Jedro

Pri odločanju po 1. odstavku 78.člena ZZZDR mora sodišče upoštevati oba predpisa, tj. tako 2. odstavek 105. člena ZZZDR kot 12. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, in sicer v medsebojni povezavi. V 12. členu konvencije je navedeno naslednje: "Države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo". Presoja tehtnosti otrokovega mnenja v kontekstu drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev po 2. odstavku 105. člena ali 1. odstavku 78. člena ZZZDR, torej ne more biti odvisna od presoje, kakšno naj bi bilo optimalno (s stališča objektivno ocenjenih otrokovih interesov) otrokovo mnenje glede na druge okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, materi pa naložilo plačilo preživnine v mesečnem znesku 12.000,00 SIT za vsakega od 10.10.1996 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, v delu, s katerim je bilo odločeno o dodelitvi mladoletnih B. in M. v varstvo in vzgojo očetu, je vložila revizijo po novem pooblaščencu tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. V reviziji trdi, da je odločitev o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok zmotna. Za razsojo je bistvenega pomena, da družina še vedno živi skupaj. Določba 105. člena ZZZDR ureja razmerja za primer, ko starši živijo ločeno. Zato je pomen izražene želje mladoletnih otrok v takšnih razmerah drugačen. Revident očita sodiščema, da sta zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Po njegovem mnenju ni mogoče zanemariti razlogov, zaradi katerih je sploh prišlo do razpada zakonske zveze in obstoječega razmerja med tožnikom in njegovo svakinjo, kot tudi dejstva, da starši tožnika še dodatno vplivajo na otroka. Toženka je v nastali situaciji ostala čisto sama. Razmerje s svakinjo lahko škodljivo vpliva na starševski odnos do otrok. Otroka ne moreta ločiti povezav in razmerij znotraj "velike družine", v kateri živijo še tožnikova mati in trije bratranci mladoletnih otrok. Prav tako ni dovolj skrbno proučilo dejstva, da tožnik preprečuje stike otrok z materjo. Otroka vendarle družino na podzavestni ravni še vedno doživljata kot celoto in imata pozitivna čustva do obeh staršev.

Materi tudi ni mogoče ničesar očitati glede njene primernosti za vzgojo in skrb za otroka. Sodišče se tudi zmotno sklicuje na izvedensko mnenje I. K., ki je bilo podano že 27.12.1995. Mnenja in želje otrok se v tej starosti hitro spreminjajo. Za celovito in objektivno izvedensko mnenje bi bilo nujno, da se razgovor z obema otrokoma opravi v navzočnosti posameznega roditelja. Otroka v navzočnosti matere svoje želje drugače izražata kot v navzočnosti očeta. Pomen želje otrok bi moralo sodišče obravnavati v kontekstu koristi za njun nadaljnji razvoj ter tudi v povezavi z vsemi ostalimi še nerazčiščenimi dejstvi. Sodišče je zanemarilo objektivni interes otrok, kar lahko vodi le do manipulacije in nepopravljivih posledic. Posebej pomembno je tudi, ali bo lahko toženka v bodoče sploh še opravljala svojo roditeljsko pravico in dolžnost, glede na razmere, ko ji tožnik to preprečuje. Sodišče ni ravnalo prav, ko se je zadovoljilo le s povzetkom izvedenskih mnenj, kar za takšno kompleksno oceno ne zadošča. Enaki izpovedi otrok dokazujeta tudi vpliv nanju. Poudarja še, da je potrebno upoštevati tudi navezanost obeh otrok drug na drugega. Zato toženka predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da dodeli otroka materi, podrejeno pa, da dodeli vsaj mlajšega izmed otrok materi oziroma, da s sklepom razveljavi sodbo sodišča druge stopnje glede dodelitve otrok ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka sicer formalno vložila revizijo tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega ugovora ni opredeljeno navedla, kot to zahteva 386. člen ZPP. Zato je revizijsko sodišče procesnopravni preizkus opravilo le po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz navedene določbe ZPP. To pa je preizkus, ali je bila morda storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ugotovilo je, da te kršitve ni bilo.

Sicer pa je revident v obrazložitvi revizije v pretežnem delu izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje ali pa ugotavljal, da to ni bilo popolno ugotovljeno. Ker po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče teh ugovorov ni smelo upoštevati.

Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - otroka sta čustveno izraziteje navezana na očeta; ob njem imata večji občutek varnosti in trdnosti; med očetom in njima je plodnejša medsebojna komunikacija; otroka se z njim identificirata in želita ostati z njim; - želja otrok je, da ostaneta pri očetu; ta želja ni odraz trenutnega nagiba ali manipulacije; otroka sta dovolj stara in zrela, da se njuna želja lahko upošteva; - želja otrok je v skladu tudi z njuno objektivno koristjo; - navezanost otrok drug na drugega nasprotuje delitvi otrok; - nevarnost preprečitve stikov s strani očeta je zgolj hipotetična.

Navedene ugotovitve je upoštevalo tudi drugostopno sodišče. To sodišče je odgovorilo na vrsto ugovorov, ki so podobni ugovorom v reviziji. Vsi ti ugovori so bili obrazloženo zavrnjeni, in kolikor imajo naravo dejanskega stanja, zavezujejo tudi revizijsko sodišče. Tako so navedene dejanske okoliščine neizpodbojno dejanska podlaga za presojo na revizijski stopnji.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali je bilo na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabljeno materialno pravo, tj. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.bes., v nadaljevanju ZZZDR) in Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe št. 9 v zvezi z Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 15/90). Pri odločanju po 1. odstavku 78.člena ZZZDR mora sodišče upoštevati oba predpisa, tj. tako 2. odstavek 105. člena ZZZDR kot 12. člen navedene konvencije, in sicer v medsebojni povezavi. V 12. členu konvencije je navedeno naslednje: "Države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo". Presoja tehtnosti otrokovega mnenja v kontekstu drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev po 2. odstavku 105. člena ali 1. odstavku 78. člena ZZZDR, torej ne more biti odvisna od presoje, kakšno naj bi bilo optimalno (s stališča objektivno ocenjenih otrokovih interesov) otrokovo mnenje glede na druge okoliščine. Ker pa je iz izvedenskih mnenj, za kateri ne drži, da ju je sodišče le povzemalo, ampak se je nanji oprlo v povezavi z vsemi drugimi dokazi, razvidno, da sta otroka dovolj stara in zrela, da se njuna želja lahko upošteva in da ima pri odločanju o dodelitvi enemu od staršev ustrezno težo. Poleg tega je bilo tudi ugotovljeno, da se otroka zavedata bodoče ločitve oz. ločenega življenja staršev, tako da dejstvo zaenkrat še skupnega življenja ni tako pomembno, da bi lahko razvrednotilo njuno željo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da želja ni bila odraz trenutnega nagiba ali manipulacije. S tem torej, ko sta upoštevali tudi željo otrok, da ostaneta pri očetu, sodišči nista kršili materialnega prava. Način ugotavljanja otrokovih resničnih želja (v navzočnosti staršev ali brez njih), pa je stvar stroke in njenih pravil. Pravila stroke, ki jih izvedenec uporabi v izvedenskem mnenju, niso del materialnega prava, temveč sodijo v spodnjo premiso sojenja, in so zato prav tako del na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske podlage.

Revident nadalje neutemeljeno očita sodiščema, da nista upoštevali razmerij, ki obstajajo v "veliki družini". Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila razmerja v njej razčiščevana, izvedenka je bila glede morebitnega razmerja med tožnikovo svakinjo in tožnikom posebej vprašana, vendar pa je bil odgovor glede negativnega vpliva na otroka zanikan (str. 3 drugostopne sodbe).

Neutemeljen je nadalje ugovor, da se je sodišče oprlo na "staro" izvedensko mnenje. Sodišče je presojalo tako mnenje izvedenca I. K. z dne 27.12.1995, kakor tudi poznejše mnenje izvedenke M. V.-G. z dne 26.7.1996, poleg tega pa je to izvedenko tudi zaslišalo dne 10.10.1996, ko je glavno obravnavo sklenilo. To pomeni, da je bilo sodišče seznanjeno s stanjem stvari na dan sojenja. Pač pa je res, da je mnenje Centra za socialno delo "zastarelo", kajti mnenje je bilo izdelano 10.7.1995. Z obširnimi in natančnimi razlogi, ki se ukvarjajo z obema izvedenskima mnenjema, ter izpovedjo izvedenke M. V.-G., se revident lahko seznani iz sodb sodišča prve (str. 4-6) in druge stopnje (str. 2-4).

Nadalje ni res, da sodišči nista ugotovili sposobnosti matere za vzgojo in varstvo otrok. Njeno sposobnost sta posebej poudarili obe sodišči (str. 4 prvostopne sodbe in str. 3 in 4 drugostopne sodbe). Sodišči sta tudi posebej obrazložili predvideno nadaljnje življenje otrok in pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo obveznost obeh staršev, da omogočata stike z materjo (str. 5 in 6 prvostopne sodbe in str. 4 drugostopne sodbe).

Končno ni razumljivo, kaj želi revident doseči s trditvijo, da je za otroka pomembno, da živita skupaj, ker sta navezana drug na drugega, ko pa istočasno predlaga, da naj sodišče vsaj enega od otrok dodeli materi. Ugotovljeno je bilo, da ločitev otrok ni v prid njunemu razvoju (str. 4 prvostopne sodbe), v pritožbi pa ločitve otrok tožena stranka niti ni predlagala.

Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato po 393. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.