Jedro

Šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko vsak dedič zase uveljavlja lastninskopravne zahtevke, in sicer na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen dednopravnem.

Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Ker prejme odvetnik nagrado na vsaki stopnji, gre toženi stranki nagrada za narok dvakrat, saj so bili naroki opravljeni na dveh stopnjah.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v točkah I. in II. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se stroškovni izrek izpodbijane sodbe (točka III. izreka) spremeni tako, da se dosojeni znesek pravdnih stroškov 692,35 EUR nadomesti z zneskom 1.010,40 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 166,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki postali vsak do 1/3 solastniki nepremičnin parc. št. 68/4 in 68/15, k.o. X. na podlagi priposestvovanja ter podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedeni nepremičnini sodita v zapuščino po pokojni M. K. do ½ celote in so pravdne stranke ter B. in Š. K. kot dediči po pokojni M. K. in pokojnem K. K. skupni lastniki teh nepremičnin. Posledično je stroške postopka naložilo v plačilo tožeči stranki, in sicer v višini 692,35 EUR.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta imela K. in M. K. sporni parceli zgolj v obdelavi. Parceli sta kupila, štela sta se za lastnika in sta z zemljiščem razpolagala kot lastnika. Po smrti K. in M. K. so posest nastopili tožniki, podana je njihova dobroverna lastniška posest. Sodišče ni upoštevalo, da se po tretjem odstavku 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) dobra vera domneva in da po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD) zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Pravni naslov, na katerem gradijo dobro vero, je ZD, ki predstavlja ustrezen pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tožniki so utemeljeno smatrali, da so lastniki iz naslova dedovanja, nepremičnino pa so na takšen način imeli v posesti od leta 1997 do 2. 2. 2009, zato so skladno z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastninsko pravico priposestvovali. Izpostavljena nasilna izselitev ni bila dokazana, sodišče pa je v tem delu tudi preseglo trditveno podlago ugovornih navedb tožene stranke. Zmotno je tudi stališče, da priposestvovanje družbene lastnine ni mogoče; iz odločbe VS RS II Ips 374/97 izhaja, da je to mogoče. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Tožniki so s tožbo uveljavljali ugotovitev skupne lastnine v korist vseh dedičev, tožbo pa so naperili zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Dejansko gre za stvarnopravni zahtevek in je sodišče zmotno štelo, da je potrebno uporabljati določbe ZD. Na pasivni strani sosporništvo v konkretnem sporu predstavlja le in izključno vprašanje lastninske pravice. Ker se dediči po pokojni M. K. tega postopka udeležujejo izključno na aktivni strani, je vprašanje nujnega sosporništva nujno presojati le in izključno na aktivni strani. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo določbe 100. člena SPZ, na podlagi katerega ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Ker se o tem sodišče ni izreklo, pa tudi ne o odločbah, na katere so se v postopku sklicevali (II Ips 71/2011, II Ips 476/95), je storilo bistveno kršitev določb postopka. Le pavšalno se je sklicevalo na obstoječo sodno prakso. V zadevah, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da morajo v sporu o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, je šlo za tožbene zahtevke za izločitev določenega predmeta iz zapuščine; to je zahtevek, ki je naravnan v škodo vseh dedičev. V konkretnem primeru pa gre za ugotavljanje skupne lastnine v korist vseh dedičev. Sicer pa se na podlagi 196. člena ZPP dejanja tožnikov avtomatsko razširijo tudi na vse ostale dediče, tudi tiste, ki niso vložili tožbe. Vsak dedič zase je legitimiran za zahtevek na povečanje zapuščinske mase, ki je naperjen proti formalnemu lastniku premoženja, pravno podlago za takšen zahtevek pa daje 100. člen SPZ. Sklicuje se na sklepa VSL I Cp 757/2009 in VS RS II Ips 119/2004. Izpostavljajo, da je zgolj naključje, da je toženec, ki je zemljiškoknjižni lastnik, hkrati tudi sodedič.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi ji moralo sodišče priznati stroške dveh obravnav, in sicer ene v prvem postopku, druge pa v postopku po razveljavitvi prve sodbe. Za obravnavo po razveljavitvi gredo stroški v višini 262,50 EUR + 22 % DDV, kar skupaj znese 318,05 EUR, kolikor naj ji dosodi višje sodišče poleg že odmerjenih pravdnih stroškov.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Meni, da pritožba ni utemeljena. Na podlagi določbe 302. člena ZPP, ki določa enotnost glavne obravnave, je tožena stranka upravičena le do enkratne nagrade.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Stališča pritožbe so materialnopravno zmotna. Pokojnikova zapuščina sicer preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Vendar je zapuščinsko sodišče tisto, ki je pristojno odločati o obsegu zapuščine, kdo so dediči in kakšni so njihovi dedni deleži. Zato lahko, dokler traja zapuščinski postopek, dediči glede premoženja, za katerega trdijo, da je zapustnikovo, tožijo le na ugotovitev, da sodi v zapustnikovo zapuščino. Nesporno je, da zapuščinski postopek po pokojni M. H. še ni končan. Dedovanja – izdaje sklepa o dedovanju se ne more „preskočiti“. Šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko vsak dedič zase uveljavlja lastninskopravne zahtevke, in sicer na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen dednopravnem. To stališče potrjujeta odločbi VS RS II Ips 119/2004 in VSL I Cp 757/2009, na kateri se sklicuje pritožba.

7. S trditveno podlago, da sta predmetne nepremičnine priposestvovala njihova pravna prednika, bi torej lahko tožniki uspeli (če bi dokazali vse elemente priposestvovanja) le z dednopravnim zahtevkom. Tožniki pa v tej pravdi primarno uveljavljajo stvarnopravni zahtevek. Z njim bi lahko uspeli, če bi dokazali, da so oni sami priposestvovali nepremičnine. To pa jim ni uspelo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe o priposestvovanju tožnikov (točki 13. in 14. obrazložitve). Sicer pa za razsojo bistvenih ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Tožniki ne zanikajo svojih trditev, da je pokojni K. K. v oporoki razpolagal z eno od spornih parcel, da so bili (tožniki in njihova starša) prepričani, da sta nepremičnini predmet zapuščine po pokojnih M. in K. K. in da so vedeli, da niso edini dediči po M. in K. K. Navedeno pa, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, dokazuje, da tožniki niso bili dobroverni. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pa je po 43. členu SPZ dobrovernost. 8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh, ob pravilni uporabi materialnega prava relevantnih navedb tožeče stranke. Razlogi sodbe so jasni, konsistentni in popolni. Ni bilo nujno, da se izrecno opredelil glede vsake sodne odločbe, na katero sta se sklicevali stranki. Preizkus sodbe je mogoč, če je mogoče iz vsebine obrazložitve razbrati, zakaj sodišče zavrača določeno stališče, ki naj bi po mnenju stranke izhajalo iz odločbe, na katero se sklicuje. Uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker primarni tožbeni zahtevek že zaradi obrazloženega ni utemeljen, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe glede primarnega tožbenega zahtevka ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Podredni tožbeni zahtevek pa je dednopravni: za ugotovitev obsega zapuščine po pokojni M. K. Sodna praksa se je ustalila na stališču, da morajo v sporu o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, ker so nujni sosporniki (1). Očitek o arbitrarnem sojenju prvega sodišča ni utemeljen. Sojenje ni arbitrarno, če sodišče v sodbi ne navede opravilnih številk odločb, pač pa če brez razumnega razloga in ustrezne obrazložitve zavzame drugačno stališče od ustaljene sodne prakse. Stališče, da je vsak dedič zase legitimiran za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je v korist vseh dedičev, na pasivni strani pa ni nujnega sosporništva (2), je preseženo. Do delitve zapuščine so dediči v dediščinski skupnosti, z zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Spor o obsegu zapuščine je potrebno rešiti za vse dediče enako in hkrati, zato so dediči vselej enotni in tudi nujni sosporniki (196. člen ZPP). V reševanje spora morajo biti vključeni vsi. V primeru, ko le nekateri dediči trdijo, da neko premoženje sodi v zapuščino, mora dedič oziroma dediči, ki se odločijo, da bodo vložili tožbo, na pasivni strani zajeti vse ostale dediče. Le tako je tožena prava stranka. Pravnomočna sodba učinkuje le inter partes – med pravdnimi strankami. Dediča, ki nista bila udeležena v tej pravdi (B. in S. K.) bi, četudi bi tožniki uspeli s podrednim tožbenim zahtevkom, še vedno lahko oporekala ugotovitvi, da nepremičnini sodita v zapuščino, saj se učinki sodbe nanju ne bi raztezali. Tako bi prišlo do situacije, ko bi bila potrebna nova pravda za ugotovitev obsega zapuščine. To kaže na pravilnost sedaj enotnega stališča teorije in sodne prakse, da morajo v pravdi za ugotovitev obsega zapuščine biti zajeti vsi dediči, ne glede na to, ali se v pravdi ugotavlja povečanje ali zmanjšanje obsega zapuščine in ne glede na vpise v zemljiški knjigi. Zapuščina predstavlja nedeljivo celoto. Presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zaradi nepravilne pasivne legitimacije podredni tožbeni zahtevek zavrniti, je materialnopravno pravilna.

10. Pravna podlaga za ugotovitev obsega zapuščine niso določila 100. člena SPZ, zato so na to določilo oprte navedbe tožeče stranke, vključno s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 71/2011, brezpredmetne. V izpodbijani sodbi je sodišče pojasnilo pravno podlago, tako da je jasno, da 100. člen SPZ ni relevanten in se o njem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izrekati. Tožba za ugotovitev obsega zapuščine je dednopravne narave ne glede na to, kako je oblikovan tožbeni zahtevek – dediči ne morejo postaviti zahtevka, da je zapustnikovo premoženje od posameznega dediča, niti da je skupno premoženje vseh dedičev.

11. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

12. Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka plačati odvetniku, ureja Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; prvi odstavek 1. člena ZOdvT). V 302. členu ZPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene, pa je predpisano ravnanje sodišča v primeru preložitve naroka, kar nima zveze z določitvijo nagrade odvetniku. ZOdvT v 19. členu določa, da če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Na podlagi 14. člena ZOdvT pa prejme odvetnik nagrado na vsaki stopnji. Pravilno je tako pritožbeno naziranje, da gre toženi stranki nagrada za narok dvakrat, saj so bili naroki opravljeni na dveh stopnjah. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na prvi stopnji dosojene stroške postopka zvišalo za priglašenih 318,05 EUR. Tožena stranka je namreč stroške za narok priglasila skladno z ZOdvT, po tar. št. 3102. 13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) tožene stranke, ki je s pritožbo uspela. Pritožbene stroške je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu pritožbe tožene stranke in skladno z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1): 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, 10,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV po tar. št. 6007 ter 93,00 EUR takse za pritožbo (toliko jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče, tožena stranka pa plačala). Skupaj to znese 166,20 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila dosojenih stroškov postopka. Če je tožena stranka ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Gl. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 795/2005, II Ips 267/2006, II Ips 44/2006, II Ips 564/2004, II Ips 315/2001, II Ips 702/96, II Ips 322/2006. (2) opira ga na sodbo VS RS II Ips 476/1995.