Jedro

Če je delavec določen čas odsoten z dela oziroma določen čas ne dela, ima to lahko zanj določene posledice tudi glede plače in v končni posledici celo glede delovnega razmerja samega. Vendar samo v primeru, da delodajalec po predpisanem postopku ugotovi, da delavec ni delal, razloge za to in sprejme ustrezne odločitve oziroma sankcije kot posledico delavčevega ravnanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne v celoti in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti revizijske stroške postopka v višini 50.490,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Tožnik je v času od 26. 9. 1993 do 12. 1. 1994 delal v državi M. kot delavec tožene stranke. Ker mu delodajalec za ta čas ni izplačal dogovorjenega plačila, je plačilo zahteval s tožbo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 9.200 DEM v tolarski protivrednosti, ki ustreza dogovorjenemu delovnemu času in urni postavki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je presodilo, da je tožnik v M. delal kot delavec tožene stranke. Kot tak je na istem gradbišču delal že v prvi fazi izgradnje. Toženec je tudi v spornem obdobju za tožnika plačeval prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in se je na dogovor za vrnitev teh zneskov začel sklicevati šele v sodnem postopku. Delodajalec ni ukrenil ničesar kar bi kazalo, da je tožnikov odhod v M. štel za samovoljo oziroma za odsotnost z dela. Čeprav za razliko od dela v prvi fazi izgradnje ni bilo pisne pogodbe med izvajalcem del in toženo stranko kot podizvajalcem, je predstavnik izvajalca kot priča izpovedal, da bi tudi v tem primeru prejeto plačilo za opravljeno delo tožnika nakazal toženi stranki. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še plačilo neizplačane plače v juniju in juliju 1994 in regresa za redni letni dopust za leto 1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in pritožbo tožene stranke zoper odločitev o neizplačani plači in regresu za leto 1994, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke v delu za plačilo 9.200 DEM in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno sklepalo, da je tožena stranka napotila tožnika na delo v M. Zgolj dejstvo, da je bil v delovnem razmerju pri njej tega ne dokazuje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo oceno dokazov in pravno utemeljitev sprejelo na podlagi vrste posrednih dokazov, ki so pripeljali do pravilnega zaključka, da je toženec tisti, ki je dolžan tožniku plačati opravljeno delo v M., ker ga je on tja napotil. Sodišče druge stopnje pa je svojo dokazno oceno sprejelo le na okoliščini, da ni bilo pisne podizvajalske pogodbe, oziroma, da je tožnik ni predložil toženec pa jo je zanikal. Na pot je odšel na podlagi ustnega naloga delodajalca, enako kot prvič, ko je odšel v M. Sodišče druge stopnje je napačno sklepalo, da zgolj status delovnega razmerja ne izkazuje napotitve na delo v tujino.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena postopku Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ne zatrjuje.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Bistvena dejanska okoliščina za odločitev je med strankami neoporekano dejstvo, da je bil tudi v spornem času tožnik zaposlen pri toženi stranki: glede na fotokopijo delovne knjižice (priloga A11) od 10. 4. 1992 do 8. 7. 1994. Stranki sta 10. 4. 1992 sklenili tudi pogodbo o zaposlitvi (priloga B12). Temeljna obveznost tožnika je bila opravljanje dela za katerega je sklenil delovno razmerje, po navodilih tožene stranke (1. in 54. člen ZTPDR). Na drugi strani je bila obveznost delodajalca, da tožniku zagotavlja delo in mu za opravljeno delo plača (49. člen ZTPDR). Kako bo delodajalec zagotavljal delo in plačilo zanj in koliko bo pri tem sodeloval tudi sam delavec, je stvar organizacije dela in poslovanja pri delodajalcu, na njegovo obveznost izplačila plače pa neposredno ne vpliva.

Če je delavec določen čas odsoten z dela oziroma določen čas ne dela, ima to lahko zanj določene posledice tudi glede plače in v končni posledici celo glede delovnega razmerja samega. Vendar samo v primeru, da delodajalec po predpisanem postopku ugotovi, da delavec ni delal, razloge za to in sprejme ustrezne odločitve oziroma sankcije kot posledico delavčevega ravnanja. Če delodajalec ne reagira je mogoče šteti le, da delavec opravlja delo v skladu z voljo delodajalca oziroma z njegovim soglasjem. V takem primeru pa mu je on dolžan izplačati plačo, ne glede na to kako se je in ali se je ustrezno dogovoril z naročnikom dela za njegovo plačilo. Poslovni riziko je na strani delodajalca in ne delavca.

Zato je stališče sodišča druge stopnje, da delovno razmerje ne dokazuje, da je bil tožnik na delo napoten s strani tožene stranke, zmotno. To se ob normalnem teku stvari predpostavlja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi delodajalec storil karkoli, kar bi kazalo na njegovo nestrinjanje z odhodom tožnika na delo v M.: tožniku tega ni prepovedal, ni štel, da je z dela neupravičeno odsoten in ves čas mu je plačeval prispevke iz delovnega razmerja. Najmanj kar iz tega izhaja je, da je tožnik v M. delal s soglasjem delodajalca. Še več. Priča S. je izrecno izpovedal, da bi v primeru prejema plačila naročnika del, plačilo za opravljeno delo tožnika nakazal toženi stranki - torej delodajalcu in ne neposredno delavcu.

Dejstvo, da tožena stranka v spornem primeru ni podpisala podizvajalske pogodbe (ali da jo vsaj ni predložila sodišču), ne more biti v breme tožniku, kot tudi ne dejstvo, da se je tožnik očitno sam neposredno dogovarjal z naročnikom in izvajalcem del o poti v M. in delu samem. Operativna izpeljava naloženega dela je lahko tudi v celoti na delavcu, pa iz tega ni mogoče sklepati, da delo opravlja v svojem imenu in za svoj račun.

Ker je po navedenem glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti 9.200 DEM. Višina tožbenega zahtevka na revizijski stopnji ni bila več sporna.

Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti priglašene revizijske stroške, odmerjene na podlagi veljavne odvetniške tarife (točki 1c in 5 tar. št. 15 ter 13. člen, Uradni list RS, št. 67/2003), ob upoštevanju tolarske protivrednosti zahtevka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (996.933,00 SIT).