Jedro

Za natančno opredelitev zahtevka določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 62. členu obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.7.2004, s katero je v 1. točki izreka odpravila odločbo Upravne enote Tržič z dne 30.7.2002, in z 2. točko izreka sama odločila, da se zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 77 k.o.... v izmeri 731 m2 zavrne. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da upravičencu, pravnemu predniku tožnice, A.A., roj. 7.1.1899, umrlemu 5.7.1989, pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), v višini 19.584,95 DEM, izplačljiva v valuti Republike Slovenije, za podržavljeno nepremičnino parc. št. 77 v izmeri 731 m2 k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v njeni odločbi. Navaja, da je v vlogi za denacionalizacijo z dne 17.2.1993, ki je pod št. 1 uradno evidentirana v upravnih spisih, tožnica dejansko definirala premoženje, katerega vrnitev zahteva z natančnim naštevanjem in konkretno opredelitvijo vseh zahtevanih nepremičnin s številko z.k. vložka in s številkami parcel v teh z.k. vložkih. Med parcelami, ki jih je navedla v tej vlogi, ni navedena sporna parcela 77 k.o.... Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožničina zahteva za denacionalizacijo ni bila nejasna, saj je v njej popolnoma jasno zapisano vrnitev katerih parcel zahteva. Zatrjevana okoliščina, da je pri pisanju zahteve vlagateljica zaradi nepazljivosti spregledala sporno parc. št. 77, za odločitev ne more biti relevantna, prav tako ni utemeljen ugovor, v smislu katerega je bila sporna parcela navedena v dokumentaciji, ki je bila priložena zahtevi za denacionalizacijo. Kaj je predmet zahtevka, je moralo biti definirano v zahtevi za denacionalizacijo. Zahtevek je moral biti jasen, če ni bil, se je zahtevala dopolnitev v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986). Če je bilo v zahtevi dovolj natančno definirano premoženje, katerega vrnitev se zahteva, potem ni bilo pravne osnove, da bi se moralo vlagatelja še v roku za vložitev zahtev pozivati k dopolnitvi. Sodišče prve stopnje se sklicuje na enako odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobni zadevi, opr. št. I Up 305/2004-2 z dne 14.7.2005. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnica v svoji prvotni zahtevi uveljavljala vrnitev vsega podržavljenega imetja in da je bila njena prvotna zahteva nepopolna.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je zahteva za denacionalizacijo sestavljena laično, ni bila podpisana, ampak je pod vlogo izpisano le ime upravičenca. Vlagateljica denacionalizacijske zahteve je na ustni obravnavi 5.6.2001 pojasnila, da ni vedela, da mora vlogo naslavljati v svojem imenu, to naj bi ji bilo povedano šele naknadno. V svoji zahtevi vlagateljica med drugim navaja, da prosi naslov za vrnitev nacionaliziranega premoženja, kar je razvidno iz priložene dokumentacije. Med priloženo dokumentacijo pa je tudi odločba ObLO Tržič z dne 28.9.1959, ki se sklicuje na podržavljenje parc. št. 58 in 77, lastnika A.A. Zato ne more biti dvoma, da je vlagateljica že tedaj terjala tudi denacionalizacijo parc. št. 77 k.o... Zahtevek laične stranke, ki vlogi priloži listine, ki se nanašajo na premoženje, ki ni izrecno navedeno v vlogi, je nedvomno nejasna vloga. Torej bi upravni organ ob potrebni skrbnosti moral stranko pozvati vsaj k razjasnitvi vloge. Če tega ni storil oziroma je storil po poteku roka za vložitev zahtevek, to je po 7.12.1993, to ne more biti v škodo prava neuke stranke. Upravni organ je stranko pozval k dopolnitvi vloge šele z dopisom z dne 28.3.1995. Primera, kot je obravnavani, tudi ni mogoče primerjati s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 305/2004-2 z dne 14.7.2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj je dejansko stanje v sodbi bistveno drugačno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, za svojo presojo je navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Za natančno opredelitev zahtevka določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 62. členu obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki ji morajo biti priložene. Pristojni organ je na zahtevek vezan in mora ravnati po njem oziroma po njegovi vsebini. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nepopolno zahtevo, če tožnica v zahtevi ni navedla vseh parcelnih številk podržavljenega zemljišča oziroma ni zahtevala denacionalizacije vsega podržavljenega premoženja. Kot izhaja iz same zahteve za denacionalizacijo, ki je med predloženimi spisi, parc. št. 77 k.o... v obravnavani zadevi v sami zahtevi za denacionalizacijo namreč ni bila navedena. Ker se upravni organ prve stopnje pri svojem odločanju ni držal zahtevka, razvidnega iz tožničine vloge, je ravnal v nasprotju z določbo 62. člena ZDen, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.