Jedro

Ker so bile delnice upnikov razveljavljene, ne pa prenesene na državo, ni več predmeta (ki bi imetniku zagotavljal upravičenja), ki bi ga bilo mogoče vrniti in s tem vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 8. 2015 zavrnilo.

2. Zoper sklep so se upniki po pooblaščenki pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izda predlagana začasna odredba, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pred spremenjenim sodnikom, pri čemer naj se upnikom prizna vračilo priglašenih stroškov s tem pritožbenim postopkom. Glede pravne podlage za odškodninsko odgovornost navajajo, da zakon ne izključuje zahtevka oškodovancev po 26. členu Ustave in je sodišče prve stopnje z očitkom o zgrešeni pasivni legitimaciji kršilo materialno pravo. Očitajo, da se ni opredelilo glede vprašanja protipravnega ravnanja državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri oceni, da naj upniki ne bi imeli pravice do povračila v naravi, to je do izročitve delnic, pri čemer se sklicujejo na četrti odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim ima pravico izbire med možnima povrnitvama premoženjske škode oškodovanec. Nadalje izpodbijajo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri delnicah z oznako Banke d. d., katerih lastnik je Republika Slovenija, za „nove“ delnice in ne za delnice z oznako Banke d. d., ki so bile dolžnikom izbrisane. Opozarjajo, da delnice niso samo vrednostni papir, ampak tudi (in predvsem) skupek korporacijskih upravičenj ter alikvotni del osnovnega kapitala, pri čemer upniki zasledujejo vračilo istih korporacijskih pravic v istem alikvotnem delu osnovnega kapitala iste delniške družbe, kot so jim bile te pravice odvzete. Ne strinjajo se tudi z utemeljevanjem odločitve na podlagi Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Opozarjajo na pomen, ki bi ga morala imeti dolžnikova neaktivnost za odločitev v zadevi. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upniki so zoper državo predlagali izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja obveznosti izročitve delnic Banke d. d., torej za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da upniki niso na stopnji verjetnosti izkazali obstoja terjatve, ki jo izražajo v zahtevku, da jim Republika Slovenija (kot dolžnik na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) vrne določeno število delnic, torej pogoja v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ. Višje sodišče pritrjuje v sklepu navedenim razlogom za odločitev.

6. Upniki verjetnost obstoja odškodninske terjatve z zahtevano vzpostavitvijo prejšnjega stanja utemeljujejo z ureditvijo povrnitve premoženjske škode v 164. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navajajo, da je primarna oblika povrnitve škode naravna restitucija in da je pravica do izbire med možnima odškodninskima zahtevkoma (vzpostavitev prejšnjega stanja ali plačilo denarne odškodnine) na njihovi strani. Poudarjajo, da jim škode ni mogoče povrniti z denarno protivrednostjo. Predstavitvi (delne) zakonske ureditve ne gre oporekati, vendar pa upniki pri tem prezrejo, da je za odločitev v konkretni zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja mogoča (tretji odstavek 164. člena OZ). Prepričljivih argumentov za pritrdilen odgovor pa upniki ne ponujajo niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi.

7. Odločba Banke Slovenije o izrednih ukrepih PBH-000 z dne 17. 12. 2013 o razveljavitvi vseh delnic BANKE d. d. z oznako KBMR in ISIN kodo 000 in o izdaji novih v nematerializirani obliki, ki se vpišejo v register KDD, vplačnik pa je Republika Slovenija, je jasna in ne potrebuje nobene razlage. Delnice upnikov so bile razveljavljene, ne pa prenesene na državo, zato ni več predmeta (ki bi imetniku zagotavljal upravičenja), ki bi ga bilo mogoče vrniti in s tem vzpostaviti prejšnje stanje. Neutemeljena je drugačna razlaga, da so delnice dobile le drugo tehnično oznako in da pritožniki ne zasledujejo „restitucije štirih črk“, temveč vračilo istih korporacijskih pravic v istem alikvotnem delu osnovnega kapitala iste delniške družbe. Cilj, ki ga upniki zasledujejo, je povsem razumljiv, vendar pa ga z zahtevkom za izročitev delnic, kot načinom uveljavitve odškodninske odgovornosti države, ne morejo doseči. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjetnosti obstoja terjatve do države na podlagi 26. člena URS niso izkazali.

8. Ne glede na prej navedeno, pa višje sodišče pojasnjuje, da vzpostavitve prejšnjega stanja v predmetni zadevi ne bi bilo mogoče doseči brez posega v odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih. Za zahtevanje takšnega posega od Republike Slovenije, pa ni pravne podlage (upniki tega niti ne uveljavljajo), že glede na status in položaj Banke Slovenije, kot je urejen v 152. členu Ustave in v določbah Zakona o banki Slovenije (prim. 1., 2. in 54. člen). Sodno varstvo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu ureja Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) v določbah 346. do 350.a člena.(1) Delničarjem ne daje pravice do izpodbijanja odločbe o izrednem ukrepu, temveč je njihovo varstvo zagotovljeno s tem, da lahko od Banke Slovenije zahtevajo povrnitev škode ob določenih pogojih (350.a člen ZBan-1), na kar je tudi opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

9. Glede na pritožbeno kritiko, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do protipravnosti ravnanja državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil kot predpostavko odškodninske odgovornosti, višje sodišče pojasnjuje, da se, ob ugotovljenem razlogu za zavrnitev predloga, do tega vprašanja ni bilo treba posebej opredeljevati, sodišče pa se v postopku po predlogu za izdajo začasne odredbe niti ne more spuščati v presojo pravilnosti oziroma zakonitosti izdane odločbe Banke Slovenije, saj bi s tem prekoračilo meje svojih pristojnosti.

10. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Upniki sami krijejo stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli, dolžnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki glede na vsebino zadeve ni bil potreben, posledično pa tudi stroški zanj ne.

Op. št. (1): Ustavnost nekaterih določb ZBan-1 je predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, ki je s sklepom U-I-295/13-132 z dne 6. 11. 2014 Sodišču Evropske Unije na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije predložilo v predhodno odločanje sedem vprašanj glede veljavnosti in podlage za sprejem predmetnih določb ZBan-1 o izrednih ukrepih Banke Slovenije (tudi v zvezi z izdano odločbo v predmetni zadevi).