Jedro

S tem, ko je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči, ki naj bi potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška, je zadostil aktivnemu ravnanju, ki ga nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je dne 6. 3. 2011 V. Z. izdal plačilni nalog, zaradi prekrška po točki c sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo v višini 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 847/2011 z dne 3. 1. 2012 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da avtomobila v času storitve prekrška ni vozil, saj je bil tega dne med 13.00 in 16.00 uro v D., kjer je z znancem B. J. v klet zlagal vreče lesenih briketov. Sodišču je v potrditev svojega alibija predlagal zaslišanje B. J. in navedel točen naslov njegovega prebivališča. Po navedbah vlagateljice navedeni dokazni predlog izpolnjuje vse zahtevane standarde dokaznega predloga, saj gre za relevanten in izvedljiv dokaz, ki bi ga sodišče moralo izvesti. Nasprotno pa je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo z obrazložitvijo, da storilec ni predložil nobenega dokaza ter da njegovih trditev ni mogoče obravnavati kot dokazni predlog. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki je vplivala na zakonitost sodbe.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki je v odgovoru izrazil strinjanje z vloženo zahtevo ter predlagal, da se odločitev o plačilu stroškov postopka odloži do dokončne odločitve sodišča. B.

4. Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Navedene določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.(1) Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Predlagatelj mora navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.

5. V obravnavanem primeru je storilec dne 6. 3. 2011 ob 14.38 uri v Ljubljani, po cesti v naselju, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 70 km/h, vozil osebno vozilo s hitrostjo 106 km/h, s čimer je za 36 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance za 29 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost. Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti, brez prisotnosti patrulje, ki bi na kraju opravila postopek, zato je prekrškovni organ skladno s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku vozila V. Z. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da prekrška ni storil, saj je bil na dan storitve prekrška med približno 13.00 in 16.00 uro v D. pri znancu B. J., s katerim sta skupaj zlagala vreče lesenih briketov v klet. Predlagal je, da se v zvezi z navedenim kot priča zasliši B. J. ter navedel njegov naslov.

6. Pritrditi je potrebno vrhovni državni tožilki, da je storilec s tem, ko je v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči, ki naj bi potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška, zadostil aktivnemu ravnanju, ki ga nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Storilec je opredelil, o katerih konkretnih okoliščinah naj se pričo zasliši, te okoliščine pa so tudi materialnopravno relevantne, saj je obstoj storilčevega alibija odločilnega pomena za pravilno razsojo. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo podal zgolj navedbe in ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. S tem je sodišče kršilo storilčevo pravico do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave).

7. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti ter v skladu z načelom proste presoje dokazov presoditi, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom v obstoj domnevanega dejstva ter v zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.