Jedro

Namen ZDen je, da se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, jim pripada odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja. Primarnost vračila podržavljenega premoženja v naravi varuje tudi 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja po uveljavitvi ZDen ter do (med drugim) odločitve o vračilu zahtevanega premoženja in na katerega se je oprlo tudi sodišče splošne pristojnosti pri odločanju o veljavnosti sporne kupoprodajne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožnice in stranke z interesom D.D. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 321-33/93 z dne 9. 11. 2009, v 1. točki izreka zahtevi vlagateljev ugodil in pok. upravičencu A.A., s tam navedenimi podatki, vrnil v last in posest nepremičnino s parc. št. 245/1, k.o. ..., v 2. točki izreka določil kot zavezano stranko za vračilo te nepremičnine tožnico, v 3. točki izreka ugotovil, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kranju po uradni dolžnosti, v 4. točki izreka ugotovil, da znaša vrednost vrnjene nepremičnine 74.928,22 DEM, v 5. točki izreka določil skrbnika za posebni primer ter v 6. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4903-14/06/21 pritožbo tožnice zavrnil. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A., za vračilo katerega sta zahtevo vložila pravna naslednika pok. upravičenca. V zahtevi sta terjala vračilo podržavljenih nepremičnin v last in posest v obsegu, kot to dopušča Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), za zemljišča, ki jih ni možno vrniti v naravi, pa odškodnino v obveznicah SOD. Predmet vračila je tudi nepremičnina s parc. št. 245/1, k.o. …. Ob podržavljenju je bila ta parcela vpisana v vl. št. 262 na ime pok. upravičenca, podržavljena (tako zemljišče kot tudi stavba) pa je bila na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Dne 15. 7. 1992 je tožnica s B.B. sklenila kupoprodajno pogodbo za 2-sobno stanovanje v stanovanjskem objektu ..., ki stoji na parc. št. 245/1, na podlagi Stanovanjskega zakona/91. V pogodbi je tudi navedeno, da prodajalec jamči kupcu, da stanovanje, ki je predmet prodaje, ne zapade postopku za denacionalizacijo. Pogodba je bila sklenjena po uveljavitvi ZDen, še v odprtem roku za vložitev zahtev ter v času, ko so bile zahteve evidentirane pri tožnici. Dne 8. 3. 1993 je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Glede na 88. člen ZDen ter po pribavi izjav strank je prvostopni organ prekinil postopek do rešitve predhodnega vprašanja ugotovitve ničnosti sklenjene kupoprodajne pogodbe. Okrožno sodišče je s sodbo, opr. št. I P 228/2006 z dne 3. 7. 2008, ki je postala pravnomočna 23. 4. 2009, ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba o prodaji dvosobnega stanovanja v izmeri 76 m2 v stanovanjskem objektu na naslovu ..., stoječem na parc. št. 245/1, vl. št. 262, k.o. ..., ki sta jo 15. 7. 1992 sklenila tožnica kot prodajalka ter kupec B.B., nična. Organ je tako ugotovil, da ne obstajajo niti pravne, niti dejanske ovire za vračilo v last in posest te nepremičnine. Vrednost objekta in zemljišča je ugotovil sodni izvedenec C.C. V zvezi s pripombami tožnice je organ še navedel, da tožnica nima prav, da ima upravičena stranka diskrecijo pri oblikovanju zahtevka za denacionalizacijo glede na 2. člen ZDen. Ta določba je namreč kogentna, kar pomeni, da upravičena stranka nima pravice do izbire, če se ugotovi, da je možno vračilo v last in posest. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je primarna oblika vračila po ZDen vračilo v naravi, ki načeloma ni v dispoziciji upravičencev. Upravičenec se ne more odreči vračilu v naravi, če je tako vračilo možno. Prvostopni organ je tudi zadovoljivo podal razloge za svojo odločitev. Z navedbo, da bi moral organ v postopek pozvati tudi kupca stanovanja, pa v tem postopku tožnica tudi ne more uspeti, saj ne varuje svojega interesa. V zvezi z neobravnavanjem tožničine vloge z dne 22. 9. 2009, ki bi jo prvostopni organ sicer moral, pa je drugostopni organ navedel, da ne gre za tako bistveno kršitev, saj je navedbe v tej vlogi tožnica ponovila v pripombah na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, prvostopni organ pa jih je pred izdajo odločbe tudi obravnaval. Tožnica je v tožbi navedla, da vztraja pri svojem stališču, da je organ dolžan odločati v okviru postavljenega zahtevka in bi bilo treba v tem primeru zahtevek zavrniti. Zahtevek ni bil določno postavljen glede nepremičnine s parc. št. 245/1. Tekom postopka in po večkratnem pozivanju upravičene stranke se je slednja natančno opredelila, kakšen je njen zahtevek glede vračanja in oblike vračanja. Iz 2. člena ZDen ne izhaja, da je to kogentna norma. Postopek se vodi v skladu z 62. členom ZDen. Upravičenci morajo natančno opredeliti, v kakšni obliki zahtevajo vračilo. Če se postopek začne na zahtevo stranke, je organ nanjo vezan, zato brez izrecne privolitve stranke ni upravičen odločati o vračilu v drugačni obliki od zahtevane (sodba VSRS, opr. št. I U 1237/2006 z dne 6. 9. 2007). Zahtevek je v izključni dispoziciji stranke. Iz listovnih številk št. 310, 360, 361 in 362 spisa je razvidno, da so bili vlagatelji zahtevka izrecno pozvani glede zahtevane oblike vračila. Izrecno zahtevajo vračilo v obliki odškodnine za stavbišče, glede objekta pa celo umikajo zahtevek za parc. št. 245/1, k.o. …. Podrejenega zahtevka niso postavili. SOD je z vlogo z dne 21. 6. 2005 zavrnil plačilo odškodnine, kar pomeni, da je bil predlog tožnice, da se zahtevek zavrne v tem delu, upravičen. V spisu so tudi podatki o tem, da je B.B. kot kupec stanovanja želel pridobiti status stranke v postopku, vendar ni uspel, je pa v spisu tudi dokumentacija, ki dokazuje njegova vlaganja v to nepremičnino, kakor tudi dokumentacija, ki govori o vlaganjih tožnice, pa je bilo vse to spregledano, vključno s tem, da sta v hiši še dva stanovanja in obstajajo najemna razmerja, o katerih še ni bilo nič odločeno. Predlagala je tudi, da sodišče o sporu obvesti B.B. Ker je odločba materialnopravno napačna v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s postavljenimi zahtevki, je tožnica sodišču predlagala, da tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo ter zahtevek za vračilo nepremičnine s parc. št. 245/1 v last in posest pok. upravičencu A.A. zavrne, hkrati pa naj naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom D.D. je v odgovoru na tožbo navedel, da je odločba pravilna in zakonita. Ker je v zadevi možna vrnitev v naravi, ni podlage za to, da bi bila ta nepremičnina izplačana v obliki odškodnine. Pri tem ni pomembno, kakšen zahtevek stranka postavi, saj je organ vezan na vsebino ZDen. ZDen v nobeni svoji določbi ne določa, da je organ vezan na zahtevek stranke. Sicer pa iz odločbe izhaja, da so stranke podale zahtevek za vračilo v naravi, če pa to ni mogoče, pa na izplačilo odškodnine. Stranka z interesom tudi nasprotuje vstopu B.B. v postopek, saj njegova udeležba ne more vplivati na odločitev o tožbi. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom Slovenska odškodninska družba d.d., E.E., F.F., G.G. v danem roku na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o obliki vračila podržavljene nepremičnine s parc. št. 245/1, vl. št. 262, k.o. ….

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ po tem, ko je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 228/2006 z dne 3. 7. 2008 (ki je postala pravnomočna 25. 3. 2009), ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba o prodaji dvosobnega stanovanja v izmeri 76 m2, v stanovanjskem objektu na naslovu ..., stoječem na parc. št. 245/1, vl. št. 262, k.o. ..., sklenjena med prodajalko Občino ... (tožnico) in kupcem B.B. z dne 15. 7. 1992, nična, ter upoštevaje zahtevek vlagateljev zahteve za denacionalizacijo o vračilu obravnavanega premoženja v naravi (zahteva z dne 8. 3. 1993), vrnil obravnavano nepremičnino v naravi pok. upravičencu A.A. Tožnica ugovarja, da bi moral prvostopni organ zahtevo zavrniti glede na v postopku spremenjen zahtevek vlagateljev na vračilo v obliki odškodnine, pri čemer se tudi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007. Sodišče se strinja s stališčem prvostopnega organa o načelu primarnosti vračila v naravi, ki nedvomno izhaja iz 2. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) in ki je kogentna norma. Namen ZDen namreč je, da se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, pa pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja (iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997). Upravičenec lahko sicer vrnitev v naravi v nekaterih primerih odkloni (npr.: izbira o obliki vračila po 25. členu, pri premoženju podjetij ali kapitala po 40. členu, zahteva v drugačni obliki od podržavljene po 26. in 38. členu, odklonitev vračila v naravi pri stvareh, pri katerih obstajajo trajnejša najemna ali zakupna razmerja po 24. členu), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre in česar tožnica tudi ne zatrjuje. Primarnost vračila podržavljenega premoženja v naravi varuje tudi 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja po uveljavitvi ZDen ter do (med drugim) odločitve o vračilu zahtevanega premoženja in na katerega – kot že navedeno – se je oprlo tudi sodišče splošne pristojnosti pri odločanju o veljavnosti sporne kupoprodajne pogodbe. V zadevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I U 1237/2006 z dne 6. 9. 2007, pa tudi ni šlo za vprašanje zahtevka glede oblike vračila premoženja, temveč za vprašanje samega zahtevka za denacionalizacijo, torej, ali je upravičenec oziroma vlagatelj zahteve za denacionalizacijo sploh zahteval določeno premoženje že s tem, ko je k zahtevi priložil odločbo o podržavljenju, s katero je bilo to premoženje podržavljeno, brez navedbe tega premoženja v sami zahtevi. Sodišče pa še pripominja, da ne glede na v spisu res izkazano spremembo zahtevka (v letu 2002), pa so vlagatelji kasneje v postopku ponovno zahtevali vračilo obravnavane nepremičnine v naravi, kar nedvomno potrjuje tudi vložitev tožbe s strani vlagateljev na ugotovitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v obravnavani nepremičnini za nično. Iz dopisa Slovenske odškodninske družbe z dne 21. 6. 2005 pa izhaja, da slednja nasprotuje plačilu odškodnine ravno iz razloga neizkazanosti ovir za vračilo v naravi. Tožničinega ugovora o poskusih kupca oziroma najemnika B.B. za pridobitev statusa stranke v tem postopku oziroma dokazilih o njegovih vlaganjih v obravnavano nepremičnino pa sodišče tudi ne more upoštevati, ker ne gre za ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala tožnica, ampak B.B. sam.

Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnice in stranke z interesom D.D. temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.