Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi oškodovanca, podprte z zdravniškim spričevalom in mnenjem izvedenca o mehanizmu nastanka telesnih poškodb, zanesljivo ugotovilo, da jih je povzročil obdolženec z brcami z nogo v na tleh ležečega oškodovanca, saj poškodbe pri padcu niso mogle nastati, oškodovanec pa je bil udeležen le v prepiru z obdolžencem. Zato takšnih ugotovitev ne morejo omajati pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, da so natakarica in dva gosta v lokalu slišali in videli le prepir in padec oškodovanca po tleh. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca v ponovljenem postopku spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/II in I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz "vseh pritožbenih razlogov" ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višji državni tožilec v Ljubljani je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tokrat sodišče druge stopnje po proučitvi dokaznega gradiva, pritoženih navedb in razlogov v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedene dokaze ustrezno ocenilo in napravilo tudi pravilne dokazne zaključke. Glede samega poteka obravnavanega dogodka se je utemeljeno oprlo na izpoved oškodovanca, posredno potrjeno z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki je tudi na glavni obravnavi izključil možnost, da naj bi do poškodb oškodovanca prišlo na način, kot je to poskušal prikazati obdolženec. Ker je istočasno sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo motiv za storjeno kaznivo dejanje (oškodovanec naj bi onemogočal uporabo vodovoda obdolženčevi sestri), zaslišane priče pa so potrdile, da sta se oškodovanec in obdolženec v gostinskem lokalu prepirala, je tudi po oceni sodišča druge stopnje izključena možnost, da bi oškodovanca poškodoval kdo drug, ali pa da bi se ta poškodoval kasneje, saj je do dogodka prišlo v večernem času, naslednjega dne pa je oškodovanec iskal pomoč v Zdravstvenem domu. Gornjih ugotovitev ne morejo omajati pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, ki daje prevelik poudarek nekaterim nebistvenim podrobnostim in le navideznno nasprotujočim si trditvam oškodovanca, pri čemer okoliščino, da zaslišane priče niso videle, da je na tleh ležečega oškodovanca obdolženec brcal, ni mogoče avtomatično šteti kot dokaz, da takšnega brcanja tudi ni bilo.

Tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je izpovedi priče T. M. poklonilo vero le v enem delu, v drugem pa je njeno izpoved zavrnilo kot neprepričljivo, ni mogoče oceniti kot protispisnost, saj je za takšno stališče sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in logične razloge. Ta natakarica je namreč sama pojasnila, da se podrobnosti dogodka ne spominja, da pa je v kritičnem času delala za točilnim pultom, pri čemer sta bila obdolženec in oškodovanec kot gosta pred njim in zato natakarica tudi po oceni sodišča druge stopnje najbrž sploh ni mogla videti, kaj se dogaja na tleh pred pultom, saj po ugotovitvi izvedenca intenziteta udarcev ni bila posebno močna in tako niti ni nujno, da se je opazneje odražala v gibanju zgornjega dela obdolženčevega telesa, ki je bil nedvomno v vidnem polju te priče. Glede na ugotovljeno ravnanje obdolženca tudi ne vzbujajo pomislekov zaključki sodišča prve stopnje o subjektivni plati obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je tedaj kaznivo dejanje storil zavestno in hote ter na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Neutemeljena je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi glede višine kazni v okviru pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ko se je odločilo za izrek opozorilne sankcije, glede na v zakonu zagroženo zaporno kazen do treh let, pa je obdolžencu določilo tudi ustrezni zaporno kazen in preizkusno dobo, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, ki se mu zdi določena zaporna kazen izrazito pretirana, še posebno ob primerjavi s podobnim primerom, v katerem je bil obdolženec udeležen kot oškodovanec. Ker po veljavni kazenski zakonodaji sodišča v Republiki Sloveniji izrekajo kazni v skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij v okviru zakonskega minimuma in maksimuma, ni mogoče primerjati izrečene sankcije s sankcijo v podobnem kazenskem primeru, saj poleg tega obstoji tudi možnost, da je bila v primerjalni kazenski zadevi izrečena kazen premila. Ker so tedaj izrečena pogojna obsodba ter v njej določeni kazen zapora in preizkusna doba ustrezni in v skladu z ugotovljenimi okoliščinami in ker sodišče druge stopnje tudi sicer ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 391. čl. ZKP.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, ki jo je sodišče odmerilo ob upoštevanju istih razlogov, kot sodišče prve stopnje pri določitvi stroškov kazenskega postopka.