Jedro

Po določbi 3. odst. 245. čl. ZPP se izvedensko delo sme zaupati tudi strokovni instituciji, kot je to storilo sodišče prve stopnje in sicer, da izmed svojih izvedencev določi strokovnjaka, ki bo odgovoril na posamezna strokovna vprašanja. To pa ne pomeni, da bo strokovna institucija določila samo enega izvedenca, odvisno namreč je, ali gre za zapletenost zadeve in od vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti. Pooblastilo zato je že v določbi 1. odst. 245. čl. ZPP. Praviloma izvedensko delo opravlja en izvedenec, če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev. Enako torej velja tudi za strokovno institucijo

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sklepa z dne 24.3.2004 in z dne 21.6.2004 r a z v e l j a v i t a in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24.3.2004 sodnemu izvedencu prof. dr. B.P., dr. med., svetniku iz S., priznalo in se zato izplača avtorski honorar za opravljeno izvedensko mnenje v brutto znesku 176.000,00 SIT ter materialni stroški v znesku 10.000,00 SIT. S sklepom z dne 21.6.2004 pa je sodnemu izvedencu prof. dr. V.S., dr. med. svetniku iz B., priznalo in se zato izplača avtorski honorar za opravljeno izvedensko mnenje v brutto znesku 198.000,00 SIT ter materialni stroški v netto znesku 700,00 SIT.

Zoper oba sklepa se je pritožil tožnik in v pritožbi navedel, da sklepov sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, povrnitev stroškov, višino in način odmere nagrade izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, zato mora izvedenec priglasiti stroške in nagrado v zvezi s tem pravilnikom. Sodišče pa mora njegovo priglasitev preizkusiti in mu šele nato odmeriti stroške, tega pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni storilo, temveč je izvedencema nagrado iz stroške odmerilo v skupnem znesku, ne da bi v obrazložitvi sklepa navedlo, katere postavke za odmero stroškov in nagrade jima je sodišče priznalo ter višino posameznih postavk. Po mnenju pritožbe je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je nagrado izvedencema določilo po prostem preudarku, za kar ni imelo podlage. Poleg tega pa še opozarja, da je v zvezi z mnenjem izvedencev imel določene pripombe, vendar v svojem mnenju izvedenca tega nista upoštevala, zato je tudi po mnenju tožnika višina izvedenine sporna. Tožnik še dodaja, da je sodišče na glavni obravnavi, opravljeni 6.11.2003 s sklepom odločilo, da v zadevi imenuje izvedenca medicinske stroke in sicer Klinični center v Ljubljani, ki naj izmed svojih izvedencev postavi izvedenca, ki bo izdelal izvedensko mnenje. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je za izdelavo izvedenskega mnenja bil določen en sam izvedenec in tudi predlog tožnika je šel v tej smeri, zato tožnik sedaj ne razume, zakaj je prišlo do situacije, ko je bilo dejansko izdelano eno izvedensko mnenje, plačati pa mora dva izvedenca in sicer tako, da je vsak izdelal svoje izvedensko mnenje.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer v delu, kjer pritožnik izpostavlja svoje stališče, da je sodišče imenovalo izvedenca medicinske stroke K.L., ki naj med svojih izvedencev postavi izvedenca, ki bo izdelal izvedeniško mnenje in da je iz tega jasno razvidno, da je bil postavljen en izvedenec. Po določbi 3. odst. 245. čl. ZPP se izvedensko delo sme zaupati tudi strokovni instituciji, kot je to storilo sodišče prve stopnje in sicer, da izmed svojih izvedencev določi strokovnjaka, ki bo odgovoril na posamezna strokovna vprašanja. To pa ne pomeni, da bo strokovna institucija določila samo enega izvedenca, odvisno namreč je, ali gre za zapletenost zadeve in od vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti. Pooblastilo za to je že v določbi 1. odst. 245. čl. ZPP. Praviloma izvedensko delo opravlja en izvedenec, če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev. Enako torej velja tudi za strokovno institucijo. V tej pravdni zadevi sta torej bila postavljena dva izvedenca, katera sta opravila izvedensko delo in izdelala izvedensko mnenje. Tožnik sicer izraža nezadovoljstvo glede opravljenega dela, vendar to ni razlog, da nagrada izvedencema ne bi bila izplačana. Nagrada se odmerja po tarifi in sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru presoditi stroškovnika izvedencev po tarifi za vrednotenje izvedenskega dela oz. cenilskega dela, ki jo vsebuje pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Sodišče prve stopnje pa je mimo tega obema izvedencema priznalo nagrado. V obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da nagrada ustreza vloženemu delu in strokovnemu znanju, zato je v celoti predlogu obeh izvedencev ugodilo. Takšne odločitve pa ni mogoče preizkusiti, ker sploh ni razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je nagrada, ki sta jo izvedenca predlagala, primerna, kar enako velja tudi za povrnitev materialnih stroškov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kajti sklepa ni mogoče preizkusiti, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče natančno proučiti stroškovnika obeh izvedencev in jima priznati nagrado za delo, ki jima nedvomno gre, vendar v skladu z določbami tarife, in to ustrezno obrazložiti (3. tč. 365. čl. ZPP).