Jedro

Ugotavljanje, kako in zakaj je z enakim programom pri enakih merilih, merilo „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ ovrednoteno z manjšim številom točk kot pa v prejšnjem letu, čeprav gre po navedbah tožnika za razširjeni program iz lanskega leta, ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Fundacija za šport odločila, da v letu 2013 ne dodeli sredstev prosilcu A. za prijavljeni program „B.“ na področju drugih programov (D4). V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) dne 26. 10. 2012 v Uradnem listu št. 80/12 objavila Javni razpis Fundacija za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013. Za podpodročje D4 so razpisana sredstva v višini 206.470,00 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev pa je znašala 1.409.531,00 EUR. Skladno z določili 35. in 36. člena Pravilnika je Komisija za interesno športno vzgojo otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (v nadaljevanju Komisija) ovrednotila programe prosilcev in nato pripravila predlog delitve sredstev na podpodročju D4. Ovrednotila jih je na podlagi meril določenih v 25. členu Pravilnika. Upoštevana so bila tudi določila 18. člena Pravilnika po katerih imajo prednost pri izboru programi združenj oziroma zvez športnih organizacij, sledijo pa programi drugih prosilcev nepridobitnega značaja, ki delujejo v javnem interesu na področju športa ter da imajo med prosilci, ki so že prejeli sredstva fundacije, prednost pri izboru programi tistih prosilcev, ki so uspešno realizirali dodeljena sredstva fundacije. Upoštevano je bilo tudi določilo prvega odstavka 25. člena Pravilnika.

Prosilec je na Javni razpis prijavil program B., višina zaprošenih sredstev pa je znašala 30.000,00 EUR. Ker iz vloge izhaja, da se izvaja B. nepridobitno in na nacionalni ravni, je bilo programu pri merilu „status kandidata“ dodeljenih 10 točk. Pri vrednotenju programa glede „možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa“ pa je bilo upoštevano, da program le delno uresničuje kriterije navedene v opisniku tega merila pri točkah 10. Zato je bil ocenjen le s tremi točkami. Opisnik merila namreč določa pozitivne vplive na informiranje ljudi o športno rekreativnih dejavnostih na regionalnem ali širšem področju, zajemanje večjega števila uporabnikov ter združevanje informacije na višji ravni. Gre torej za informiranje ljudi in promocijo športno rekreativne dejavnosti, ki se nanaša na posamezno športno zvrst in sicer za celovito promocijo avtošporta na področju celotne Slovenije. Ker je prosilec posledično za program „B.“ zbral skupaj 13 točk, skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena Pravilnika ni uvrščen v izbor programov, saj bi moral zbrati najmanj 14 točk od 20. Zato mu sredstva za navedeni program v letu 2013 niso bila dodeljena.

Komisija za pritožbe Fundacije za šport je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila. Poudarja, da na podlagi ponovne preučitve spisne dokumentacije in pritožbe ugotavlja, da program pritožnika ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevale drugačno vrednotenje vloge prispele na Javni razpis, kot iz izpodbijane odločbe. Pri programu tožeče stranke gre le za promocijo posamezne športne zvrsti, to je avtošporta v Sloveniji, preko TV reportaž (razširjeni program iz preteklega leta). Po vsebini program primarno ni usmerjen v celostno vsebinsko promocijo športno rekreativne dejavnosti, ampak le v promocijo posamezne zvrsti. Program tudi nima pozitivnih vplivov na informiranje ljudi o športno rekreativnih dejavnostih na regionalnem ali širšem področju, saj sploh ne gre za program informiranja, pač pa za program promocije. Prav tako se ne nanaša na športno aktivne dejavnosti, pač pa na promocijo vrhunskega športa. Ker gre za ozko usmerjenost promocije avtošporta (...), program pa tudi ne zajema večjega števila uporabnikov. Delno program uresničuje kriterije navedene v opisniku tega merila pri 10 točkah, le iz razloga združevanja informacij na višji ravni. Odločitev prvostopnega organa je bila zato pravilna.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da je bila tožena stranka poleg Pravilnika dolžna upoštevati tudi Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter tako tudi načelo materialne resnice iz 8. člena in načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. Odločba tožene stranke je tudi neobrazložena tako na prvi kot na drugi stopnji. Določbe Pravilnika, ki opredeljujejo kriterije za dodelitev sredstev, vsebujejo pravne standarde, ki so pomensko odprti. Eden takih je tudi možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Meni, da obrazložitev ne zadostuje zakonskim zahtevam 214. člena ZUP. Pri tem se sklicuje na novejšo ustavno-sodno prakso. Vloge tožeče stranke so bile v prejšnjih letih za vsebinsko sorodne programe redno točkovane z več točkami, sredstva, za katera so zaprosili, pa so jim bila tudi dodeljena. Sklicuje se tudi na pravico iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka tudi ni izkoristila pravice iz 35. člena Pravilnika, ki Komisiji daje možnost, da od prosilcev zahteva dodatne informacije o programu. Tožena stranka bi morala v vseh odločbah pojasniti, koliko sredstev in zakaj je dodelila posameznih prosilcem. Pred izdajo odločbe bi bilo potrebno tožeči stranki tudi omogočiti, da se seznani z razlogi, na podlagi katerih bo odločano in ji omogočiti, da se do teh predlogov opredeli. V zvezi z izdano odločbo pa tožeča stranka še navaja, da je v letu 2012 na prijavljeni razpis dobila 9.900,00 EUR sredstev. V letu 2013 se je na razpis prijavila z razširjenim programom iz lasnega leta, sredstva pa ji navkljub dejstvu, da so merila ostala enaka, niso bila dodeljena. Pritožbeni organ se do navedb v odločbi ni opredelil, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tako ostaja nepojasnjeno, kako je mogoče, da enak program pri nespremenjenem opisniku za merilo doseže različno število točk, ki odločilno vplivajo na dodelitev sredstev. Prav možnost široke interpretacije kaj možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa sploh je, terja podrobno pojasnilo. Dodelitev 3 točk je napačna, saj so 3 točke predvidene v primerih, ko se promovirajo izbrane prireditve. Tožeča stranka pa s tem programom ne bi promovirala zgolj posamezne prireditve, temveč avtošport kot celoto in to na širšem področju Republike Slovenije. Tožeča stranka s tem programom tudi ne bi promovirala posamezne prireditve na regionalnem področju. Tožeča stranka meni, da bi ji bilo potrebno tudi po omenjenem kriteriju priznati 10 točk. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ji dodeli zaprošena sredstva v višini 30.000,00 EUR. Povrne naj ji tudi stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka praktično ves čas oporeka načinu izvajanja Pravilnika. Ta daje komisiji Fundacije diskrecijsko pravico, da samostojno odloča v okviru svojih pristojnosti za razporeditev sredstev posamezne panoge. Posamezna komisija pri vrednotenju uporablja svoje izkustvene sposobnosti in znanja ter glede na prijavljeno vsebino v okviru svoje diskrecijske pravice, program vrednoti v okviru opisa posameznega merila. O zahtevku razpravlja na podlagi mnenj posameznih članov Komisije, ki jih podaja po svojem lastnem prostem preudarku. Svet Fundacije je kolektivni organ, pri katerem odločitev sprejmejo člani Sveta s preglasovanjem na podlagi svojega subjektivnega mnenja. Nesporno je, da je tožena stranka preko svojih komisij, ki so obravnavale posamezni zahtevek, ugotavljala vsa dejstva pomembna za odločanje o stvari. Neutemeljene so tožbene navedbe, da bi morala imeti tožeča stranka prednost pri razdelitvi sredstev zgolj zaradi tega, ker je v preteklem obdobju uspešno kandidirala in porabila dodeljena sredstva. Določba 18. člena Pravilnika daje prednost v smislu prednosti posameznega kandidata le v okviru enakega vrednotenja. Ne more pa imeti kandidat na podlagi tega določila Pravilnika prednost pred ostalimi kandidati, če sicer dosega manjše število točk pri vrednotenju svojega zahtevka. Glede samega programa promocije avtošporta v Sloveniji 2013 je Komisija ugotovila, da je možnost uresničevanja javnega interesa za ta program manjša in da program le delno uresničuje kriterije, navedene v opisniku merila, za katerega prijavitelj dobi 10 točk. Dejstvo je, da tožeča stranka v okviru prijavljenega programa izvaja promocijo zgolj dela avtomobilskega športa in sicer rally – gorsko hitrostne dirke in podobno, ne pa celotno avtomobilsko športnega programa. Zato je upravičeno stališče pritožbene komisije, da program nima pozitivnih vplivov na informiranje ljudi o športno rekreativni dejavnosti, saj gre zgolj za program promocij, ki je ozko usmerjen, program pa tudi ne zajema večjega števila uporabnikov. V konkretnem primeru gre tudi za promocijo vrhunskega športa in ne za promocijo športno rekreativne dejavnosti. Program tožnika je bil prijavljen v skupini D4, ki obravnava športno rekreativno dejavnost in ne vrhunski šport (D1). Pravilno bi bilo, da zahtevek sploh ne bi prejel nobene točke, saj niti ne more konkurirati za sredstva iz naslova športno rekreativnih dejavnosti. Nepomembno je tudi, ali je tožeča stranka v preteklem obdobju dobila sredstva ali ne. Ob upoštevanju določila 25. člena Pravilnika bi moral biti zahtevek že sam po sebi zavrnjen iz razloga, ker je prijavljen v kategorijo, v katero ne sodi. Pripominja še, da je v opisniku meril za dodelitev 3 točk opredeljeno naštevanje in ne kumulativno izpolnjevanje pogojev. Tožeča stranka pa v tožbi tudi ne navaja dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo možno ugotavljati, ali ji za prijavljeni program pripada več kot 3 točke. V okviru tožbenih navedb je podala le pavšalne trditve, ki pa so v nasprotju s preostalimi tožbenimi navedbami. Na tožeči stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da izpolnjuje pogoje za dodelitev večjega števila točk. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naj se naloži plačilo stroškov tega upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožba ni utemeljena.

Za razpisni postopek kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. To pa pomeni, da se ZUP v teh zadevah le smiselno uporablja, kolikor posamezno področje ni urejeno s posebnim postopkom. V konkretnem primeru je prvostopni organ v postopku ocenjeval popolnost in utemeljenost vloge prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločil enostransko oziroma na podlagi podatkov prijaviteljev in v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. To pa ne pomeni, da bo na razpis vsak od prijaviteljev s svojim programom tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Sodna presoja je zato v teh primerih zadržana. Posamezne določbe ZUP kot npr. 8. ali 9. člen, pa so uporabljeni le smiselno.

V danem primeru ni sporno, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva športa v letu 2014 ter med drugim kandidirala tudi na podpodročje D4, to je za druge programe dejavnosti informiranja in promocije o športno rekreativnih dejavnostih na regionalnem ali širšem področju in muzejsko dejavnost na področju športa. Po mnenju sodišča je merilo za ovrednotenje omenjenega programa v 25. členu Pravilnika dovolj natančno pojasnjeno, da je njegovo uporabo mogoče preizkusiti. Ugotavljanje, kako in zakaj je z enakim programom pri enakih merilih, merilo „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ ovrednoteno z manjšim številom točk kot pa v prejšnjem letu, čeprav gre po navedbah tožnika za razširjeni program iz lanskega leta, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Sodišče pripominja, da je predmet izpodbijane odločbe program, na katerega se je tožeča stranka prijavila v letošnjem letu. Uspeh na Javnem razpisu pa je odvisen ne samo od tega, koliko uspešen je program tožeče stranke, pač pa tudi, koliko so uspešni programi drugih prijaviteljev na Javni razpis oziroma kdo je v konkurenci prijavljenih programov uspešnejši. Da gre pri tožnikovem programu za celostno vsebinsko informiranje o športno rekreativnih dejavnostih oziroma programih, ki dosegajo širši krog uporabnikov oziroma, da gre za program rednih tedenskih oddaj ali rubrik v medijih nacionalnega obsega, kar vse predstavlja pozitiven vpliv na informiranje ljudi na športno rekreativnih dejavnostih na regionalnem ali širšem področju, pa tožnik niti ni zatrjeval, še manj dokazal. Iz odločbe tudi jasno izhaja koliko sredstev za delitev je bilo na voljo in kolikšen je bil zahtevani znesek vseh prosilcev. V čem naj bi bila odločitev o tožnikovi vlogi odvisna od ugotavljanja, koliko sredstev so dobili drugi prosilci, pa tožnik ni niti navedel, niti dokazal. Prav tako v konkretnem primeru ne gre za zbirno odločbo, ki bi se nanašala na vse prijavljene kandidate, pač pa zgolj na odločanje glede tožnikove vloge. Zato navedbe v izpodbijani odločbi glede uspešnosti drugih prijaviteljev, po mnenju sodišča niso potrebne. 35. člen Pravilnika pa smiselno pomeni, da je pridobivanje dodatnih podatkov predvideno le kot možnost in ne kot obveznost toženke.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in pred njo prvostopni organ. Sodišče se za to, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo izven obravnave v skladu z določbo 59. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.