem postopku. Deklarant je namreč lahko katerakoli oseba, ki izpolnjuje pogoje iz navedenega 47. člena CZ, to pa pomeni, da lahko v carinskih postopkih katerakoli oseba, vključno s špediterjem, nastopa v lastnem imenu in za svoj račun ali pa v lastnem imenu in za tuj račun, torej kot deklarant. Če bi revident hotel nastopati v imenu prejemnika blaga, torej brez statusa deklaranta, bi moral to izrecno navesti ob vložitvi carinske deklaracije, česar pa ni storil. Do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost postopka izdaje upravnega akta in ki jih je sicer obravnavalo že sodišče prve stopnje (navedbe v zvezi z neizvedeno ustno obravnavo v carinskem postopku ter v zvezi s carinskim laboratorijem), se revizijsko sodišče ni posebej opredeljevalo, ravno tako se ni opredeljevalo do pavšalnih ugovorov (vključno z ugovorom v zvezi s pooblastilo uradne osebe carinskega organa). Kot neutemeljene pa zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve Ustave RS. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pri izdaji izpodbijane sodbe, pomenijo izpeljavo ustavnih določb, ki jih je zato treba upoštevati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo. Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.