Jedro

Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2. Določba, ki oprostitev uvaja, se uporablja od 1. 7. 2013. Ker je namen delne oprostitve v zmanjšanju obremenitev samozaposlenih oseb ob začetku opravljanja dejavnosti ter spodbujanje podjetništva, se delna oprostitev prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis opravili po 1. juliju 2013. Gre namreč za določbo, s katero se posameznike spodbuja k samostojnim oblikam podjetništva in je torej namenjena bodočim podjetnikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevi tožnika z dne 14. 7. 2014 za upoštevanje popravkov obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesec julij 2013 in avgust 2013, ki sta bili predloženi kot prilogi k obračunu prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesec junij 2014 (1. točka izreka) ter z odločbo v 2. točki izreka zavrnil popravke obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesece od septembra 2013 do junija 2014 z dne 14. 7. 2014, ki so bili predloženi kot priloga k obračunu prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesec junij 2014 po sistemu E-davki, z zahtevo po upoštevanju oprostitve plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od napovedane zavarovalne osnove za prispevke za socialno varnost, in v 3. točki izreka zavrnil zahtevo tožnika z dne 14. 7. 2014 za vračilo preveč plačanega davka iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od julija 2013 do junija 2014. 2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je davčni organ v isti zadevi (predložitve popravka obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike za julij 2013 in avgust 2013) na podlagi zahtevka tožnika z dne 20. 9. 2013 že izdal zavrnilno odločbo z dne 4. 10. 2013. Zato se njegov ponovni zahtevek glede upoštevanja popravkov obračuna prispevkov za isti obdobji, predložen kot priloga k obračunu prispevkov za socialno varnost dne 14. 7. 2014, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot nedovoljen zavrže. 3. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa sledi, da je tožnik obvezno zavarovan kot oseba, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost ter da je kot takšen zavezan, da plača prispevke za socialno varnost, ki se izračunavajo v skladu s prvim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v obračunu prispevkov za socialno varnost. Prispevki se izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo prispevkov, zavezanec pa mora predložiti obračun in plačati prispevke do 15. dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek 353. člena ZDavP-2). Obrazec za obračun je predpisan s Pravilnikom o obrazcih za obračun prispevkov za socialno varnost (Pravilnik). Obračuni prispevkov se predlagajo izključno v elektronski obliki in ne kot priloga k temeljnemu dokumentu. Zato je bilo treba predložene popravke obračunov za mesece od septembra 2013 do junija 2014, ki jih je tožnik priložil k obračunu prispevkov za mesec junij 2014, in njegovo zahtevo, da se mu pri obračunu upošteva oprostitev v višini 50% olajšave za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 1. 2014 in 30% olajšave od 4. 1. 2014 do 30. 6. 2014, obračunanih od napovedane zavarovalne osnove, zavrniti.

4. V zvezi z zahtevanim vračilom preveč plačanih prispevkov pa prvostopni organ ob sklicevanju na prvi odstavek 97. člena ugotavlja, da na knjigovodski kartici tožnika ni ugotovljeno preplačilo prispevkov za socialno varnost in da se zato preplačilo (pravilno: vračilo) prispevkov ne more izvršiti.

5. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi z izpodbijanim sklepom ugotavlja, da ni spora o tem, da je bilo o delu zahtevka že odločeno in da je zato prvostopni organ v skladu z določbami ZUP ta del zahtevka s sklepom zavrgel. Strinja pa se tudi z izpodbijano odločbo in z razlogi za odločitev. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je bila delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register uvedena z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in da se določba, ki oprostitev uvaja, uporablja od 1. 7. 2013. Ker je namen delne oprostitve v zmanjšanju obremenitev samozaposlenih oseb ob začetku opravljanja dejavnosti ter spodbujanje podjetništva, je po mnenju drugostopnega organa jasno, da se delna oprostitev prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis opravili po 1. juliju 2013. Gre namreč za določbo, s katero se posameznike spodbuja k samostojnim oblikam podjetništva in je torej namenjena bodočim podjetnikom. Ker gre za delno oprostitev dajatev, pa je potrebno določbo razlagati restriktivno. Zato drugostopni organ, drugače kot tožnik, meni, da bi zakon moral, če bi bil takšen njegov namen, izrecno določati, da se oprostitev nanaša tudi na zavezance, ki so priglasitev opravili pred 1. 7. 2013. 6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je pričel z opravljanjem dejavnosti 4. 1. 2013 z vpisom v poslovni register. Ko je pri oddaji obračuna prispevkov za mesec julij 2013 poskusil uveljaviti olajšavo iz 145. člena ZPIZ-2, mu aplikacija tega ni omogočila. Prav tako ni mogel uveljaviti olajšave za avgust 2013. Zato je za oba meseca ročno vložil popravek in zahtevek za vračilo razlike. Zahtevek je davčni organ na prvi in drugi stopnji zavrnil, tožnik pa iz racionalnosti zoper odločbo druge stopnje ni vložil pravnega sredstva. Pač pa je 14. 7. 2014 še enkrat vložil popravke obračuna prispevkov za celotno obdobje od julija 2013 do junija 2014 ter meni, da bi davčni organ moral zato vsebinsko odločati o celotnem obdobju. Izpodbijani sklep je zato formalno mogoče pokrit, vsebinsko pa je napačen. Zgolj formalna in obenem vsebinsko napačna je po tožnikovem mnenju tudi nadaljnja obrazložitev odločbe, ki se nanaša na preostale mesece. Napačni in v nasprotju z določbami 145. člena ZPIZ-2 pa so po tožnikovem mnenju tudi razlogi druge stopnje. Če bi obveljala razlaga davčnih organov, bi to pomenilo, da zakonodajalec za obdobje od sprejetja zakona 12. 12. 2012 do 1. 7. 2013 izrazito destimuliral začetek poslovanja novih podjetnikov, saj bi z začetkom poslovanja vsi čakali do 1. 7. 2013, to je več kot pol leta. To gotovo ni bil namen in tudi ne bi bilo skladno s 74. členom Ustave. Napačno je tudi naziranje o restriktivni uporabi zakona, saj je v primeru dvoma, ki sicer po mnenju tožnika v tem primeru sploh ne obstaja, treba predpise razlagati v korist zavezanca in ne v njegovo škodo, zato razlaga zakona, kakršna izhaja iz razlogov davčnih organov, pomeni tudi očitno kršitev načela zaupanja v pravo. Obenem je davčni organ z izpodbijano odločitvijo tožnika postavil v neenakopraven položaj z ostalimi davčnimi zavezanci, kar pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja 14. člen Ustave.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi davčnih organov. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Nanje se sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče tudi ne vidi zatrjevanih kršitev Ustave, saj gre v konkretnem primeru za uvajanje delne oprostitev prispevkov in s tem ugodnosti, pri katerih ima zakonodajalec kar najširšo možnost proste presoje, tako glede njenega obsega kot tudi glede načina in začetka njene uveljavitve. Zakonska ureditev je po presoji sodišča dovolj razumljiva in ne potrebuje posebne razlage. Če pa jo že, je po ustaljenih načelih davčnega prava, ker gre za uvajanje olajšave, na mestu njena restriktivna razlaga. Zato sodišče ne more slediti trditvi, da se zakon razlaga v tožnikovo škodo, oziroma da gre v konkretnem primeru za kršitev načela zaupanja v pravo. Utemeljen pa tudi ni očitek neenakega obravnavanja, saj tožnik z ozirom na začetek uporabe zakona, s katerim se uvaja davčno ugodnost, ne more uspešno uveljavljati enakega položaja z zavezanci, ki jim zakon z začetkom uporabe to (šele) omogoča. 11. Ker sta glede na navedeno izpodbijana sklep in odločba pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo izven glavne obravnave.