Jedro

Osebe iz 1. odstavka 94. člena ZKP (specialni predpis) morajo plačati tiste stroške, ki so jih povzročile po svoji krivdi ne glede na to, komu je glede na izid postopka naloženo plačilo ostalih stroškov: bodisi obdolžencu (95. člen ZKP), bodisi zasebnemu tožilcu (3. odstavek 96. člena ZKP), lahko pa stroški obremenjujejo proračun (1. odstavek 96. člena ZKP).

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so po krivdi obdolženca oziroma njegovega zagovornika nastali stroški za vložitev zasebne tožbe, ki bi jih moralo sodišče po določbi 1. odstavka 94. člena ZKP naložiti v plačilo obdolžencu, pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.5.1996 obtožbo zoper obt. A.P. zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 171. člena KZ po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo, ker je pooblaščenec zasebnih tožilcev A.K. in D.N. zasebni tožbi umaknil. Na podlagi 3. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da sta zasebna tožilca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obdolženca, zagovornika in nagrado zagovornika ter vsak povprečnino v znesku 50.000 tolarjev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.11.1996 pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev, vloženo le zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.5.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.11.1996 kršen 3. odstavek 96. člena ZKP.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Potem ko je pooblaščenec zasebnih tožilcev umaknil zasebni tožbi zoper obd. A.P., zaradi česar je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, je sodišče tudi odločilo, da sta zasebna tožilca dolžna plačati stroške kazenskega postopka. S tako odločitvijo ni bilo kršeno določilo 3. odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, če se postopek konča s sodbo, s katero se obtožba zavrne, razen če se obtožba zavrne zaradi obdolženčeve smrti ali zato, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. V določilu 3. odstavka je sicer tudi predpisano, da se lahko obdolženec in zasebni tožilec, če se postopek ustavi zaradi umika obtožbe, poravnata o svojih medsebojnih stroških. Takega dogovora pa v obravnavani zadevi ni bilo.

Navedbe vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije, da je stališče pritožbenega sodišča, da je določba 3. odstavka 96. člena ZKP specialna določba, po kateri je zasebni tožilec dolžan plačati tudi nezakrivljene stroške, ter da zato ne pride v poštev določba 1. odstavka 94. člena ZKP, napačno, so sicer utemeljene. Pritrditi je namreč treba, da ne gre za razmerje med specialnim predpisom (3. odstavek 96. člena ZKP) in splošnim predpisom (1. odstavek 94. člena ZKP), pač pa da je položaj obraten, in sicer, da morajo osebe iz 1. odstavka 94. člena ZKP plačati tiste stroške, ki so jih povzročile po svoji krivdi, preostale stroške pa sodišče glede na izid postopka naloži v plačilo bodisi obdolžencu (95. člen ZKP), bodisi zasebnemu tožilcu (3. odstavek 96. člena ZKP), kolikor ne odloči, da stroški obremenjujejo proračun (1. odstavek 96. člena ZKP).

Kljub navedenemu pravilnemu stališču vrhovnega državnega tožilca pa zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je namreč razvidno, da naj bi bila odločba o stroških nepravilna zato, ker je obdolženec po svojem zagovorniku zavedel zasebna tožilca, da sta po svojem pooblaščencu vložila zasebni tožbi zoper A.P., saj ju je pisno obvestil, da je A.P. pisec inkriminiranih tekstov, na glavni obravnavi dne 14.5.1996 pa se je izkazalo, da to ni res, zaradi česar sta bili zasebni tožbi zoper A.P. umaknjeni, ter da je povsem jasno, da je obdolženec po svojem zagovorniku namerno seznanil pooblaščenca zasebnih tožilcev z napačnim imenom pisca tekstov. Zato naj bi bilo očitno, da je celoten kazenski postopek zoper A.P. tekel po krivdi imenovanega, zaradi česar bi mu moralo sodišče po 1. odstavku 94. člena ZKP naložiti plačilo stroškov postopka. Nobenega dvoma sicer ni o tem, da bi moralo sodišče, če bi ugotovilo, da je obdolženec oziroma njegov zagovornik del stroškov povzročil po svoji krivdi, le-temu naložiti plačilo teh stroškov, vendar tega ni ugotovilo. Zato pomenijo navedbe vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so po krivdi obdolženca oziroma njegovega zagovornika nastali stroški, ki bi jih moralo po določilu 1. odstavka 94. člena ZKP naložiti v plačilo obdolžencu, uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Določilo 2. odstavka 420. člena ZKP, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa velja tudi glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo vloži vrhovni državni tožilec.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).