Jedro

Ugotovljene okoliščine, da dedinja živi na kmetiji in je v večji meri že doslej opravljala upravljalske funkcije, utemeljujejo njeno določitev za upraviteljico zapuščine pred predlagano tretjo osebo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za upraviteljico zapuščine postavilo dedinjo D. P. in ji naložilo, da upravlja v izreku določeno nepremično premoženje in govejo živino.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja N. Č. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1) v zvezi s 163. členom ZD(2). Predlaga spremembo sklepa tako, da se za upravitelja zapuščine postavi njen mož M. Č. in drugima dvema dedinjama naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da sta dedinja D. P. in M. Č. enako primerna za upravljanje s kmetijo. Vztraja, da je primernejši njen mož. S kmetijo ne bi razpolagal in bi skrbel, da se ne bi povzročala škoda. Sam zna neposredno opravljati vsa dela, jih organizirati. Kmetijo lahko vodi v interesu vseh dedinj. Na njej je prisoten od 1981. Živi v bližini in že zdaj dela na njej. Ne drži, da kmetija zdaj zadovoljivo funkcionira in da ni večjih nepravilnosti. Sodišče se ni opredelilo do navedb in listin pritožnice, da dedinja D. P. neodgovorno gospodari, kmetije ne obdeluje, je ne zna voditi, da zato nastaja škoda, da razprodaja les in živino brez soglasja pritožnice. Sklep je pomanjkljiv ter dejansko in pravno nepravilen. Dejstvo, da dedinja D. P. živi na kmetiji, ni prednost. Upraviteljici bo omogočilo še lažje razpolaganje s premoženjem iz zapuščine. Obrazložitev, da upraviteljica ne sme brez odobritve sodišča odtujevati stvari, ne bo spremenilo njenega ravnanja. Po sprejemu sklepa je prodala še enega bika in so v hlevu le še tri glave živine. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstev, da je pritožnica klicala policijo za preprečitev razprodaje premoženja, da dedinja zaparkira dvorišče in onemogoča obračanje s traktorjem, da je letno pospravila manj sena kot njen mož, ki opravi večino dela na kmetiji, da ne pusti spraviti lesa, da ne pobira sadja, da je gnoj podarila vrtičkarjem les pa tretji osebi, da denar od prodaje živine ter subvencij z materjo zapravita, da neredno krmi krave, ker jih ne zna ter nepravilno shranjuje mrvo in pomolženo mleko, da pritožnica ne bo mogla več obdelovati kmetijski površin. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb pritožnice in njenega moža. Na kmetiji se dela škoda. Zaradi preprečitve propadanja premoženja in prikrajšanja dedinj bi bilo treba za upravitelja postaviti M. Č. Sklep je pomanjkljiv, podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, kršitev 8. člena ZPP, dejansko stanje je zmotno in nepravilno ugotovljeno, napačno je uporabljeno materialno pravo. Ni odločeno o stroških.

3. Dedinji D. P. in Š. M. sta odgovorili na pritožbo. Predlagata zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Argumentirano zavračata pritožbene trditve, da zapravljata denar in da se na kmetiji dela škoda. Ponavljata, da so v hlevu štiri krave, tako kot ob smrti zapustnika. Opisujeta sposobnosti postavljene upraviteljice za organizacijo in delo na kmetiji, nesoglasja s pritožnico, ki vsakemu dogovoru nasprotuje, zavračata predlog, da bi bil upravitelj M. Č., ker kot mož pritožnice ne bi upravljal z zapuščino v korist vseh dedinj. Njegovo delo oziroma delo tretje osebe bi bilo treba plačati. Sicer njegovemu delu na kmetiji tudi v prihodnje ne bosta nasprotovali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, sodišče postavi na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki dediščino upravlja za vse, ali pa določi vsakemu dediču del zapuščine, ki naj jo upravlja (drugi odstavek 154. člena ZD). V obravnavanem primeru ni sporno, da so se dedinje sporazumele, da bodo vsaka zase v skladu z dosedanjo rabo obdelovale del zemljišč, ki sodijo v zapuščino. Za upraviteljico preostalih zemljišč in goveje živine je sodišče izmed predlaganih oseb (ali dedinji D. P. in Š. M. po njunem predlogu, ali M. Č. - po predlogu njegove žene - dedinje v tem postopku N. Č.), postavilo D. P. Tako je odločilo po ugotovitvi, da kot upokojenka živi na kmetiji od leta 2001, da zanjo skupaj z mamo (Š. M.) v celoti finančno skrbi, na njej dela in organizira delo, vodi gospodinjstvo in skrbi za govejo živino. Tudi za M. Č. (ki je upokojen in živi v bližini kmetije, na kmetijo pa prihaja vsak dan, pri čemer delno skrbi za govejo živino v hlevu, delno pa sam in ob pomoči drugih oseb obdeluje zemljišča in kosi travnike) je ocenilo, da bi bil sposoben upravljati s kmetijo. Prednost pri izbiri je dalo dedinji D. P., ki živi na kmetiji.

6. Pritožbeno sodišče sprejema navedeno odločitev kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu. Ugotovljena so vsa odločilna pravno relevantna dejstva. Odločitev je pojasnjena z jasnimi, preglednimi, popolnoma in življenjsko logičnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. V njih ne najde vrzeli in pomanjkljivosti, ki jih očita pritožba. Ni treba, da sodišče v odločbi omeni vsako trditev, ki jo poda stranka v postopku in ki jih pritožnica kot prezrte ponavlja v pritožbi (klicanje policije zaradi zatrjevanega razprodajanja živine, oviranje dela na dvorišču, kdo je pospravil več sena, spravilo in podarjanje lesa, pobiranje sadja, podarjanje gnoja, zapravljanje denarja od prodaje živine, o krmljenju krav, shranjevanju mrve in mleka, o zaklepanju predmetov). Zadošča, da povzame bistvene navedbe (čemur je zadoščeno v povzetku navedb na strani 2 sklepa) in se do njih vsebinsko opredeli. Glede na izpostavljene pritožbene očitke ne more biti dvoma, da jih je sodišče prve stopnje (čeprav jih ni dobesedno naštevalo tako kot pritožba) pravilno ocenilo v razlogih na strani 5 kot nesporazume in nesoglasja med D. P. in pritožnico oziroma njune različne poglede na to, kako je treba opravljati določena dela na kmetiji. Navedene dejanske ugotovitve so zadoščale za pravno presojo, da med dedinjami ni bilo sporazuma glede skupne uprave celotne dediščine, kar je vodilo do predloga dedinj D. P. in Š. M. za določitev upravitelja (dela) zapuščine. Zakonski pogoji za postavitev upravitelja zapuščine po drugem odstavku 145. člena ZD so bili s tem izpolnjeni.

7. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi oceno in odločitev sodišča glede osebe upravitelja. Da je dedinja D. P. primerna za upraviteljico, se je zanesljivo prepričalo po izvedenem dokaznem postopku. Pravilno je ocenilo izpovedbe vseh zaslišanih in zbrano listinsko gradivo. Tudi pri dokazni oceni velja, da v razloge sodbe ni treba prepisati vsake izpovedbe posebej, niti citiranih vseh listin, ki jih je sodišče prebralo. Dokazno gradivo je treba vsebinsko oceniti: vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, nato pa na podlagi uspeha celotnega postopka pojasniti, katera dejstva štejejo za dokazana. V obravnavanem primeru je sodišče opravilo dokazno oceno upoštevaje navedene metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Zgolj dejstvo, da se pritožnica s sprejeto dokazno oceno ne strinja, ne zadošča za očitek o procesni kršitvi. Kot že rečeno, je sodišče tudi ni zagrešilo. Dokazna ocena je pravilna. Pritožnica je z vztrajanjem pri svojih stališčih, ki so bila dokazno že ocenjena in zavrnjena, ne more omajati.

8. Pritožbeno sodišče torej v celoti sledi oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje in ne pritožnici, da kmetija kljub ugotovljenim nesoglasjem med dedinjami zadovoljivo funkcionira in da večjih nepravilnosti doslej pri vodenju kmetije ni bilo. Pač pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede na ugotovljena nesoglasja posebej opozorilo na možno sodno odobritev posameznih razpolaganj s stvarmi iz zapuščine, če zanje ne bo soglasja vseh dedinj. S tem bo odvrnjena morebitna bodoča škoda, če dedinje ne bodo dosegle soglasja za prodajo živine. Sicer pa se je z zaslišanjem dedinje D. P. zanesljivo prepričalo, da je v hlevu še vedno enako število glav živine kot ob zapustnikovi smrti. Dedinji D. P. in Š. M. to navajata tudi v odgovoru na pritožbo. Pritožnica nasprotnih pritožbenih navedb o nadaljnjem prodajanju živine z ničemer ne dokaže. Zato ji ni mogoče slediti v njenih pričakovanjih, da upraviteljica ne bo upoštevala izpodbijanega sklepa glede podeljenih ji nalog upraviteljice. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, upravitelj dediščine upravlja dediščino za vse dediče. Pri tem lahko stori vse, kar spada v redno upravo skupnega premoženja sodedičev. Načeloma ne more razpolagati s stvarmi dediščine. Vendar je po zakonu in ob odobritvi sodišča upravičen tudi razpolagati z dediščinskimi stvarmi, če je tako določil bodisi zapustnik v oporoki, ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda (tretji in četrti odstavek 145. člena ZD). To bo morala upoštevati ne le upraviteljica zapuščine, pač pa tudi pritožnica.

9. Upravitelj dediščine je lahko posamezni dedič, več sodedičev ali tretja oseba (drugi in tretji odstavek 145. člena ZD). Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti izbire upraviteljice. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje na kmetiji živi, organizira delo na njej in jo že zdaj vodi tudi v finančnem smislu. To pomeni, da že opravlja posle, ki sodijo v posle redne uprave - poslovodenje kmetije. Dvomi, ki jih izraža pritožnica o tem, da bo upraviteljica zaradi sklepa sodišča ob dejstvu, da živi na kmetiji, še lažje razpolagala s stvarmi iz zapuščine, so zaradi že opisanih omejitev pri razpolaganju (soglasje vseh dedičev ali odobritev sodišča) neutemeljeni. Za ostale pritožbene očitke (o neusposobljenosti dedinje za delo na kmetiji nepravilnem delu itd.) ne ponuja dokazov in jih je kot neutemeljene upravičeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je poudarilo, da upravitelj dediščine ni dolžan sam neposredno opravljati vseh del na kmetiji. Njegova naloga je skrb za primerno organizacijo del. Neposredno izvrševanje del lahko prepusti drugim osebam, sam pa njihovo delo nadzoruje in usmerja. Ni torej odločilno, kdo od obeh kandidatov za upravitelja zapuščine, med katerima je tehtalo sodišče, sam neposredno opravi več kmetijskih del. Izbira izvajalcev del na kmetiji spada v okvir pravic in dolžnosti upravitelja dediščine. Ni ovir, da med njimi v prihodnje ne bi ostal pritožničin mož, kar navajata tudi dedinji D. P. in Š. M. v odgovoru na pritožbo. Ugotovljene okoliščine, da dedinja D. P. živi na kmetiji in je v večji meri že doslej opravljala upravljalske funkcije (poleg upravljanja s skupnimi zemljišči in živino še skrb za finančno vodenje kmetije), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo njeno določitev za upraviteljico zapuščine pred predlaganim M. Č. kot tretjo osebo.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno pravilo iz drugega do četrtega odstavka 145. člena ZD. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev niti kršitev ustavnih pravic pritožnice. Ker postopek še ni končan, še ni bilo dolžno odločati o priglašenih stroških pritožnice. Do njih niti ni upravičena, saj v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 174. člena ZD). Po povedanem je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11. O pritožbenih stroških pritožnice je odločeno na podlagi prvega odstavka 174. člena ZD. Dedinji D. P. in Š. M. stroškov za odgovor na pritožbo nista zaznamovali.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.